Hannah Arendt: “Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo.” 

Deček izza ekrana!

Zleknem se v udoben fotelj ter v navidezni varnosti preko “okna v svet” spremljam svetovno dogajanje. Neštete stare podobe groze rutinirano letijo mimo mene. Novim se spretno izognem. Poplaknem suha usta ter se mastim z dobrotami. Niti opazim ne, kako z lahkoto žvečim meso trpečih in kako se mi po bradi cedi kri krvavečih, ki s svojimi življenji polnijo vsebino le-teh. Še opazim ne, da sploh nisem več človek! Nenadoma poči! Skozi ekran pade mlad deček! Star ne več kot 7 let, z zevajočo luknjo v glavi, obleži na mojem sveže zloščenem parketu. V paniki skočim in mu z dlanjo prekrijem rano. Začutim toplino možganov. Kri mi polzi med prsti. Vsak utrip možganov, ki ga začutim, postane glas umirajočega dečka: “želel sem se igrati”,“kdo si?”. Preplavi me je groza, v solzah lahko izustilm le:” Tvoj morilec!” ....... “Zakaj?” je bil njegov zadnji utrip!

Kdo smo?

Zazrimo se vase in pomisimo na Hannah Arendt in na njeno genialno teorijo banalnosti zla! Ste morda pomislili, da “nacizem” ni nič drugega kot človeška narava, pogojena s sociološkim vplivom superiornosti (gnane z ideologijo), ki smo ji naredili veliko uslugo z imenom (“nacizem”) v tem smislu, da se nam lahko vedno znova za hrbet prikrade z novim obrazom v malce drugačni preobleki, mi pa jo prepoznamo le kot podobo iz preteklosti? Kako že? Banalnost zla, odsotnost razmišljanja, nezmožnost reakcije! In ne, ne kažimo zopet s prstom na druge, zazrimo se vase!

Da, prav ste razumeli mi vsi smo Adolfi Eichmani, mi smo korporativni kapital, mi smo tisti, ki gonimo ves ta prikriti pofukan nacizem, mi smo ta aboten sistem! Vsi smo nacisti, vsi smo krivi! In šele ko si bomo vse skupaj priznali, bomo sposobni preseči ta pogubni ples smrti lastnega uničenja. Brez katarze preprosto ne bo rešitve!

V luči lastne ošabnosti, ujetosti v iluzijo superiornosti, se ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne sploh ne zavedamo, da smo z eno nogo že prestopili prag tretje! Žal smo kot kultura postali že tako degenerirani, da bomo, kot običajno, to dojeli šele, ko bodo vse te podobe groze prestopile televizijske ekrane.

Frank Giustra leta 2012 v intervjuju za Cambridgehouse z briljantno logiko secira začetek konca nekega imperija. Daleč od tega, da bi bil prvi ali edini! Primerja ga z šahovsko partijo, kjer je izid že znan, le da ga poraženec v agoniji in zanikanju odlaga dokler more. Dolar je iluzija, ki se nekontrolirano tiska in posledično ohranja vrednost le še z orožjem in represijo! Zahodni imperij pod taktirko ZDA je ranjen kolos, ki bo namesto lastne preobrazbe oziroma v zanikanju nujnosti regeneracije raje pokopal vse okoli sebe. In temu smo danes dejansko tudi priča. Afrika in Bližnji vzhod nista nič drugega kot žrtveno jagnje velike  šahovske partije med dvema monopoloma, ujetima v isto igro, na kar sem že nakazal v besedilu “Borzni indeks čustvovanja”, poglavje “Tujec”.

Ples smrti ali zakaj je vojna ultimativni spin!

Evropa bi se po drugi strani temu plesu smrti lahko ta trenutek zoperstavila z vračanjem k osnovam humanizma, osnovam človečnosti! Po padcu železne zavese se na tem prostoru zanimivo pretakata dva preživeta družbena sistema (socializem in kapitalizem) in le spretno prepletanje ter ustvarjanje novih form, ki kot pozitivna izkušnja izhajajo iz njiju, lahko pomeni gradnjo novih temeljev. Izredno težko bo! Morda bodo socialisti sposobni preseči stanje, povzročeno z nastankom industrijske revolucije, in doumeti, da socializem v prihodnosti lahko obstaja le kot nivo družbene zavesti in ne kot sistem. To dejstvo pa zahteva popolnoma nov pristop! Da absurda, ki se je razvil iz kapitalizma, sploh ne omenjam! Smo sposobni izluščiti dobre lastnosti obeh sistemov iz njune osnovne ideje ter jih implementirati v neko novo formo? Smo se sposobni zopet združiti v osnovah humanizma? Smo sposobni preseči dani trenutek in se upreti?

Žal smo na primeru Ukrajine pred kratkim lahko spoznali, da EU ni nič drugega kot le kolonija ZDA. Ironično lahko pritrdimo dejstvu, da odkar je Obama zunanji minister EU, res ni smiselno trditi, da nimamo skupne zunanje politike! Kar pa seveda pomeni, da lahko enako, kot sta to postala Afrika in Bližnji vzhod, tudi Evropa hitro postane naslednje žrtveno jagnje. Vse za ohranitev moči! Zavedati se moramo, da sta vojna in kaos le način za ohranjevanje kontinuitete! Ultimativni spin, ki onemogoča možnost regeneracije! Zato je Evropa ta trenutek v enakem položaju kot ujet alpinist, ki si mora s pipcem kirurško natančno odrezati roko, da se bo lahko uspešni izvil iz primeža mogočne skale in tako preživel. In to ne zahteva le poguma, temveč tudi veliko znanja, sposobnosti in predvsem modrosti!

P.S: ko bomo naslednjič udrihali proti korporativnemu kapitalu, se raje ozrimo okoli sebe ter se vprašajmo, kaj vse uživamo. Če bomo iskreni, bomo doumeli, da smo ironično mi tisti, ki vse to podpiramo ... začnimo pri sebi!