V animiranem filmu, ki ni zgolj navadna pravljica, če lahko tako rečem, še ena prazna zgodba v vrsti drugih, film bomo lahko gledali na velikih platnih čez nekaj mesecev, njegov naslov pa je Book of Life (izvirni naslov scenarija ja The Day of the Dead), sledimo razvijanju izjemno zanimive psihološke in obenem nenavadno aktualne družbene ideje: mladenič po imenu Manolo se mora zaradi ljubezni odpraviti v druge svetove in se soočiti s svojimi največjimi strahovi; sooči se torej le zato, ker se odpravi na pot. Če se ne bi odpravil, bi bil zgolj nevrotičen, ljubezen pa sploh ne bi bila mogoča. Film na sijajen način poveže ideji: ena je psihološka in se nanaša na psihično ekonomijo posameznika, druga je sociološka in se navezuje ne spoznanja o delovanju družbenega sistema. S svojimi strahovi se mora namreč v življenju prej ali slej soočiti vsak posameznik, soočiti pa se mora tudi sistem družbenega življenja. Če se ne, se ne more zgoditi nič dobrega, življenje pa se vrti v prazno. In največji strah kapitalizma se imenuje – komunizem.

V starih besedilih, ki so dobila ime po kraju, kjer so jih po naključju našli, Nag Hammadi, lahko spremljamo osupljivo zgodbo o Jezusovem odraščanju, zlasti pa zgodbo o njegovi notranji preobrazbi. Jezus se spreminja, medtem ko odrašča, tako kot bi se lahko spreminjal vsak človek, in postaja vse bolj mož notranjega miru, ki se je zmožen odločati za dobro. In če je bil Jezus kot mladenič res med tibetanskimi menihi, potem je zgodba še zanimivejša, kajti opisuje človekovo zmožnost za odpotovanje, mir in svobodo. To pa je v današnjem poblaznelem svetu že revolucionarna drža.

Začetno vprašanje, ki je danes vse bolj aktualno in pertinentno, je tole: Kaj bi Karl Marx rekel o Cerarjevi vladi in njenem neoliberalnem programu? Ne gre namreč za to, kar pravi Ljudmila Novak, ko navaja neoliberalne ekonomiste, za katere trdi, da so jo prepričali, za to namreč, da je Marx mrtev in pokopan, da nima ničesar več povedati, ker ga je preprosto povozil čas. Daleč od tega.

Marx je bil filozof, zato bi bil njegov prvi komentar tale: živite v izjemno naprednem kapitalizmu, o kakršnem se meni ni niti sanjalo, toda obenem živite tudi v zablodi, kakršne v mojih časih nismo poznali. Naivno verjamete, da ponuja kapitalizem ljudem nove oblike svobode, saj se navidezno lahko gibljejo po vsem planetu in iščejo priložnosti zase, toda to je v resnici le nova, izjemno sofisticirana prevara in oblika suženjstva.

Danes lahko ljudje izbirajo med dobrinami in storitvami kot še nikoli prej v zgodovini človeštva. Toda to je zgolj iluzija, resnica je bistveno drugačna.

Kdor natančno pogleda, takoj ugotovi, da so možnosti izbiranja zgolj navidezne. Na delu je cinizem brez primere.

Kapitalizem se prek ideoloških aparatov danes naslavlja na vsakega posameznika, kot da je rojeni kapitalist. Danes ni več nujna delitev na delavce in lastnike kapitala, saj se vse bolj ponuja zamisel, da je v temelju, v bistvu vsak človek kapitalist ali pa bi vsaj lahko postal. In natanko v tem je dvojna prevara.

Prvič. Kapitalizem na novo določa, kaj je človeška narava, kaj je človek po naravi. Danes je kapitalist, investitor, vlagatelj. Ni zgolj sebično, egocentrično racionalno bitje, ki maksimira kapital oziroma profite, temveč je tudi vlagatelj, ki vlaga – da bi seveda povečal lastni kapital, da bi imel zvečer več kot zjutraj. Vprašanje je, kaj bo z ljudmi, ki take definicije lastne narave kratko malo ne bodo sprejeli.  

Drugič. Prevara je, da ima vsak človek empirične možnosti, da postane kapitalist. Polovica Zemljanov namreč nima v lastni nobenega kapitala, od druge polovice pa ga ima večina komaj za vzorec. Kako naj potem postanejo vlagatelji, investitorji? V kaj naj vlagajo begunci iz Sirije, Iraka ali Afganistana, Južnega Sudana ali drugih dežel podsaharske Afrike, ki jih ogroža širjenje puščave? Kako naj postanejo vlagatelji delavci, ki imajo komaj za preživetje ali pa živijo na robu revščine? In v kaj naj vlagajo nezaposleni, ljudje iz favel, slumov in vsi drugi, ki kratko malo nimajo nobene lastnine razen sebe?

Cinizem kapitalizma je očiten. Marx bi zato nadaljeval in rekel še nekaj.

Miro Cerar in njegova vlada imata še eno težavo. Ne razumeta namreč samega pojma svobode ljudi. Ljudje namreč niso svobodni, ko izbirajo med enim in drugim blagom na tržnici, temveč so svobodni, ko prisluhnejo svoji notranjosti in ugotovijo, da nimajo nobene izbire, če še hočejo mirno in brez sramu zreti v lastni obraz v zrcalu, kot bi rekel Noam Chomsky.

To je prava svoboda: izbral bom, kar moram izbrati, da bi ohranil lastno dostojanstvo, da bom lahko mirno spal, da bom imel čisto vest, da me ne bo sram – ne pred drugimi ljudmi, temveč pred Velikim Drugim.

In samo v tej perspektivi najdemo v papeževem pozivanju, naj prisluhnemo joku revežev, zrno resnice.

Če smo namreč pripravljeni prisluhniti, na primer joku revežev, se nujno nekaj zgodi. V nas samih, v naši notranjosti se nekaj zgane. Prisluhniti namreč pomeni natanko to: doslej sem zgolj poslušal in napol slišal, kaj mi pripovedujejo, zdaj pa sem zares natančno prisluhnil in odkril nekaj povsem novega, nekaj, česar doslej še nisem slišal, čeprav sem ves čas poslušal. V tem je bistvo. Kdor seveda ni pripravljen prisluhniti, ne more slišati (ničesar novega). Temu pač ni pomoči.

Kaj torej storiti? Prvi odgovor je na dlani: biti svoboden, prisluhniti joku revežev. Drugi odgovor je še boljši.

Kapitalizem, bi rekel Marx, je sistem, ki deluje kot stroj, kar pomeni, da je njegovo delovanje zelo natančno določeno; nobene nepredvidljivosti in skrivnosti ni v njegovem delovanju. V temelju deluje zakon profitabilnosti, ki se mu priklanjajo vsi lastniki kapitala in se obenem bojijo, da bo profitabilnost padla.

V resnici pada, zato so panični. Nove oblike navidezne svobode, ki jo ponujajo, niso nič drugega kot obupani poskusi zadrževanja padanja profitabilnosti. Potrebujejo tudi mite, kot so na primer mit o gospodarski rasti, ki ga zagovarja Miro Cerar s svojimi, mit o svobodnih trgih, ki empirično niso nikoli obstajali, odkar obstaja kapitalizem, mit o enakih možnostih za uspeh, mit o pravičnosti, mit o privatnih lastnikih kapitala, ki bodo ustvarjali nova delovna mesta.

Radikalni odgovor na zgoraj zapisano vprašanje je zato tale.

Človeško bitje ni, kar pravijo zastopniki kapitalizma; ni majhen kapitalist, ki bi želel vlagati, da bi imel zvečer več, kot ima zjutraj. Človekova najbolj notranja narava je povsem drugačna. Je natanko taka, kot je pokazal Jezus.

Človek je po naravi želeče duhovno, simbolno bitje, ki pa ne želi več in več blaga, temveč želi – notranji mir. Tega nikoli ne more doseči sam od sebe, za to potrebuje drugega človeka. Človekov najbolj avtentični odnos do sveta je zato etični odnos do drugega človeka, s čigar pomočjo doseže spokojnost in notranji mir.

In natanko tega kapitalizem ne prenese, zato je taka drža najbolj revolucionarna od vseh. Jezus Kristus se zato na neki ravni pridruži Karlu Marxu: ko boste dosegli notranji mir, preprosto ne boste hoteli biti kapitalisti, kapitalizem pa se bo zaradi vašega miru začel ustavljati. Ne bo več galopiral, temveč se bo sesedel sam vase.

Vrnitev v normalno stanje kapitalizma je že sama po sebi mit (cf. Michael Roberts, 14. avgust 2014), če pa bodo ljudje prisluhnili zapisanemu, je komunizem še toliko verjetnejši. Ali kot pravi Richard Wolff: če hočete zares razumeti kapitalizem, morate prisluhniti tem, ki ga zagovarjajo, pa tudi onim, ki ga kritizirajo. Če tega ne storite, preprosto ničesar ne razumete.