V Londonu je to poletje mogoče srečati številne ljudi, ki nosijo na majici napis Normal People Scare Me; verjetno jih je mogoče srečati tudi na ulicah drugih metropol, a to ne spremeni pomena zapisanega. Napis je na poseben način zelo pomenljiv tudi za slovensko politiko, za katero bi lahko rekli, da želi biti čim bolj normalna, kar je v očeh javnosti v glavnem pohvalno, če smo zelo dobronamerni, ni pa nujno, da je tako. Poglejmo, če ta hipoteza zdrži miselni preizkus.

Napis z londonskih ulic lahko razumemo na več načinov. Prvič. Živijo normalni ljudje, ki me strašijo že s svojo pojavnostjo. Ni nujno, da se jih bojim; ne bojim se jih niti tedaj, ko me sicer skušajo namerno preplašiti. Ne pustim se jim, zato ostajam hladen oziroma miren. Drugič. Bojim se normalnih ljudi, ki me strašijo. S svojo normalnostjo me strašijo, pri svojem početju pa so tudi uspešni, zato se jih bojim. Tretjič. Živim v postmodernem svetu, v katerem so norme postavljene na glavo, zato so normalni ljudje problematični, edini, ki so normalni, pa so ljudje, ki prav nočejo biti normalni in jih je groza normalnosti, zato se tudi trudijo, da ne bi bili normalni – čeprav so, natanko zaradi tega, (na nov način) normalni, a na tem mestu nemara ni nobene potrebe po tovrstnem cepljenju dlake.

Kako je torej razumevanje napisa povezano s slovensko politiko? Povezano je na zelo vznemirljiv in celo nekoliko strašljiv način, ki ni čisto brez povezave z ravnanjem Janeza Janše: ta bi namreč razsul tudi državo, da bi dosegel svoje.

V političnem polju divjajo politični spopadi. To spoznanje ni novo in je del političnega, pa tudi siceršnjega življenja. Vsi torej vemo, da se politiki med seboj spopadajo za oblast. In za interpretacije realnosti. Tu pa se zadeva zanimivo zaplete.

Najprej je na mestu vsakdanje, pragmatično in zelo koristno vprašanje. Kako na najbolj prepričljiv in eleganten način premagaš (političnega) nasprotnika, s katerim si se prisiljen spopadati? Najboljši način je tale.

Premagaš ga tako, da mu spretno vsiljuješ in končno tudi vsiliš lastni besednjak; vzame ti nekaj časa, vendar je tvoj trud na koncu bogato poplačan. Dokler se nasprotnik oklepa svojega besednjaka, je spopad z njim mogoč, ko pa začne sprejemati tvoj besednjak, veš, da je povsem dotolčen. Nasprotnik tako sploh ni več nasprotnik, z njim se ni mogoče in ni treba spopadati, saj uporablja tvoj besednjak, kar pomeni, da razume svet in objekte v njem na enak način kot ti ali pa se vsaj pretvarja, da jih, kar je v končni posledici isto. Obstaja torej možnost, da v določenem obdobju ali v določenem občestvu bolj ali manj vsi ljudje, pripadniki občestva, uporabljajo isti besednjak – danes vsak na svoj način, kajpak, saj so vsi za drugačnost in so enakopravni v drugačnosti, a tudi to ničesar bistvenega ne spremeni.

Sedaj pa poglejmo, kaj se v povezavi s tem dogaja zadnjih dvajset in še nekaj let v Sloveniji. Dogaja se tole: tako rekoč vsi politiki, brez izjeme, proces pa zajema tudi navadne občane, sprejemajo neoliberalni žargon in ga tudi uporabljajo. Danes so zato vsi, z izjemo Združene levice, bolj ali manj poenoteni, kako je treba reševati kapitalizem, strinjajo pa se tudi, da je v škripcih in da ga je treba reševati, po možnosti pa celo rešiti, pri čemer ni pomembno, koliko bo vse skupaj stalo.

To preprosto pomeni, da so se nekoč uporni politiki ter pokončni možje in žene, zlasti mislim na pomladne stranke (če so bili ti zares uporni in pokončni, je še veliko vprašanje), z leti spremenili v neoliberalce. Položili so orožje pred kapitalizmom in ga začeli ljubiti, zato so postali zelo normalni, kar pomeni, da so postali taki, kakršne želi sam kapitalizem, da deluje čim bolj nemoteno oziroma normalno. Nič čudnega torej, da želijo politiki čim bolj normalno delovanje kapitalizma, saj že sam kapitalizem želi čim bolj normalne politike.

In natanko teh normalnih politikov me je na smrt strah. Strah me je zato, ker so ravno kot normalni povsem prilagojeni kapitalistični realnosti, ki jo zaznavajo in razumejo na enoten in predvidljiv način, kar je razbrati iz žargona,ki ga uporabljajo. Sama normalnost seveda še ne bi bila sporna, če bi bili ljudje zgolj racionalna bitja, o kakršnih sanjajo kapitalisti. Na njihovo žalost pa ljudje niso taki, kot sanjajo, temveč so, hvalabogu, bistveno drugačni. Ali natančneje: lahko bi bili bistveno drugačni, saj so tudi sami v glavnem zelo normalni, in uporabljajo isti žargon kot politiki oziroma njihovi gospodarji.

Normalni politiki seveda ne želijo, da bi bili ljudje bistveno drugačni, kot so; želijo, da bi bili še naprej normalni. Kljub temu je njihova normalnost etično in moralno sporna, kajti kapitalizem je nepravičen sistem izkoriščanja ljudi, ki temelji na privatni lastnini, tekmovanju in profitabilnosti. Biti prilagojen nepravičnemu sistemu in ga imeti za reševanja vrednega nujno pomeni biti nepravičen, to pa ne more biti norma in tudi ne bi smela biti.

Kljub temu bomo imeli v teh krajih še več normalne politike in še več normalnih politikov, ki bodo všeč marsikateremu volivcu. Zakaj jih bomo imeli? Ker spontano sprejemajo prepričanje, s katerim se je veliko ukvarjal Marx: verjamejo torej, da mora vladajoči družbeni razred zgolj pustiti sistemu, v katerem sicer vlada, da nemoteno deluje, kar je seveda obet, da bodo njegovi zagovorniki in zastopniki še naprej pripadniki vladajočega družbenega razreda.

Če sistem ne deluje nemoteno, je seveda edino logično in smiselno tole: narediti vse, da bo vnovič deloval nemoteno oziroma normalno. Preprosto, da bolj ne more biti.

Dobro je tudi vedeti, katerim volivcem bodo normalni slovenski politiki všeč in kaj to pomeni za celotno občestvo oziroma za njegovo prihodnost.

Všeč bodo vsem tistim posameznikom in posameznicam, ki že tako ali tako živijo na način, ki pomeni: zagovarjanje nereflektiranega utilitarizma; odsotnost refleksije lastne zgodovinskosti; zagovarjanje novih oblik družbene totalnosti; rabo vsakdanje pozitivistične mentalitete; nerazumevanje notranjih kontradikcij samega kapitalizma in empiričnega sveta; novi žargon avtentičnosti, ki se mu prilega artistična subjektivnost in prepričanje, da je izgrajevanje osebnosti v družbenem polju umetniški projekt; nerazumevanje pomena dvojne hermenevtike, kot jo je razvijal Giddens.

Šele novi posamezniki, med katere gotovo sodi Luka Mesec, o katerem sem že pisal, imajo priložnost, da ljudem končno povedo in dopovedo, da terja življenja dvoje; samo upamo lahko, da bodo vztrajali in priložnost tudi zares izkoristili.

Prvič. Življenje terja etiko. Življenje brez etike drsi v animalnost, ki zajema vedenje ljudi, za katerega lahko pokažemo, da je podobno živalskemu. Na primer: zgolj žival se ne zmeni za drugo žival, ki ranjena trpi nekje na robu travnika, ali pa jo seveda celo požre, če je na njenem jedilniku; samo žival se ne zmeni za drugo žival, ko gre mimo nje, in je povsem okupirana s skrbjo za lastno preživetje. Na kratko: samo živali se vedejo kot majhni racionalni stroji, ki skušajo zgolj preživeti in prenesti naprej čim več genov.

Drugič. Življenje terja epistemologijo. Človek, ki ne zmore epistemologije lastnih misli, prav tako drsi v animalnost, saj zgolj živali ne razmišljajo, ne razmišljajo o svojih mislih in ne interpretirajo lastnega vedenja.

Normalni politiki, kot sta v teh krajih na primer Erjavec in Ljudmila Novak, ne zmorejo ne enega ne drugega prav zato, ker so preveč normalni, ne premalo. Gospod Cerar je kajpak na čelu normalnih politikov v Sloveniji, nad tem dejstvom pa nikakor ne moremo biti navdušeni.

Alternativa je ena sama, izhaja pa iz spoznanja, da deluje oblast v družbenem polju tudi tako, da izkorišča naivnost ljudi in njihovo pripravljenost, da takrat ko ne morejo nadzorovati sveta, v katerem živijo, le-tega skrčijo na velikost svoje dnevne sobe in verjamejo, da so naredili nekaj dobrega, če so jo pospravili.