“Seveda mi je žal za škodo, ki jo je povzročil žled, a kot ekonomist sem vesel vsakih gospodarskih spodbud.” (Rasto Ovin, ekonomist)

Dopustimo, da je g. Rastu Ovinu res žal za škodo, ki jo je povzročil letošnji žled slovenskim gozdovom (Zakulisje novega slovenskega gospodarskega čudeža, Dnevnik). Vendar g. Ovin v gornji izjavi izraža nekaj resnično pomembnega. Gre za samo bistvo sodobne ekonomske logike, ki jo lahko poimenujemo kapitalistična ali neoliberalna.

Ker je žledolom povzročil veliko škodo v gozdovih in na elektrodistribucijskem omrežju, “se je zaposlenost v gozdarstvu v drugem četrtletju povečala denimo za osem odstotkov” (Dnevnik, prav tam). Katastrofe so torej dobre za ekonomijo.

Seveda je prav, da odpravimo posledice teh naravnih nesreč. A to je premalo za pravi “gospodarski čudež”. Kapitalistični ekonomski sistem lahko obstaja samo z gospodarsko rastjo, ki lastnikom kapitala vedno znova prinaša dobiček. Ne delajmo si utvar, da kapitalizem lahko deluje trajnostno. Ne more. Kapitalizem potrebuje stalno rast, brez rasti je mrtev.

V globaliziranem svetu, kjer se kapitalizem skorajda ne more več širiti na nova ozemlja (razen morda v Afriko), je njegova edina rešitev - uničenje. Zakaj je zahodni kapitalistični sistem tako dobro uspeval po 2. svetovni vojni? Ker je vojna prinesla tako obsežno uničenje, da je bilo potrebno skorajda vse izgraditi na novo, velik del Evrope, Japonske in številne druge uničene predele planeta. Podjetja so dobesedno cvetela in prav tako dobički lastnikov.

Ko pa so se potrebe držav in prebivalstva zmanjšale, predvsem po letu 1970, se je začelo obdobje ekonomskih kriz in nikakor ne slučajno - obdobje vojaških konfliktov (na primer Vietnam, iraško-iranska vojna). Vedno znova smo bili priče naslednjemu zaporedju, ki je pospešil gospodarsko rast: vojna - uničenje - novo orožje - nova infrastruktura, izdelki in storitve - lažji dostop do naravnih virov.

Je zdaj kaj drugače? Komu na primer koristi ukrajinski konflikt? Samo malce je potrebno pobrskati po medijih, na primer: “Združene države Amerike že nekaj časa močno pritiskajo na svoje članice, da bi povečale svoje obrambne proračune. Razlog naj bi bil med drugim v ukrajinsko-ruski krizi in nepredvidljivem Vladimirju Putinu” (Nato od svojih članic zahteva več denarja, Planet Siol.net).

Kdo bo profitiral? Najprej seveda velike vojaške korporacije, pa gradbinci, energetska industrija in druga večja in manjša podjetja. Veliko “dela” bo tudi v (ponovno) uničenem Iraku, Siriji, Afganistanu itd., itd., itd. Ekonomisti in seveda politiki torej naravnost ljubijo katastrofe in če niso naravne, jih lahko naredi človek; nič lažjega, uničevalnega orožja je več kot dovolj.

Zveza NATO v svojem bistvu zato sploh ni obrambna organizacija, temveč je orodje velikanskih orožarskih korporacij, ki s pomočjo “varnostne politike” zveze NATO dobivajo nove in nove posle ter služijo velikanske dobičke.

Če na koncu parafraziramo ekonomista Ovina in njegovo izjavo še nekoliko razvijemo ter besede položimo v usta naših političnih in ekonomskih voditeljev, potem zvenijo takole:

“Seveda nam je žal za žrtve in uničenje, ki jih povzročajo vojne, a kot politiki in ekonomisti smo veseli vsakršnih gospodarskih spodbud. Lahko prodamo več orožja, skorajda zastonj dobimo dostop do naravnih virov, naša podjetja dobijo posle pri obnovi infrastrukture ter prodajo veliko novih izdelkov in storitev.”

Morda pa jim za žrtve in uničenje niti malo ni žal. War must go on. Vojne se morajo nadaljevati. Posli tudi. In dobički.