Vsaka vera od svojih vernikov zahteva, da jo širijo. Kdor svojo vero jemlje resno, jo mora širiti. Kdor to počne, je nasilen do drugače verujočih in neverujočih. Njihovih mnenj in prepričanj ne sme sprejemati ali celo odobravati, temveč jih mora zlepa ali zgrda spodbijati in zavračati – to je njegova dolžnost. Kdor tega ne počne, svoje vere ne jemlje resno, torej je hinavec. Prvi je v najboljšem primeru nadležen, v najslabšem pa nasilen. Drugi v najboljšem primeru izkrivlja resnico in laže (kot verski spisi), v najslabšem pa je zahrbten. Oba sta torej nevarna.

Vse vojne, ki so se kdajkoli bile, se bijejo in se bodo bile, so vojne za vire. Vse vojne, ki so se kdajkoli bile, se bijejo in se bodo bile, se tistim, ki koljejo in umirajo, prodajajo kot verske oz. ideološke vojne. Če k vojnam prištejemo še spopade, ki ne prerastejo v vojne, boje, ki ne prerastejo v spopade, in druge vrste nasilja, ki ne prerastejo v boje, ugotovimo, da je najmogočnejše orožje za množično uničevanje prav verovanje. Glede na to, da več kot štiri petine človeštva sodi v eno ali drugo skupino 'nevarnih', drugače niti ne more biti …

Pravzaprav je še huje. Vernik katerekoli veroizpovedi, ki se seznani z verskimi običaji katerekoli druge vere, večino teh običajev dojema kot norost ali neumnost, ki nima nobene veze z resničnim stanjem stvari. Le svoje vere ne ocenjuje tako, in če mu kdo reče, da je neumna oz. nora, je najmanj užaljen. Dušeslovci takšnemu duševnemu delovanju pravijo blodnjava motnja. Razlog, zakaj verovanje ni obravnavano kot težja oblika norosti, ki bi zahtevala hospitalizacijo in (glede na njeno trdovratnost) dolgotrajno zdravljenje v norišnicah, tiči zgolj v neobvladljivo velikem številu vernikov – tako velikem, da je vključena tudi večina osebja, ki bi zadevo sicer morala zdraviti. Kdor vidi kuščarje s krili, postane norec in gre na zaprti oddelek. Kdor vidi človečke s krili, postane prerok in gre v zgodovino …

Poglejmo primer te norosti! 1,2 milijarde katolikov (nekoliko manj glede na to, da je med njimi veliko hinavcev) je prepričanih, da je papež božji poslanec na Zemlji. 1,2 milijarde protestantov in pravoslavcev (oz. prav tako nekoliko manj) je prepričanih, da papež ni božji poslanec na Zemlji. Če imajo prav prvi, so drugi v zmoti in je njihova vera napačna. Če imajo prav drugi, so prvi v zmoti in je njihovo čaščenje papežev blodnja …

Pravzaprav niti ni treba iskati norosti v neskladnostih med verami in verskimi ločinami. Dovolj je pokukati v svete knjige in norosti, ki so v njih zapisane, spodbijati z drugimi norostmi, ki so zapisane v istih knjigah le nekaj strani stran. Lahko pa tudi primerjamo te knjige z zgodovinskimi in starinoslovskimi viri in ugotovimo, da je presek prazna množica (za izčrpno igranje s krščanskimi 'resnicami' gl. knjigo Pravljica o Kristusu) …

Slaba sedmina človeštva, ki se imamo za nevernike, se lahko med preostalimi verniki povsem upravičeno počuti kot z zombiji obdana skupina filmskih junakov. Kot v zombi-grozljivkah, so tudi med nami takšni, ki so okuženi; ne sicer z vero, ampak z ideologijo (npr. neoliberalizmom ali predtem komunizmom), kar je enako grozljivo. Zatišja, ki smo jih tu in tam deležni omejeno število let v zamejenih predelih sveta, so primerljiva z zasilnimi zavetji, ki jih zombiji slejkoprej napadejo ter skrivače delno pobijejo, delno okužijo in delno izženejo …

Dogovori o človekovih pravicah, ustave, zakoni in pravilniki mnogih držav prepovedujejo neenako obravnavo ljudi na osnovi barve kože, družbenega položaja, izobrazbe, jezika, lastnine, narodnosti, prepričanja, spola, vere ali kakšne druge okoliščine. Za vse naštete okoliščine velja, da jih ima vsak človek – razen za vero. Vsi imamo barvo kože, družbeni položaj, izobrazbo (uradno ali zasebno), jezik (sredstvo sporazumevanja), lastnino, narodnost, prepričanja, spol in cel kup drugih določevalcev, le vere nimamo vsi. Vera bi torej morala biti izvzeta s tega seznama, tako kot na njem ne more biti npr. zaposlenosti.

V nekaterih državah je pogoj za vizo ali državljanstvo izpričana veroizpoved, s čemer te države nesporno kršijo pravico do neverovanja, pa je to zgolj ena od neštetih omembe vrednih uradniških neumnosti, ki ji nihče ne posveča posebne pozornosti. Prav zanima me, kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru – če bi nek delodajalec med zahteve za delovno mesto postavil nevernost. S tem pravno gledano ne bi povzročil neenakosti med prijavitelji, kajti vse vernike bi obravnaval enako.

Na mnogih delovnih mestih verniki tako ali tako ne bi smeli delati – pravzaprav nikjer, kjer imajo opravka z ljudmi. Zakaj? Iz na začetku navedenega razloga: ker je njihova dolžnost spreobračanje. Če jo izpolnjujejo, ovirajo potek dela in kvarijo vzdušje v podjetju, če je ne izpolnjujejo, pa so hinavci. Hinavcev pa si nihče ne želi za sodelavce, ali pač? …