Morebitni minister za finance je te dni nekoliko ognjevito izjavil, da je pred leti, ko je že bil minister za finance, bilo je na začetku tega tisočletja, zelo veliko delal. Delal je pravzaprav tako zelo veliko, da je spal le dve uri na noč – take so njegove besede. Nevrološko vzeto, je to samomorilno početje, s katerim se ne gre preveč hvaliti, saj možgani zaradi tega zelo trpijo, lahko pa je tudi simptom kake okvare ali poškodbe, s čimer pa se sploh ne gre hvaliti v javnosti. Pa tudi: če je minister res spal le dve uri vsako noč, kako je potem mogoče, da je z našimi financami taka štala!

Podatek, da je nekdo spal le dve uri na noč, seveda ne pove ničesar. Bolj pomembno bi bilo povedati, kako kakovostno je bilo delo, ki ga je opravljal ostalih dvaindvajset ur dnevno. Saj je logično, da obstaja razlika med delati in narediti. Obstaja tudi razlika med narediti in narediti dobro.

Simptomatična izjava morebitnega bodočega ministra pa ni le idiosinkratična zanimivost, vredna kratkega komentarja in zapisa za zgodovino, saj je učinek nekega mehanizma, ki mu je podrejen marsikdo. Mislim na mehanizem, zaradi katerega ljudje v javnosti pogosto uporabljajo všečne izjave, ki so na prvi pogled čiste modrosti ali pa na njih vsaj ni ničesar sumljivega.  

Varno je uporabljati take izjave, problem je le, ker izjavljalec z njimi ne pove ničesar, saj jih uporabljajo tudi številni drugi govorci. Uporabljajo jih, da bi naredili vtis – na koga?

V resnici ne naredijo vtis na nikogar, saj jih poznajo in uporabljajo vsi ali skoraj vsi. Izjave nimajo informacijske funkcije, zato pa imajo ideološko oziroma slepilno. Oglejmo si še nekaj podobnih izjav.

Nekoliko ironično lahko rečemo, da imajo strokovnjaki, sociologi, politiki, politologi, ekonomisti in drugi ljudje oziroma govorci pogosto prav. Prav imajo, ko trdijo, da je kapitalizem najboljši sistem, kar jih je kdajkoli bilo, in da moramo skrbeti zanj kot za punčico svojega očesa. Ne motijo se, ko trdijo, da živimo v visoko razvitih družbah znanja, informacijskih družbah, kakršnih še ni bilo, kar pomeni, da bi morali biti nanje ponosni. Enako se ne motijo, ko zatrjujejo, da živimo v družbah tveganja, kar vnaša v družbeno življenje in življenje posameznikov konkurenco, dinamiko, pestrost, bogastvo in zanimivost. Takisto niso v zmoti, ko vztrajajo, da kapitalizem nima nobene alternative, kar pomeni, da je treba vsak poskus razmišljanja o alternativah neusmiljeno zatreti že v kali.

Popolnoma prav imajo, le da je treba vsak stavek povedati do konca, ne le napol, če hočemo kaj resnega povedati; drugo je, če želimo zgolj manipulirati ter slepiti drug drugega. Torej.

Kapitalizem definitivno je najboljši sistem ever: za 1 % ljudi. Res je, živimo v družbah znanja, le da peščica uporablja znanje in manipulira z njim, vsi drugi pa so zgolj člani družbe. Živimo tudi v družbah tveganja, v katerih nekateri tvegajo vse, vsi ostali pa plačujejo za posledice njihovega tveganja. Ljudje se ne motijo, ko trdijo, da kapitalizem nima alternative, saj dokler je ne vidiš, res lahko iskreno verjameš, da ne obstaja.

Tudi Freud se ni motil, ko je pokazal, da je temeljni obrambni mehanizem, ki ga spontano uporablja vsak človek, samoniklo prepričanje, da je res zgolj to, kar sam verjame. Človek v svojem egocentrizmu tako močno verjame, da je svet zgolj tisto, kar sam razume pod besedo svet, da ga je skoraj nemogoče prepričati v kaj drugega. Pravzaprav se niti sam ne more prepričati v kaj drugega.

Logika egocentrizma je nadvse zanimiva. Posameznik, ki torej verjame, da je kapitalizem najboljši sistem, kar jih je kdaj bilo, lahko na vsako izzivalno vprašanje znotraj njega nemudoma odgovori.

Kaj je družbena pravičnost? To je učinek delovanja prostih trgov znotraj kapitalizma, ki je sistem … Kaj je resnica? To je spoznanje o načinu delovanja kapitalizma, ki je sistem … Kaj je svoboda? To je občutek, ki ga ima vsakdo v kapitalizmu, ki je sistem … In tako naprej v večnost.

Ko pa vprašate istega človeka, kaj sploh je kapitalizem, povedane stavke zgolj obrne: to je sistem, ki zagotavlja ljudem pravičnost, svobodo, vpogled v resnico …

Vidimo, da gre zgolj za obračanje stavkov in za krožno gibanje, v katerem ena izjava navidezno pojasni drugo, ta pa pojasni prvo. Sklep je neizogiben: kdor verjame v kapitalizem, je pač vernik.

Znotraj kapitalizma bo zato vselej tako, da bodo verniki, ki bodo pri koritu, srečni in zadovoljni, vsi drugi pa bodo čakali na nebesa onkraj smrti. In med čakanjem na nebesa se bodo ukvarjali tudi z iskanjem krivca za vse težave, ki jih ima kapitalizem, imajo pa jih seveda tudi sami.

Iskanje krivcev v kapitalizmu je neproduktivno. Obstaja šala, ki to dobro ponazori. Ljudje se za šankom pogovarjajo, kdo je kriv za vse težave tega sveta. Končno nekdo reče: Za vse so krivi muslimani in šoferji. Presenečeni navzoči seveda pričakovano vprašajo: Zakaj pa šoferji? Odgovor je preprost: Zakaj pa muslimani?

Če torej vprašate Mira Cerarja, kdo je kriv za vse težave ljudi v kapitalizmu, bo njegov odgovor takojšen: Ljudje so pozabili na vrednote.

Recept: spomnijo naj se na vrednote in težav v kapitalizmu ne bo več. A takoj se pojavi novo vprašanje: Kaj potem sploh še ostane ministru za finance?

Mož, ki ga bodo predlagali za ministra za finance, njegovo ime je Dušan Mramor, bo verjetno veliko delal in spal le nekaj ur dnevno, zaradi česar njegovi možgani ne bodo najbolj navdušeni. Kakšni bodo učinki takega dela?

Prav veliki ne bodo mogli biti, saj je slovensko gospodarstvo tako rekoč v celoti odvisno od velikih gospodarstev, kar pomeni, da je za nas pomembnejše, kaj, koliko in kako bodo delali drugi, ne naš minister za finance. Podatki so že sedaj zelo zgovorni.

Ameriški BDP pada. Michael Roberts piše 14. avgusta letos dobesedno takole: US economic growth appears to be in secular decline. Za nam bližje evropsko področje pravi takole: Things are far worse elsewhere. The data from the Eurozone are appalling. Po slovensko: ameriška gospodarska rast slabi, kot ni že dolgo, medtem ko so podatki za Evropsko unijo strašni, grozni.  

Stanje se ne bo izboljšalo niti v primeru, ko gospod Mramor sploh ne bo spal in bo delal štiriindvajset ur na dan.

Za konec še vzporednica. Leta 1944 režira George Cukor izjemen film z naslovom Gaslight. V njem igra Ingrid Bergman ženo sadističnega moža, ki jo skuša spraviti na rob norosti in čez ter se polastiti družinskih draguljev. Žena se mu maščuje tako, da se začne na neki točki pretvarjati, da je zares nora – in seveda sposobna česarkoli …