Te dni se ljudje sprašujejo, na katero stran se bo nagnil Miro Cerar – na desno ali levo. Spraševanje je odveč, kajti gospod se je že nagnil, saj ne obstaja nevtralni kraj, na katerem bi lahko stal.

Iluzije, kolikor jih je sploh bilo, se bodo zato zelo hitro razpršile. Začetni pogovori politikov z Mirom Cerarjem so namreč takoj postregli z vpogledom, ki smo ga lahko pričakovali: ni problema doseči neoliberalnega soglasja o načinih reševanja kapitala in kapitalizma, nemogoče pa je najti soglasje, kako poskrbeti za veliko večino ljudi, za delavce in vse druge. Govorijo sicer o ljudeh in njihovih željah, toda to je le dimna zavesa in obrabljen kliše.

Izid je pričakovan in na žalost niti najmanj presenetljiv; pravzaprav sploh ni moglo biti drugače. Drugače bi bilo lahko le, če bi obstajala kritična masa. Kritična masa politikov pa terja veliko več ljudi in idej, kot pa jih trenutno premore ta država. Reševali bodo torej kapitalizem in kapital, ljudje pa se bodo lahko še naprej oprijemali iluzij, da morda le pade kaka drobtinica z bogatinove mize, da bo tudi zanje nekaj; seveda bo padla, saj vselej pade.

Kritična masa je osnovni pogoj za resnično preobrazbo družbenega življenja. Brez nje se ne zgodi nič, oziroma se k obstoječemu v najboljšem primeru le dodaja še več istega; pripadniki elit dobijo še več vsega, kar je elitno, ostali dobijo še več drobtinic, ekonomisti pa lahko vzklikajo, da plima dviguje vse živo.

Živi odnosi med ljudmi pa ne terjajo dodajanja istega, ne pomenijo reševanja bank in kapitalizma, temveč pomenijo preobrazbo, transformacijo samega življenja. In preobrazba ni nič drugega kot učinek srečanja med starim in novim. Vsakdo ve iz lastne izkušnje, kaj to pomeni. Pomeni tole.

Nekega dne naleti človek na novo idejo, drugačno zamisel, novo karkoli. Njegov prvi refleks je morda zavrnitev novega, je tesnoba in je stiska, negotovost. Toda včasih se zgodi tudi nasprotno od tega. Človek pograbi novo. Takrat govorimo o srečanju.

Ko govorimo o srečanju, govorimo o izbiri. Človek se mora odločiti med starim in novim. In tudi se odloči; včasih se odloči za novo. Takrat govorimo o preobrazbi in resničnem življenju, ki se upira celo smrti in umiranju, kaj šele kapitalizmu.

Govorimo tudi o prebujenju. Človek se prebudi iz spanca in začne živeti. Tako prebujenje seveda pomeni prekinitev. Pomeni prekinitev s spancem, kot bi rekel Lacan.

Prekinitev s spancem je tudi politični koncept. Pomeni, da se ljudje prebudijo in se končno odločijo, kako hočejo živeti. Seveda ves čas že živijo, le da obenem tudi spijo, saj so speči ljudje živi. Ko se dokončno in zares prebudijo, govorimo o dogodku, o prekinitvi, o prelomu z obstoječim, govorimo o odločitvi in resnični, avtentični izbiri eksistence, načina življenja.

Človek lahko zgolj živi življenje, ne da bi ga zares izbral. Živi ga tako, da je kakor list, ki ga tok reke pač nese po svoje.

Miro Cerar ni človek, ki bi prekinil z obstoječim. Ni za novo in drugačno življenje. Je za kapitalizem in za vse kapitalistično: privatno lastnino, tekmovanje med ljudmi, izkoriščanje delavcev. Zlasti pa ima tale problem: ker je družbeni agens, je zavezan etiki, to pa pomeni, da se mora postaviti na pravo stran, ne pa na tisto, ki mu je slučajno bolj všeč.

Ne moreš namreč biti proti izkoriščanju delavcev in za kapitalizem. Tudi prijazno izkoriščanje delavcev v demokratični in bleščeče delujoči pravni državi je še vedno izkoriščanje. Pomena besed pač ni mogoče spremeniti z nobeno sofistiko. In ne živi družbeni agens, ki ne bi bil pri svojem delovanju zavezan etični dolžnosti. Pri tem ni pomembno, kaj si misli o družbenih pojavih in kak je njegov program, saj je v kapitalizmu, v katerem živimo, še vedno res, da sistem koncentrira moč, oblast in kapital v rokah enega odstotka pripadnikov elit, poleg tega pa priganja delavce k vse večji proizvodnji dobrin in storitev, da stopnja profitabilnosti za nekatere ne bi preveč padla.

Ko govorijo torej politiki, da bodo naredili, kar pričakujejo ljudje, domnevno pa pričakujejo boljše življenje, jih ne bi smeli jemati preveč zares, kajti ljudje v resnici ne vedo, kaj želijo. Če želijo še več kapitalizma, ne vedo, da to zanje ni dobro in da z boljšim življenjem ne bo nič, če pa ne želijo kapitalizma, očitno ne vedo, kaj bi radi, saj ne ponujajo alternative.

Tudi politiki ne vedo, kaj želijo, kajti politika je zavezana etiki, kot rečeno, in resnici, ne pa moči in oblasti. Če bi politiki vedeli in res razumeli, kaj to pomeni, bi se obnašali bistveno drugače, a se ne, saj se o tem lahko prepričamo na svoje oči sleherni dan. Večina politikov hoče zgolj moč, in je resnica niti ne zanima.

Resnica je namreč nekaj čisto drugega kot oblast ali moč, kot je nekje pripomnil Alain Badiou. Razlika pomeni zlasti tole. Na strani resnice je pravičnost, na strani oblasti in moči pa je bolj ali manj sofisticirano izkoriščanje in zapeljevanje ljudi, kot bi rekel Baudrillard. Politika ne more biti nič drugega kot prizadevanje ljudi za pravičnost, in sicer za pravičnost za vse. Ko govorimo o pravičnosti, ne moremo smiselno govoriti o pravičnosti za nekatere, ne pa za vse.

Enako govorimo o resnici za vse, saj ne more obstajati resnica za nekatere. Resnica, pravičnost in demokracija so trije neločljivi izrazi, ko govorimo o politiki v družbenem polju. Resni politiki so v svojem delovanju podrejeni vsem trem – šele takrat govorimo o politiki kot etični, resnicoljubni in emancipatorični praksi.

Slovenska politika v glavnem ni nič od tega. Prava politika je emancipatorična in egalitarna, je revolucionarna in transformativna. Zmožna je za preobrazbo in prelom z obstoječim, zmožna je misliti nove sinteze, nove oblike skupnega življenja. Natanko to je tudi glavna ideja Matrice, v kateri se mora Neo v pravem trenutku odločiti za rdečo tabletko, za samo resnico vsakdanjega življenja, ki ga sicer živi. Če se ne odloči zanjo, bo še naprej živel svoje fantazmatske scenarije, ne da bi vedel, da niso njegovi, kar je še veliko slabše, kot če bi bili zares njegovi.

Večina ljudi ne živi lastnih fantazem, temveč živi te, ki so zaukazane z ideološkimi in normalizacijskimi praksami, ki jih je raziskoval zlasti Foucault, ter podprte z mediji. Resen politik se zato ravno ne sklicuje na želje ljudstva, saj so fantazmatske, kajti Freud je pokazal, da želja podpira fantazme in da te ne morejo obstajati brez želečih ljudi. Spoznanje seveda s pridom izkoriščajo ideološke prakse, ki tudi ne bi bile možne brez ljudi kot v fantazme verujočih in nezavedno želečih bitij oziroma subjektov.

Ljudje ne vedo, kaj želijo, zato pa zmotno verjamejo, da želijo to, kar jim je dano na vpogled skozi lastne fantazme. Napaka je logična, pa tudi subjektivna: nezavedna želja podpira scenarije, iz katerih sklepajo na naravo želje. Sklepajo narobe, kajti želja je vselej šifrirana, zato je prvi pogled nanjo nujno zgrešen.

Želja potrebuje drugi pogled, fantazma pa tudi. Politika, ki ni emancipatorična, potrebuje resen premislek, potrebuje to, kar je Derrida imenoval dekonstrukcija, Freud pa analiza.

Analiza najprej pokaže, da v teh krajih že lep čas ne obstaja več resna kritična teorija družbe, če odštejemo nekaj idej, s katerimi se ukvarja Iniciativa za demokratični socializem. Poniknila je, kot ponikne dež v puščavskem pesku. Sleherniki zato naivno verjamejo, da so družbeni in celo civilizacijski problemi, zavezani notranjim kontradikcijam, rešljivi s političnimi programi, ki so kajpak različni, kot se za postmoderno obdobje spodobi, zato se zadovoljujejo z njihovim predstavljanjem in oglaševanjem, ki poteka tako, kot sicer oglašujejo na televiziji najnovejši model damskih vložkov, vložene kumarice ali pametne telefone.