Socialno kapico bi si končno radi nadeli,

da vsaj malo lažje bi ponovno finančno poleteli,

dovolj, dovolj smo že potrpeli,

končno bi zopet na visoki nogi ponovno zaživeli.

Ta kriza nas že predolgo duši

in zgolj za reveže še skrbimo mi,

a za vzdrževanje naših jaht in vil rezerv več ni.

Tudi bogat postati in obstati ni kar tako,

moramo vsaj ohranjati dosežen nivo,

ko ste s prijatelji v St. Moritzu srečamo,

od nas se pričakuje angažma in posebne spretnosti,

a nam kar z neba ali od sociale nič ne prileti.

 Prav nič tudi ne bo nikomur pomagalo,

če s socialno šibkimi sočustvujemo,

imamo svoje sanje, svoj stil in visoke ambicije,

nikar nas pri uresničitvi le-teh povprečneži ne ovirajte,

še več fiskalnih razbremenitev zahtevamo,

ker mi smo tisti, ki lokomotivo napredka poganjamo,

saj socialna država sliši se lepo,

tudi mi načelno vedno smo bili za to.

A vse malo kasneje, ne prav sedaj,

ko profit ponovno zacveti in delnice v nebo poskočijo,

do takrat in za to povsem resno apeliramo,

na delavce, javne uslužbence in na vse pod pragom revščine,

da še nekaj časa mirno potrpite, zobe stisnite in nekako preživite,

s solidarnostjo za nekaj časa nikar nam ne težite,

ker tega ste vi tako že vajeni in povsem zlahka se prilagodite.

Na nas je že dovolj težkih bremen in odgovornosti,

da ponovno zaženemo motor gospodarske rasti,

da konkurenčnost na trgu se vzpostavi,

da vodilna mesta zasedemo ta pravi.

Prav krivičen je ta svet,

saj za pravice bogatih nihče noče poskrbet,

zato je na nas, da zategujemo vam pas.

Bolje, da boljši preživi,

kot da potonemo vsi.