V filmu Alien vs. Predator (2004)  spremljamo spopad titanskih razsežnosti, v katerem so človeška bitja v glavnem povsem nemočna. Konec filma ni zanimiv, ker je klišejski, vzporednica s slovensko politiko pač. Obeta se namreč brezkompromisni politični spopad, ki je povsem iracionalen. Njegovo racionalno jedro je kljub temu preprosto: spopad za oblast, vpliv, moč in privilegije je na določeni točki treba zaostriti, kajti v nasprotnem primeru ostaneš brez vsega, tega pa nikakor nočeš. Vse govorjenje o spravi, kapitalizmu s prijaznim obrazom, blagostanju ljudi, napredku, dodani vrednosti, rasti in vsem drugem je nenadoma natanko to, kar je sicer že ves čas: bluf oziroma bahav videz brez vsebine. Maske padajo, ljudje, ki stojijo zraven in nemo opazujejo dogajanje, osupli spoznavajo resnico tega, kar živijo. Živijo kapitalizem, ki deluje kot stroj. Kar se jim prikazuje, so ideološke maske, je politično sprenevedanje in je igra. O tem ne želijo ničesar vedeti, saj bi radi zgolj boljše življenje. V svoji brezbrižnosti in nevednosti ne razumejo, da je to zgolj pobožna želja, ki glavnih protagonistov ne zanima niti malo. 

Če bo nova oblast še enkrat biznis oziroma business as usual, bo dejansko vsega konec. Možno je namreč, da bodo novi oblastniki ponovili vajo in rekli, da je filozofiranje odveč, da je treba zavihati rokave in končno kaj narediti. Čisto mogoče je, da se jim bo zdela filozofija nevarna – na primer Spinozova, Marxova ali Nietzschejeva. Svoje delovanje bo skrčila na varno varovanje pravne države in preganjanje korupcije, kar je bistveno premalo za spremembo življenja večine ljudi na bolje, saj to lahko omogoči le razsvetljenstvo, kakršnega poznamo iz zgodovine. Bodočnost bo definitivno pomenila tudi vračanje v preteklost. Ne le k Spinozi, Marxu in Nietzscheju, temveč tudi h Kantu.

Razsvetljenstvo namreč omogoča vrsto zadev, za katere morda sploh ne vemo, so pa za naše vsakdanje življenje pomembnejše, kot si mislimo. Prinese na primer novo kulturo branja – v tem času bi bilo to lahko kultura branja Spinozovega Teološko-političnega traktata,Marxovega Kapitala ali Nietzschejevih besedil, v katerih se filozof zavzema za prevrednotenje vseh vrednot. Prinese tudi nove načine pogovarjanja – predlagal sem že pogovorjevalnice, saj se veliko ljudi med seboj ne pogovarja, in tečaje intelektualne samoobrambe. Prinese nove okvire za skupno življenje – komunizem. Kaj to pomeni?

Pomeni zlasti libertarnost. Ki pomeni drugačno socialno in politično življenje ljudi, v katerem biznis in profitabilnost nista za vsako ceno na prvem mestu, nove kulturne izmenjave in neskončne debate med različnimi ljudmi. Predvsem pa pomeni libertarnost nove pravice državljanov, ki lahko mislijo, kolikor hočejo, in kritizirajo oblast; Kant je to imenoval javna raba uma.

Kultura branja je neposredni pogoj za uveljavljanje take pravice, kajti dobro kritizirati je mogoče le, če je človek razsvetljen; če ni, zgolj čveka in izraža nepomembna mnenja, ki se potem kot prikazni rolajo po družbenih omrežjih. Dopolnjuje jo odkrivanje in razumevanje sebe, tega pa odkrivanje in razumevanje sveta. Kar je bilo novo v XVIII. stoletju, je zato treba danes odkriti še enkrat, saj je dobro v najbolj pristnem pomenu besede.

In vse to nima čisto nobene zveze z industrijo znanja, z ideologijo zdravja in s prepričanjem, da je zadnji čas za konkretna dejanja, kot so zniževanje korporativnih davkov, rezanje javnega sektorja, zniževanje plač in zmanjševanje javne porabe.

Zdaj je namreč zadnji čas za – nove ideje. V življenju je že tako, da so vselej najprej ideje, šele nato so konkretna dejanja. Nobenemu kmetu se ne more roditi debel krompir, če nima najprej dobre ideje, kakšen krompir posaditi, kako ga kultivirati in s čim ga negovati, da bo zares tak, kakršnega želi. Računati na naključja je v taki perspektivi zgolj neumno, zanašati se na prakse, ki so domnevno dokazano dobre za kapitalizem, pa pomeni obračati se proti veliki večini ljudi oziroma proti delavcem, kar pa je neetično.

Zdaj je čas za nova družbena gibanja.

In kaj se bo v resnici dogajalo?

Kot rečeno: potekal bo spopad med JJ-jem in vsemi drugimi, ki niso na njegovi strani. Takega odkritega in surovega spopadanja Slovenija še ni doživela. Polovica državljanov, ki ni odšla na volitve, bo spremljala vojno med temi, ki trdijo, da je JJ politični zapornik, in onimi, ki so za pravno državo in zoper korupcijo. Vsi drugi se bodo spopadali, koristi pa ne bo nobene. Kapitalizem bo deloval, kot deluje že stoletja, in vnovič se bo pokazalo, kako pomembno je staro spoznanje o naravi svobode.

Svoboden človek, pravi Spinoza, ni ta, ki misli, da lahko dela, kar hoče. Ne, svoboden človek je tisti, ki ga pri vsakdanjih dejavnostih vodi in usmerja razum, to pa je tudi človek, čigar delovanje ima še dve značilnosti. 

Prvič. Svobodno delovanje ljudi zaznamuje in naddoloča odsotnost strahu; svobodni ljudje so torej neustrašni.

Drugič. Svobodni in neustrašni ljudje želijo dobro. Ne želijo zgolj te ali one dobrine, temveč želijo zlasti dobro kot tako.

In dobro je vselej najprej dobro drugega človeka. Človek, ki dela dobro, širi okoli sebe blagostanje, ki ga drugi ljudje zaznavajo in čutijo, zato nanje nujno deluje.

Dobro je onkraj prizadevanj ljudi, da bi imeli moč, oblast in profite. Videli bomo, kaj se bo dogajalo v teh krajih v naslednjih mesecih. Zlasti pa bo postalo jasno, da ljudje objektivno želijo in potrebujejo razsvetljenstvo, nova družbena gibanja za osebno in občestveno odrešitev, za katero lahko poskrbi le revolucionarna filozofija.

Ali drugače rečeno: Slovenija ne potrebuje spopadanja med politiki in ne potrebuje zgolj novih političnih strank, novih obrazov in novih programov. Mnogo bolj kot to potrebuje družbeno gibanje, znotraj katerega se bodo ljudje vnovič učili kritično misliti in tako oblikovati bolj razsvetljeno eksistenco, o čemer so na veliko razmišljali tudi filozofi v XVIII. stoletju.