»Parkirišče za invalide. Prosim, ne parkiraj!« »Vhod za invalide je na drugi strani.« »WC za invalide. Ključ dobite pri blagajni.« »Za invalide je potrebna predhodna telefonska najava.« … Znak za invalide je slika vozička … Glede na javno rabo besede in slike so invalidi očitno samo osebe na vozičkih …

Lahko debil parkira na parkirišču za invalide? … Bo tudi norca s preganjavico navodilo pregnalo okoli stavbe ali bo zbral pogum in vstopil pri vratih za neinvalide? … Kako naj si slepec pomaga s straniščem za invalide, ko pa ne ve, ne da je to stranišče ne da mora iti po ključ? … In če najde odklenjeno stranišče za neinvalide, kako naj ve, ali je za osebe njegovega ali drugega spola? … Kako naj se gluhec telefonsko najavi? … In če ga najavi kdo drug, a bo osebje v invalidom prijaznem hotelu govorilo znakovni jezik?

Invalidov je več vrst, vtis pa je, da javne površine s težavo uporabljajo samo gibalno ovirani. Ponekod se sicer za slepce pojavljajo čudne proge na pločnikih, ki bolj spominjajo na ostanke lanske umetniške inštalacije kot na nekaj uporabnega. Kot ostanek časa, ko so načrtovalci mest odkrili slepce, se da najti tudi kak semafor za pešce, ki še vedno piska pri zeleni luči. Imena ulic in hišnih številk ter napisi in zvonci pred stavbami in vrati pa so za slepce še vedno nevidni …

Gluhi so odrešeni poslušanja hrupa, odrešeni pa so tudi vsake možnosti, da bi navezali kakršenkoli stik s komerkoli, ki ni gluh, njihov ožji sorodnik ali učitelj. Ko imamo na drugi strani sogovornika, s katerim ne govorimo istega jezika – torej v okoliščinah, v kakršnih so gluhi vse življenje – takšen ali drugačen znakovni jezik uporabljamo vsi. Z malo volje bi ga lahko poenotili. Lahko bi postal ne le jezik gluhih, ampak prvi tuj jezik vseh Zemljanov (razen tistih brez rok). Ker pa gluhim ne damo možnosti, da bi nam predstavili svoja življenja, smo za njihove dragocenosti gluhi in slepi …

Hrupa, pobliskavajočih luči, premikanja, v oko bijočih barv in neskončne zmešnjave vonjev pa niso odrešeni avtisti. Za njihovo dobro počutje v 'civiliziranih okoljih' ni narejeno popolnoma nič. Še neavtisti včasih dobimo napad avtizma in se moramo umakniti temu neskončnemu napadu na čute, da se nam ne zmeša …

Pritlikavci so za razliko od vodoravno oviranih vozičkarjev ovirani navpično. Vsi smo bili nekoč njihove velikosti in spominjamo se, kako majhne in nemočne smo se počutili ob rečeh, ki so bile narejene po meri odraslih. A ko smo odrasli, nismo na ljudi izrazito drugačne višine nikoli več pomislili. Orjakov sicer nihče ne zmerja z invalidi, a njihove težave so podobne kot težave pritlikavcev, le da z druge smeri. A briga nas; postelje in vrata imajo pač mero 1,80-2 m, štedilniki in stojala za perilo pa pol toliko, kar je za večino nas v redu, in konec …

Za invalide se javnost in oblast nikoli nista kaj dosti zanimala. Vsake toliko je katera od invalidnosti priljubljena: Hollywood o njej posname uspešen film, javna občila objavljajo neverjetne življenjske zgodbe ljudi s to invalidnostjo, strokovnjaki staknejo glave v peščici oddaj in člankov, potem pa zadeva počasi ponikne. Tako smo imeli slepce ter dobili semaforje in knjige v brajlici. Po zaslugi Rainmana vsi vemo, kako se obnašajo avtisti (le da se tako ne obnaša skoraj noben avtist). Nato smo se odločili osvoboditi norce iz norišnic, tako da zdaj živijo doma, kjer mnogi uničujejo življenja svojim bližnjim. V šolah so se pojavili otroci z odločbami, ki jih je zdaj že toliko, da so otroci brez odločbe v manjšini, a kljub temu so eni in drugi v šoli še vedno prav tako nesrečni kot prej, znajo pa še manj …

Zadnje čase so priljubljeni tudi ljudje brez rok, brez nog in na vozičkih; seveda samo pod pogojem, da počnejo nekaj osupljivega; če živijo običajno življenje, jih še pes ne povoha …

Toda kakšna korist je od tega? Arhitekti načrtujejo in gradbeniki postavljajo klančine, mehčajo robnike, gradijo dvigala in vtikajo invalidske veceje v vsako mišjo luknjo. Žal delajo na pamet in ne sprašujejo ljudi na vozičkih. Če bi jih, bi vedeli, da lahko ima oseba na vozičku tudi cerebralno paralizo, hemiparezo (oteženo gibanje leve ali desne polovice telesa), mišično distrofijo, multiplo sklerozo, okvarjen čut za ravnotežje, sladkorno bolezen in še cel kup drugih reči, ne le paraplegije.

O WC-jih za invalide je torej škoda izgubljati besede, ker so porazni. V večini bi se z nameščanjem vozička, presedanjem in doseganjem papirja in brisač namučili tudi hodci, ki bi zgolj hlinili paraplegičnost … Če bi arhitekti in gradbeniki zgolj pogledali vozičke in njihov način premikanja, bi vedeli, da so res le malenkost bolj široki kot odrasel človek, vendar so ob tem tudi neprimerno bolj globoki. Ko je treba delati ovinke ali bognedaj obiti voziček z drugim vozičkom, so običajne mere poslopij več decimetrov daleč od ustreznih …

Ko si ob kakšni oviri sploščijo prste na nogah, vozičkarji komaj trznejo. Njihov prag bolečine je zaradi te in drugih tegob približno na ravni ženske, ki ima za sabo 5 12-urnih porodov. Odpiranje vrat ter pritiskanje na zvonce in gumbe v dvigalih je v najboljšem primeru nadomestek za fizioterapijo, ki je imajo tako ali tako premalo, v najslabšem pa mission impossible …

Kaj je hujše: iskren prezir in odkrito zaničevanje, kakršnega so bili invalidi deležni nekoč, ali zlagano sočutje in pokroviteljsko nudenje neuporabne pomoči, kakršnega so deležni danes? Jaz ne vem; lahko si zgolj mislim. Toda oni vedo; treba jih je samo vprašati …