Slehernik bi se v tej deželi lahko vsak dan že leta dolgo naivno spraševal: Če je res vse tako preprosto, kot pravijo (znižali bomo stroške dela, postali bomo bolj konkurenčni, zagnali bomo gospodarstvo, ustvarili bomo nova delovna mesta, spomnili se bomo pozabljenih vrednot …), zakaj ti, ki so na oblasti in imajo v rokah čisto vse vzvode moči in oblasti (saj je tudi prav, da jih imajo, drugače niso oblast), tega kratko malo ne naredijo in zakaj zgolj govorijo? Kot rečeno: spraševanje je res naivno, zato so ljudje kot racionalna bitja po številnih neuspelih poskusih končno raje tiho, so cinični ali kratko malo brezbrižni ter dovolijo pripadnikom elit, da še naprej uprizarjajo svoj šov. Taka drža pa jim na žalost ni v prid – ne enim ne drugim, zato je v tej deželi tudi toliko depresije, samomorov, strelov v glavo, duševnih motenj in vsega drugega.

Odgovor na morebitno vprašanje je seveda očiten: ker ni tako preprosto, kot pravijo, njihovo govorjenje pa ima prav zato natančno določeno performativno in ideološko funkcijo, ki kot lepilo drži skupaj (ali pa narazen) občestvo. Resničnega odgovora na zagate nočejo, zato drug drugemu ponujajo mit o prijaznem kapitalizmu s človeškim obrazom in naivno verjamejo, da deluje, kar pomeni, da verjamejo, da je drugi subjekt, za katerega se domneva, da verjame.

Ponujajo pa ga tudi slehernikom. Tudi ljudje namreč radi verjamejo v mit, ki jim ga vsak dan radi pripovedujejo najrazličnejši politiki in ekonomisti; že takoj je videti, da gre za ujemanje dveh želja: teh, ki mit pripovedujejo, in onih, ki bi ga radi slišali. Mit je zelo preprost, kot rečeno: naredili bomo še to in ono, potem pa bo gospodarstvo končno začelo ustvarjati nova delovna mesta in vse drugo. Zakaj je to mit, kam vodi ujemanje želja in kaj bi o tem porekel Freud?

Ujemanje želja očitno ne vodi nikamor, saj gre za iluzijo: ta, ki bi rad slišal mit, ne ve, kaj bi v resnici rad slišal (saj je želja nezavedna), in je načelno pripravljen slišati karkoli, samo da bi živel v iluziji, da je njegova želja zadovoljena, oni, ki mit pripoveduje, vsaj nezavedno ve, da bi prvi rad slišal nekaj drugega in mu prav zato pripoveduje mit, upajoč, da bo nasedel, saj iz lastne izkušnje ve, da je bistvena iluzija, da je želja zadovoljena, ne pa resnica (želje). Bistvo želje, pravi Freud, sploh ni zadovoljitev; njena zadovoljitev je, paradoksno, v nezadovoljitvi, v tem, kar imenujemo fantazma.

V fantazmi zato želim, da bi zadovoljil željo. Ko torej želim, da bi jo zadovoljil, pa sem jo že zadovoljil; željo torej zadovoljim tako, da jo (zgolj) pripnem na fantazmo. Želja tako podpira fantazmo, skozi katero želim, kar pomeni, da sem že zadovoljen, ko imam fantazmo in jo ohranjam pri življenju, saj ves čas že želim; želim torej želeti. Želja zato že je odgovor na vprašanje, kaj želim. Pomembno je torej, da želim (skozi fantazmo), da želim samo fantazmo, zato ni pomembno, ali sem tudi dobil objekt želje, kot se mi prikazuje skozi fantazmo, ali ne, kar zopet pomeni, da sem pripravljen neskončno dolgo čakati in odlašati resnično zadovoljitev želje, saj ravno to čakanje JE njena zadovoljitev; ko čakam, želim, to pa je tudi vse, kar želim.

O mitu pa govorimo zato, ker je sam kapitalizem narejen kot sistem, ki sicer ustvarja delovna mesta, vendar jih ne ustvarja takrat, ko si to želijo politiki, ekonomisti in drugi ljudje, ki jim verjamejo. Kapitalizem ustvarja nova delovna mesta, ko so za to izpolnjeni objektivni pogoji. Kapitalisti, tudi če so že od rojstva dobri po srcu in sploh niso pozabili na vrednote, ki so jih usvojili že v otroštvu, ne ustvarjajo novih delovnih mest, če nimajo za tako početje racionalnih razlogov. Nobeno prigovarjanje ne pomaga; ne pomaga niti sklicevanje na vrednote, moralo in etiko, kajti za kapitalista je delavec strošek, zato je v njegovem interesu, da jih ima čim manj in da ti, ki jih ima, naredijo čim več. In zgolj če ne gre drugače, ustvari novo delovno mesto in zaposli delavca, ki mora narediti čim več za čim manj denarja, zato mu je kdaj pa kdaj voljan plačati tudi kak trening iz transcendentalne meditacije, najame pa lahko celo kakega psihologa, da ga nauči premagovati stres na delovnem mestu, ki je seveda velik, saj te v kapitalizmu nenehno nekam priganjajo.

Nova delovna mesta vsekakor nastajajo, saj so občasno izpolnjeni objektivni pogoji zanje. Toda to je šele polovica zgodbe.

Druga polovica je tale. Kapitalizem generira poleg delovnih mest še nekaj – ustvarja rezervno armado delavcev, kot jo je imenoval Marx. Nezaposleni delavci zato ne nastajajo po naključju, zaradi plimovanja ali gibanja nebesnih teles, temveč obstaja živ interes zanje. Ali drugače rečeno: kapitalizem aktivno ustvarja tudi nezaposlene delavce.

Ko modrujejo zaposlovalci, politiki in ekonomisti o aktivni politiki zaposlovanja, bi morali govoriti tudi o aktivni politiki ustvarjanja nezaposlenih.

Nezaposleni delavci zato niso ljudje, ki pač NISO zaposleni, temveč SO nezaposleni; razlika je velika. Dejstvo, da so nezaposleni, je njihova pozitivna značilnost, kar pomeni, da niso zgolj izključeni iz produkcijskega procesa, temveč so vanj ravno vključeni kot izključeni, kot nezaposleni, ki večno čakajo, kdaj bodo postali zaposleni. Taki delavci torej SO rezerva, so tam, zato ni res, da so nevidni delavci sveta, uboge pare brez denarja, izključeni marginalci in podobno. Kapitalizem jih za normalno delovanje dobesedno potrebuje, zato jih tudi generira in jim podeljuje pozitivni družbeni status.

Kapitalistični mit je torej pripoved o večnem čakanju in odlaganju zadovoljitve želje, kajti nezaposleni delavci so na poseben način že delavci, ki imajo tudi to značilnost, da so nezaposleni; torej bodo taki tudi ostali, tako kot bo imel atom vodika vselej en proton v jedru.

Vprašanje je tudi, zakaj ljudje tako radi verjamejo v mite, zakaj radi verjamejo njihovim pripovedovalcem, kaj imajo od tega, kakšna je njihova korist, kakšna je njihova želja.

Odgovor na vprašanje je na dlani: ljudje niso zgolj racionalna bitja, ampak so bistveno iracionalna; to je ključno Freudovo spoznanje o naravi človeških bitij. V svet zrejo skozi okvirje, ki jih je Freud imenoval imaginarni scenariji. Med ljudmi bo zato vselej veliko vraževerja in želje, da bi slišali ali videli, kar želijo slišati in videti, želja pa bo vselej posredovana z iluzijami in ujeta v imaginarne scenarije.

Potreben je torej dialektični obrat v razmišljanju. Kapitalizem ni dober po srcu, vrednot ne pozablja in se jih tudi ne spominja, ampak je neosebna, brezsrčna mašina, ki pač bebavo teče po svoje, tako kot planeti krožijo okoli zvezde. Rezervna armada delavcev ne nastaja po naključju, temveč po nujnosti. Kapitalist zato vselej lahko reče delavcu: če ne boš delal za tako nizko mezdo, kot ti jo ponujam, je tam zunaj dovolj rezervnih delavcev, ki so pripravljeni delati za še nižjo mezdo kot ti. Resnično, v kapitalizmu je vse natanko tako, kot mora biti.

Prav zato kapitalizma ni mogoče popravljati. Kapitalizem vselej že je normalen in je natanko tak, kakršen mora biti. V njem so tudi depresije, recesije in krize normalne; normalne so celo katastrofe. Ko govorim o normalnosti, mislim seveda na normo, na to, kar je norma, kar se dogaja po nujnosti in se vselej tudi zgodi.

Mit je zato zgodba, ki povsem zabriše resnico tega, o čemer sicer govori.

V tej perspektivi je stokanje ekonomistov, da jih je ta ali ona recesija presenetila, da je ni bilo mogoče napovedati, da ne vedo, zakaj se je sploh zgodila in the first place, res zgolj stokanje oziroma sprenevedanje.

Bistvo kapitalizma je torej natanko to, da stopnja profitabilnosti pada, da obstajajo krize, recesije, depresije, da obstaja rezervna armada nezaposlenih delavcev, da se kapital kopiči v rokah teh, ki ga že imajo, da oni, ki nimajo ničesar, vedno znova rešujejo in financirajo te, ki tvegajo in so preveliki, da bi padli. Vse to je nujno, vse to dobesedno JE BISTVO kapitalizma, zato ni res, da ne vemo, kaj je kapitalizem in kako deluje.

Milozvočne besede o kapitalizmu s prijaznim obrazom so zgolj del mita in so namenjene ljudem kot naivnim želečim bitjem, kajti resnica kapitalizma je travmatična in upravičena je domneva, da je ljudje ne želijo slišati.

Kaj ljudje potemtakem sploh želijo? Paradoksno želijo, da bi bilo vse še naprej natanko tako, kot je, želijo fantazme ali imaginarne scenarije, v katerih se vse nenehno spreminja in razvija, želijo, da se želje nikoli ne bi izpolnile, da se nič ne bi spremenilo, kajti če bi se, bi se morali na nov način naučiti želeti, saj niso živali, ki želje sploh nimajo, saj imajo zgolj naravne potrebe in instinkte, tega pa nikakor ne želijo; ljudje torej želijo, da ne bi nehali želeti tako, kot pač ves čas že želijo. Mit je odgovor na njihove želje.

Živimo v kapitalističnem svetu, v katerem prav zato pomeni biti zanimiv več kot biti resnicoljuben. Kdor želi biti interesanten, ve, da mu bo uspelo, če bo vedno znova ustvaril vzporedni svet, v katerem bo tudi očarljiv, navdušujoč, v katerem bo uspel koga zaslepiti, prevarati, zapeljati, zabavati, razvedriti, učiti in poučevati, osupniti, zbegati, presenetiti, v katerem bo uspel na koga vplivati, ga včasih osramotiti, žaliti, zmesti in spraviti v zadrego. Kar je zunaj teh fantazmatskih okvirjev, ne zanima tako rekoč nikogar, kar obenem pomeni, da preprosto ne obstaja.