Kdor bi v teh dneh povprašal politike, zakaj želijo vstopiti v vlado, bi najverjetneje vsakič znova dobil enak odgovor: ker želimo delati v dobro ljudi. Različica bi bila odgovor: želimo preprečiti tako delovanje vlade, ki ne bi bilo v dobro ljudi. Kaj pa, če je odgovor puhlica? Ali je to sploh lahko resen odgovor? In kaj je obče dobro?

Obče dobro je zamisel, ki jo je izjemno produktivno razvijal Rousseau. Takole. Namesto izraza obče dobro, ki ga je na primer uporabljal Spinoza, je najprej razvil nov izraz: volonté générale. Zanjo je bistveno, da jo ljudje lahko uveljavljajo in aktualizirajo zgolj znotraj občestev, ne pa v naravi. Življenje v občestvih zato ne more pomeniti vračanja k naravi, v naravna stanja, kot nekateri očitajo Rousseauju.  

Kaj pomeni aktualiziranje volje, o kateri govori Rousseau? Pomeni skupno ustvarjanje pogojev življenja, ki najbolje služijo občestvu kot celoti oziroma ljudem.

Rousseauju torej ne pride na misel, da bi zagovarjal ustvarjanje pogojev življenja, ki najbolje služijo enemu odstotku članov občestva. Daleč od tega.

Misliti moramo torej občestvo in to, kar je najbolje zanj kot celoto. Zagovarjanje kapitalizma je ravno nasprotno od tega. Njegovo reševanje tudi.

Zakaj moramo misliti občestvo kot celoto? Ker je to pravično, ker je prav in ker v nobenem drugem primeru občestvo sploh ne more obstati, saj prej ali slej razpade, ker pripadniki elit uničujejo same temelje občestva, podrejajoč se načelu, da morajo imeti zvečer več premoženja kot zjutraj.

Razmišljanje o občestvu kot celoti pa je nujno neločljivo prepleteno z razmišljanjem o svobodi vsakega posameznika. Paradoks in moč njegove svobode je natanko v dolžnosti.

To je res posebna dolžnost, ki jo ima čisto vsak človek. Njegova svoboda je mogoča le, če pripada občestvu, če ga misli kot celoto, če skrbi zanj, če se torej podreja temu, kar imenuje Rousseau volonté générale, saj ne more obstajati zunaj njega, v naravi.

Ljudje lahko živijo in preživijo zgolj v občestvih, ne v naravi. Vsak posameznik je svoboden, kar pomeni, da  njegovo delovanje ni določeno, kot je na primer določeno delovanje računalnika, za katerega vselej nekdo napiše program. Svobodni posameznik mora zaradi obojega, zaradi nujnosti občestva in zaradi nujnosti svobode, skrbeti tako za lastno svobodo kot za obstoj občestva. Če skrbi zgolj zase, na primer kot privatni lastnik kapitala, bo občestvo prej ali slej propadlo, če skrbi samo zanj, ne bo sam svoboden in bo počasi propadal.

Posameznik je torej zares svoboden šele, ko izpolnjuje dolžnost, ko se podreja najvišji oblasti v občestvu, ki je obče dobro, to pa je nekaj, kar je dobro tako za občestvo kot za vsakega posameznika.

Ta hip sestavljajo v Sloveniji novo koalicijsko vlado, ki naj bi bila široka pahljača vseh mogočih idej, zamisli, konceptov, programov in vsega drugega. JJ-ja ne bo zraven, združene levice bržčas tudi ne. Vsi vladni možje in vse vladne dame se bodo stiskali v sredini, saj je tam najvarneje. Najvarneje in najmanj produktivno. Odgovornost je seveda v celoti na njihovih ramenih, pa tudi na ramenih pasivnih in brezbrižnih državljanov, ki premalo skrbijo tako za lastno svobodo kot za občestvo in obče dobro.

Za konformistične ljudi, za ljudi, ki so se v življenju predali in vdali, za ljudi, ki želijo zgolj čim več udobja zase in jih vse drugo niti ne zanima, je vsaka misel na revolucijo škandalozna, nevzdržna, celo bizarna in absurdna.

In čemu nenadoma govor o revoluciji? Ker je občestvo, ki mu pripadamo, del propadajočega globalnega kapitalističnega ustroja, ki dokazano skrbi zgolj za peščico posameznikov, medtem ko večina Zemljanov le životari in počasi propada. In govor o revoluciji je nujen zato, ker je sama objektivna realnost narejena tako, da so nujne občasne prekinitve z obstoječim, da so nujni prelomi, zlomi, prehodi k novemu. Realnost ni namreč ena, sama s seboj identična celota, ampak je odprta, nesklenjena in nesklenljiva ne-celota; zamisel o revoluciji je organski del realnosti, je notranji, inherentni del sveta.

Nikakor zato ne bi smeli pozabiti, da je bil glavni izziv za ljudi, ki so se soočali s francosko revolucijo – zanjo v luči zapisanega ne moremo reči, da je bila izraz muhavosti revolucionarjev, ki ravno niso imeli pametnejšega dela, saj je dokončno pometla z nepravičnim ancien régime –,natanko tak, kot je bil za Spinozo in druge filozofe s konca XVII. stoletja. Zamisli filozofov so tako rekoč po notranji nujnosti vodile k revoluciji in revolucionarji so to vedeli. Robespierre je tako leta 1792 rekel, da je skrivnost svobode ljudi neposredno povezana s tiranijo oblastnikov in z nevednostjo oziroma brezbrižnostjo večine. Torej: več nevednosti pomeni več možnosti za tiranijo, to pa pomeni manj svobode za vse.

Nevednost se zmanjšuje samo tako, da ljudje razmišljajo. Vsako resno razmišljanje o svobodi ljudi in obče dobrem mora izhajati iz človekove zmožnost za svobodno razmišljanje. Dialogi z misleci iz XVI. in XVII. stoletja so zato vodili k revoluciji. Tega se je zavedal Robespierre, tega se je zavedal Rousseau, tega so se zavedali vsi drugi revolucionarji. Nekemu sistemu so bili preprosto šteti dnevi, ljudje ga niso več želeli, saj ni bil dober za večino. Rešiti so ga hoteli zgolj tisti, ki so imeli od njega največ koristi, vendar je bilo prepozno.

Spremembe niso bile enostranske. Daleč od tega. Zajele so vse razsežnosti družbenega življenja: moralne, filozofske, politične, ekonomske. Takrat ni bilo tako, kot je danes, ko večina ljudi naivno verjame, da so potrebne zgolj politične spremembe, na primer novi obrazi na političnem odru, in nekatere manjše ekonomske spremembe, na primer zagon gospodarstva, medtem ko naj bi bilo vse drugo bodisi v redu bodisi nedotakljivo & nevprašljivo.

Rousseau razmišlja zelo napredno. Spozna, da sta v vsakem človeku na delu dve naravni sili. Ena ga potiska k iskanju večnih oziroma univerzalnih resnic, druga pa ga spreminja v sužnja strasti. Rešitev iz zagate omogoča človekova zmožnost za pravičnost, za občutek pravičnosti, za boj za pravičnost.

Boj za pravičnost je etika, poteka pa v občestvu in je spopad za obče dobro. Vse drugo je zgolj sprenevedanje. Etika ni množica lepo zvenečih pravil, temveč je spopad, je vztrajanje v pravičnosti in zanjo. Spoznavanje univerzalne resnice sveta je neposredno prepleteno z njo.

Oboje vodi k revolucionarnim idejam in k sami revoluciji. Ne more biti drugače. Revolucija namreč ni nič drugega kot prelom z obstoječim, je dogodek v pristnem pomenu besede, je možnost, obljuba in zametek, začetek novega načina življenja za vsakega človeka, ne le za nekatere. Zgodovina bo zapisano prej ali slej potrdila.