Minilo je sto let od začetka prve svetovne vojne. V teh dneh smo si lahko ogledali dokumentarne serije (BBC) o prvi svetovni moriji, ki so le ena dolga zgodba o proizvajanju, kopičenju in trošenju masivnega orožja vseh vrst ter zbiranju in kopičenju človeških moči za uničevanje človeških življenj. Ob pogledu na prizor, kako nekaj vojakov z vsemi močmi po hribu vleče top, sem se vprašala; kaj bi se zgodilo, če bi to gromozansko, gigantsko količino energije, materiala in človeške moči usmerili kam drugam? Na primer v razmišljanje in dejanja, ki razmišljanju nujno sledijo.

Vzporedno ob gledanju že omenjenih dokumentarnih serij, sto let od pričetka prve svetovne vojne, smo lahko bili priča svetovnemu prvenstvu v nogometu. Ob tem dogodku so se po vsem svetu zbirale gromozanske množice ljudi, ki fanatično sledijo spektakularnim dogodkom in vanje usmerjajo velikanske količine svojih moči in denarja.

Rutar D. se je v članku dne 30. junija za Za-misli.si spraševal, kaj bi se zgodilo, če bi tolikšno količino energije ljudje usmerili v kognitivne procese. Odgovarja, da bi se svet že jutri spremenil, na bolje. Za-misel seveda ni naivna, četudi se to verjetno nikoli ne bo zgodilo. A posledice razmišljanja imajo strahovito moč, v tem ni nič abstraktnega in četudi je ideja utopična, še ne pomeni, da bi bile utopične tudi posledice, ki jih razmišljanje že po naravi ustvarja, saj drugače preprosto ne more biti.

Leta 1932, ko je že bilo moč čutiti vonj po vojni, Einstein napiše pismo Freudu, v katerem se nanj naslavlja z vprašanjem, zakaj vojna in ali je možen svet brez vojn. Freud mu odgovarja, da je edini možni način, da vojne na svetu ne bi bilo, če bi vladala DIKATATURA UMA, a se hkrati že zaveda tudi utopičnosti ideje. A kljub majhni verjetnosti, da bi se Freudova ideja kadarkoli uresničila, ni zato nič manj dobra. Pa vendar, dokler bo na svetu en sam človek, ki bo podrejen umu, bo obstajala tudi realna možnost za boljši svet.

Realnost ideje diktature uma je prav tako tolikšna, kolikšna je ideja o nepotrebni vojni in nogometu kot spektaklu. Kar vsiljuje se vprašanje, zakaj se potemtakem raje uresničujejo ideje, ki so bližje zlu.

Za razumevanje tega, kaj je svetovno nogometno prvenstvo, nam je lahko za začetek v pomoč Nietzsche: »Hočemo slepoto in omamo in večen napev nad valovi, v katerih je potonil um!« (Nietzsche F., Jutranja zarja, Slovenska matica, Ljubljana 2004, str. 68.)

Na vprašanje, kaj je moč uma in razmišljanja, nam odgovarja tudi Balzac: »Um je gibalo, ki človek z njim svet obrača.« (Balzac H., Zgubljene iluzije, Cankarjeva založba, Ljubljana 1977, str. 163.)

Prva svetovna vojna in raznoliki spektakli nam pokažejo, da imajo ljudje dovolj moči za udejstvovanje in prispevanje k dogodkom. Torej bi lahko to isto moč vlagali v druge dogodke – npr. v dogodke, ki imajo predznak dobrega. O vprašanju, zakaj ljudje ne vlagajo raje moči v razmišljanje, v tem trenutku ne bom razmišljala, saj verjamem, da nanj mnogi imajo vsaj intuitivni odgovor ali občutek, zato se mi zdi v nekem smislu sprenevedavo. Na tem mestu me zanima predvsem to, da je takšna ideja mogoča, da obstaja in to me navdaja z velikim navdušenjem. In četudi je vsesplošna diktatura uma praktično nemogoča, nas to ne bi smelo navdajati s pesimizem, četudi se zdi, da imamo zanj veliko razlogov.

Diktature uma ne gre razumeti kot sposobnost nekaj posameznikov, ki poveljujejo množici, v kateri drugim posameznikom ni potrebno storiti ničesar, ampak se jo lahko razume kot zmožnost slehernega človeka, da se mu podredi kot razmišljujoče bitje. 

Ideja ni prazna in ni abstraktna, saj je razmišljanje v naravi človeka in ima lahko pod določenimi pogoji radikalne in revolucionarne posledice.

Če prestavimo diktaturo uma iz množice na posameznika, lahko morebitni pesimizem celo nekoliko zbledi, saj zgodovina nič kolikokrat potrjuje, da je človeško bitje zmožno za trdo in dolgotrajno miselno delo. Zatorej diktaturo uma lahko izvaja le vsak posameznik zase. Preko tega početja se sicer neposredno ne zagotavlja skupne harmonije in večnega miru, ampak gre bolj za nenehno miselno gibanje, katerega posledica je več miru in medsebojnega razumevanja. Če torej to spoznanje vzamemo zares, ga moramo znati podati med druge ljudi. Ker tega ne moremo storiti na silo, moramo začeti že majhne otroke vzgajati na način, da bodo zmožni samovzgoje, tako kot smo se morali to naučiti tudi sami. To predvsem pomeni, da smo sposobni samovzgoje. Če se izrazim še nekoliko natančneje, se ljudje medsebojno nujno vzgajamo. Diktatura uma nam le omogoči, da na nas ne vplivajo pretežno slabosti, marveč znamo slediti dobrim vzgibom.

Mislim namreč na vzgojo, ki bi jo lahko izrazila z naslednjimi besedami: samodisciplina, samoomejevanje, samokontrola, brzdanje in podreditev imperativu obče dobrega, o katerem govori Kant (o tem je predaval tudi Rutar D., maj 2014, knjižnica Otona Župančiča). Imperativ obče dobrega je seveda prazen, kot povzame Rutar Kanta, zato ne moremo vnaprej vedeti s čim ga napolniti. Resno razmišljanje in umevanje nas pripelje do razumevanja narave dobrega in zla, s čimer si lahko pomagamo pri zadregi, s čim naj napolnimo etični imperativ. Ko to zares spoznamo, se ne moremo več sprenevedati, zato je kratko malo nemogoče, da bi se vedli drugače.

Svetovno prvenstvo v nogometu in vojna gor ali dol, sama se bom še naprej upirala logiki spektaklov. Prav tako bom obsojala vsakršno vojne pohode. Dokler bom Živa, bom poskušala skrbeti za to, da se bodo ljudje ob meni dobro počutili.