Zakaj je znanost tako uspešna, da ji je uspelo v posredovanju večnih resnic spodnesti vero? Ker ima boljše razlage? Ne, verske bajke so ljudem dosti bližje. Znanosti je uspelo, ker ima boljše učinke. Znanost lahko premika gore, vera pa se lahko le dela, da jih …

Glavna razlika med znanostjo in vero je, da znanost postavlja vprašanja, vera pa odgovore. Vera ne dopušča vprašanj, temveč jih odpravlja z zamahom roke, palice ali sekire.

Rojstvo znanosti sega kakšnih 500 let v preteklost (angleški vir), v 16. stoletje. Takrat si je nekaj ljudi zastavilo nekaj vprašanj, in ko so nanja odgovorili, so bili odgovori drugačni od verskih. Za razliko od predhodnih stoletij, ko so tudi to počeli, je bilo sedaj ljudi, vprašanj in odgovorov končno preveč – toliko, da ni bilo več poti nazaj. V verski zgradbi so se pojavile razpoke, pričeli so se krušiti zidovi, kmalu so se rušile sobane in sesuvala cela nadstropja, tako da danes stoji samo še nekaj zunanjih zidov.

Tako se vsaj zdi. Na prvi pogled je zdaj znanost tista, ki pojasnjuje, zakaj so stvari takšne, kot so. Vera zgolj laže, kakšne so bile, in robanti, kakšne bi morale biti. Natančnejši pogled pa pokaže, da je znanost prežeta z bajeslovjem. Koliko raziskav si postavi vprašanji: »Kaj se dogaja?« in »Zakaj se to dogaja?«, koliko pa jih reče: »Dogaja se to, in sicer zaradi tega,« nato pa zbirajo dokaze in izjave drugih v prid svoji trditvi. Predvsem izjave drugih …

Kaj je značilno za verske spise – ne 'svete', ampak vse ostale? Da so polni navedkov, ki jih nihče ne postavlja pod vprašaj. Povsem ista reč velja za vse znanstvene panoge, ki se pri svojem delu izogibajo matematiki. Ne more se npr. zgoditi, da bi v visokošolskem učbeniku za statiko pisalo: »Most s temi in temi značilnostmi bo vzdržal takšne in takšne obremenitve, ker je leta 1763 tako rekel ta in ta.« Povsem običajno pa je, da v visokošolskem učbeniku za vzgojo piše: »Otrok (s kakršnimikoli značilnostmi) mora biti deležen takšne in takšne vzgoje, ker je leta 381 pred našim štetjem tako rekel Platon.« Res je to včasih zapisano z (nezapisano) predpostavko, da je reč že nekoliko preživeta, res pa je tudi, da je kljub temu nihče ne postavi resno pod vprašaj. Medtem ko sta fizika in geologija že zdavnaj pometli z Aristotelovimi bistroumnimi udarci mimo, lahko obilo njegovih smeti najdemo v govorih vladarjev o prihodnosti, v gledaliških listih, v otroških in mladinskih revijah, v priročnikih za osebnostno rast in v 'strokovnih' knjigah, ki uporabljajo številke le zato, da ne pomešajo vrstega reda navedkov …

Če bi dogmatizem odpravili v osnovnih in srednjih šolah, bi že prvi tako izobraženi rod brez težav počistil ves ta prah z družboslovja in ga končno pripeljal v 21. stoletje. Poučevanje je v zadnjih nekaj desetletjih sicer preseglo telesno trpinčenje otrok za potrebe poslušnosti, s katerim se je kitilo skozi ves (ne mračen, ampak topoumen) srednji in novi vek, ni pa preseglo potrebe po poslušnosti. Ne, sedaj se ukvarja s tem, kako bi odpravilo še duševno trpinčenje otrok in obenem ohranilo poslušnost …

Poučevanje ni čisto nič drugega kot obstreljevanje (sestreljevanje) otrok z navedki: »Tako je, ker tako piše v učbeniku.« »To moraš znati, ker tako zahtevajo učni načrti.« »To moraš narediti, ker sem jaz tako rekla.« »Oče je rekel, naj ga pokličem, če ne boš priden.« …

Kaj bi se zgodilo, če bi namesto tega trditvenega nasilja otrokom pustili spraševati in bi na njihova vprašanja odgovarjali? … Kaj bi se zgodilo, če učni načrt ne bi bil sveta knjiga, ampak priročnik za usmerjanje otroških vprašanj? … Kaj bi se zgodilo, če bi jih učili postavljati vprašanja? … Kaj bi se zgodilo, če bi jih učili poiskati odgovore na svoja vprašanja? … Kaj bi se zgodilo, če bi vsaka šola postala inštitut za raziskovanje malih vsakdanjih reči, ki jih 'resni' inštituti niti ne opazijo? …

Bi lahko vsaka šola postala tudi podjetje za spreminjanje in izboljševanje teh malih vsakdanjih reči? … Bi lahko otroci z izsledki poskusov obogatili in izboljšali ne le vrstniške, ampak tudi odnose v svojih družinah in pomagali staršem pri pomembnih življenjskih odločitvah? … Bi lahko tekom šolanja ustvarili mrežo izkušenj, znanj, znanstev, pa tudi orodij, s katerimi bi se potem brez večjih prehodnih težav zagnali v dejavnosti, ki jih ne bi le veselile, ampak tudi duhovno in denarno bogatile? …

Bi bilo potem še vedno tako težko otroke brez telesnih kazni in ustrahovanja pripraviti do sledenja in sodelovanja pri pouku? …

Moja babica je učila drugošolce. Odgovorila je na vsako njihovo vprašanje; če ne takoj, pa naslednji dan, ko se je podučila. Ker je bilo teh vprašanj ogromno, je eno uro na teden posvetila samo pogovorom o rečeh, ki so zanimale otroke … Nekaj njenih učencev sem srečal v povsem nepovezanih okoliščinah. Vsi so rekli, da je bila moja babica najboljša učiteljica, kar so jih imeli, in da jih je zaznamovala za vse življenje …

Na moja vprašanja je odgovarjala vsak dan, odkar vem zase …