Tako je sporočilo Slovencem in Slovenkam iz ust novega mandatarja, sporočilo, ki je obupno dolgočasno, nezanimivo in brez vsake spoznavne vrednosti. Rekel je celo, da bo s svojo vlado poskrbel za vse, kar piše v naslovu prispevka. Človek se resnično vpraša, kdo ima koga za norca. Pa vendar je prav, da se resno, znanstveno in filozofsko lotimo teme, saj je dejansko, onkraj političnih floskul, zelo pomembna za čisto vsakega človeka.

Najprej je treba poudariti, da večina ljudi sploh ne ve, kaj so vrednote. Navadno mislijo, da so to nekakšni abstraktni ideali, ki naj bi jim sledili, lepe zamisli, na katere se je vsake toliko časa dobro spomniti. Tudi Miro Cerar razmišlja popolnoma enako, zato lahko klati take neumnosti, kot so: ljudje so pozabili na vrednote, jaz bom poskrbel, da se jih bodo spomnili, vrnil bom ljudem sistem vrednot, poskrbel bom za več morale, zdravja …

Vrednote pa niso nikakršni ideali, večne ideje ali kaj podobnega. Sodobna kognitivna znanost, skupaj s psihologijo in z nevroznanostjo, nam ponuja veliko prepričljivejše, zlasti pa z eksperimenti podprte ideje, o čem sploh govorimo, ko trdimo, da so vrednote za posameznike zelo pomembne.

Torej. Vrednote niso abstraktne zamisli, temveč so mentalni procesi, ki potekajo v možganih posameznikov in posameznic. Ti procesi so najprej in bistveno emocionalni, čustveni, vsekakor pa so tudi zelo materialni in oprijemljivi, celo izmerljivi. Brez čustev ni vrednot. Povezujejo kognitivne zmožnosti ljudi, ideje, za katere so zmožni, zlasti pa prepričanja oziroma verjetja. Ko govorimo o vrednotah, je zato izjemno pomembno ugotoviti in povedati, v kaj ljudje verjamejo, v kaj so prepričani, kaj jih motivira pri njihovem vsakdanjem delovanju, kakšna čustva se pri tem sprožajo, kakšni so njihovi občutki.

O vrednotah torej govorimo takrat, ko razumemo, kaj se dogaja v glavah posameznikov, kajti brez nevronskih mrež in procesov v možganih noben človek ne bi nikoli imel nobene predstave o vrednotah. Razumevanje pa zajema kognitivne predstave, zamisli, koncepte, ideje, pa tudi konkretne cilje, ki si jih ljudje zastavljajo, in seveda emocije; te so ključne.

Sedaj jasno vidimo, da ljudje nikakor ne morejo pozabiti vrednot; te nimajo nobene zveze s spominom, s pozabljanjem ali priklicem. Prav nasprotno je res: ljudje povsem natančno vedo, kaj v življenju v določenem trenutku lahko naredijo in česa ne morejo.

Ljudje v vsakdanjem življenju namreč nenehno ocenjujejo in vrednotijo dogajanja v njih samih in v okolici. Ustvarjajo si predstave o dejavnikih, ki jih spodbujajo k dejavnostim, in dejavnike, ki jih ovirajo ali pa jim celo onemogočajo doseganje ciljev, ki bi jih radi dosegli.

Cilji, ki si jih zastavljajo ljudje, so seveda neposredno povezani z njihovimi potrebami in željami. Nobenih abstrakcij ni tukaj. Primer. Empirični podatek, da je v Sloveniji okoli petina ljudi vsak dan lačnih in da živijo v revščini oziroma na njenem robu, pomeni, da nikakor niso pozabili na kako vrednoto in da imajo pred seboj zelo jasne, zelo oprijemljive in zelo konkretne cilje: najesti se, dobiti delo, zaslužiti denar za položnice, oblačila in vse drugo. Nobeno razpredanje o vrednotah in pozabljanju vrednot jim pri tem ne pomaga, saj jim je kristalno jasno, kaj bi radi dosegli, obenem pa jim je tudi jasno, da jim cela vrsta dejavnikov nenehno onemogoča, da bi zastavljene cilje tudi zares dosegli.

V tem primeru govorimo o bazičnih potrebah, ki jih ima vsak človek. In se sploh še nismo dotaknili višjih potreb, kot so potreba po spoštovanju, samospoštovanju, ljubezni, prijateljstvu, kreativnosti in samoaktualizaciji.

Miro Cerar o tem ne črhne ne bele ne črne. Ne črhne, ker v resnici ne pozna problematike, ne spremlja znanosti in zlasti ni premislil lastnih besed. Če smo dobronamerni in si mislimo, da je njegovo govorjenje o pozabljanju vrednot zgolj prispodoba, potem ga seveda lahko pocukamo za rokav in povprašamo: Kdo, gospod Cerar, je pozabil na vrednote?

Delavci nikakor niso pozabili nanje, ker so izkoriščani in natanko vedo, kdo jih izkorišča in zakaj imajo vsak dan manj. Nezaposleni tudi niso pozabili na vrednote in natanko vedo, kaj bi radi – delo. Kdo je torej pozabil?

Morda pa so pozabili tajkuni, tovariši iz ozadja, sile kontinuitete, razni strici, bogataši, plenilci in roparice, tehnokrati, jastrebi in drugi, ki jemljejo že dvajset let, grabijo, goljufajo, manipulirajo, se sprenevedajo, kradejo in si lastijo velikanska premoženja. Vsi ti ljudje imajo imena in priimke, zato bi bil predsednik vlade lahko zelo konkreten pri modrovanju o pozabljanju vrednot, če bi že hotel narediti na koga vtis, da misli resno.

In na koncu še eno vprašanje. Kako bo Cerar dosegel, da se bodo ljudje nenadoma spoštovali, da bodo kreativni, da bodo ustvarjalni, da bodo uresničevali svoje potenciale, če pa pripadniki elit, ki so nagrmadili vse, kar se je dalo nagrmaditi, grmadijo še naprej, pri tem pa jih taista vlada še spodbuja? Ne govorim o abstraktnih idealih in o utopičnih zamislih. Ne, govorim o psihologiji vsakdanjega življenja, o potrebah in željah vsakega človeka, o osnovnih družbenih pogojih, ki so potrebni, da dva milijona ljudi zadovolji svoje potrebe.

Prav za to gre. Če eni nagrmadijo, imajo vsi drugi nujno toliko manj. Ne more biti drugače, to je preprosta matematika. Ljudem, ki so lačni, nobena pravljica o vrednotah ne bo napolnila želodcev. In nezaposlenih delavcev ne bo čudežno prestavila na delovna mesta.

Kapitalizem tisočkrat dokazano nikakor ne izpolnjuje pogojev, da bi ljudje uresničevali svoje potenciale in zadovoljevali potrebe. Niti približno ne ustvarja pogojev, da bi v njih vsi ljudje postali in ostali avtonomni, neodvisni ljudje, ki jih nihče ne zaje*** v glavo, ljudje s kreativnimi potenciali, ki jih lahko tudi uresničijo, ne da bi jim kdo nenehno metal polena pod noge, jih šikaniral, preziral, ignoriral, onemogočal, zmerjal, žalil in fizično zanemarjal.

Ko govorimo o vrednotah, govorimo tudi o zakonu sreče, ki ga svobodni trgi z obiljem dobrin in blaga definitivno ne podpirajo, kar pomeni, da ne prinašajo nobene sreče. Pravzaprav velik del kapitalističnega delovanja veliko ljudi prav odvrača od sreče in vrednot, ker jih sili v ponižujoče delo, jim celo odvzema delo, jih potiska v bedo, prostitucijo, droge, kriminal in drugo, saj jim ne pusti alternative. Podpira verski fundamentalizem, fašizem in nacizem, vse mogoče oblike totalitarnosti.

Vprašanje se seveda nujno kopičijo in enkrat bo nanje treba odgovoriti.

Zakaj je v Sloveniji toliko depresije, brezbrižnosti, malodušja? Zakaj ustrelijo pri belem dnevu sredi ulice policista v glavo? Zakaj je toliko lačnih? Zakaj je blagostanja ljudi tako malo? Zakaj mladi trumoma odhajajo iz države? Ali gospod Cerar vsaj približno ve, kako negativno vpliva stres na ljudi, na delovanje možganov, na presnovo, na delovanje celotnega telesa, na zdravje in koliko prezgodnjih smrti to povzroči? Zakaj vse to? Zaradi pozabljanja?

Zadeve so preveč resne, da bi se norčevali iz njih, pa nekateri še kar brijejo norca. In ne vedo, kaj je nekoč rekel Freud: boj za boljše življenje terja politično udejstvovanje, to pa kreativno delo in razgledanost, načitanost.

Pripadniki elit še nikoli niso spreminjali sveta na bolje – za druge ljudi.