Pogovarjali smo se dolgo v noč. Bila je mirna, na obzorju se ni dogajalo nič presenetljivega. Nočne ptice so bile na lovu, kot so na lovu vsako noč že milijone let, morje je bilo spokojno, ribiči so se odpravljali na pot, upajoč, da bodo ujeli nekaj malega rib. Sogovorci so bili mladi ljudje, stari od 20 do 30 let. Poslušali smo Balaševićeve pesmi, spili nekaj litrov istrskega vina in skušali dodati svetu nekaj barve, kot bi rekel Đorđe. Vsi smo na vmesni postaji, odhajamo v svet. Na tuje univerze. Na poletne tabore v Londonu, na Norveškem, v Kaliforniji in drugje, vsi se veselimo srečanj s kolegi, s profesorji, z mladimi, ki hočejo misliti, ki znajo misliti, ki se ne bojijo misliti. In vsem nam je skupno, da se dobro počutimo že na meji, ko je Slovenija za našimi hrbti. Na žalost se veselimo, vendar nam je povsem jasno, da v domovini ni prostora za mladost, za ostro kritično misel, za brezkompromisnega duha, za etiko in kakovostno skupno življenje. Konec poletja bo na primer v Londonu nekaj tisoč ljudi z vsega sveta skupaj razmišljalo o Marxovi dediščini, o socializmu in komunizmu, o skupni prihodnosti ljudi onkraj kapitalizma. V Sloveniji bo takrat nova vlada reševala kapitalizem, kot bo pač vedela in znala, večina ljudi pa bo zgolj stala ob strani in nemo nekaj čakala.

Tu je namreč prostor za delitve na vaše in naše, za čaranje, puhlice, klišeje, floskule, politični žargon, razkazovanje mišic, konformizem, pridnost, grešnost, bogaboječnost, hinavščino, licemerje, psevdo dogodke, bizarno modrovanje o modri Sloveniji, pogumu za naprej, je prostor za poštenost, verjetja v karkoli, pisanje programov, s katerimi bodo rešili, kar hočete, dokler ne bo napočil trenutek streznitve.  

Zlasti mladi sogovorci so tisto noč vsi po vrsti zatrjevali, da svoje prihodnosti zagotovo ne vidijo v Sloveniji. Prevladujoče stanje duha je namreč slabo. Morda ni katastrofalno, je pa v globoki krizi. Ponazarjajo ga slabi, ostareli in nezainteresirani profesorji, zastareli in ozki učni programi na univerzah, pa tudi v srednjih šolah, ponazarja ga prevladujoči duh mediokritet, ki se priklanja kapitalizmu in sanjari o napredku, dodani vrednosti in privatiziranju, ponazarja ga strah pred mislijo, strah pred drugačnim načinom razmišljanja. Ponazarja ga način razmišljanja, ki ga tako dobro analizira Chris Hedges v knjigi The World as It is. Ljudje namreč zmotno mislijo, da so kriminalci z Wall Streeta odgovorni člani vladajočega razreda, saj so v resnici natanko to, kar pravi avtor: kriminalci.

Prevladujoče stanje duha je ujeto tudi v bizarne zamisli o življenju v družbah znanja, v katerih prav znanje sploh ni pomembno. V njih so namreč pomembne le še informacije, s katerimi se učijo manipulirati že mladi, da bi uspeli, kot pravijo. V takem duhu ni prostora za razmišljanje; razmišljanje dokončno ni več pomembno. Uporništvo ni več naravno stanje duha, nadomeščajo ga konformizem, potrošništvo in manipuliranje z informacijami, nadomeščata ga narcizem in cinizem.

Naši otroci v tej deželi zato ne bodo živeli tako kakovostno, kot smo živeli mi. Ne bodo živeli v občestvih, v katerih ljudje ne tekmujejo drugi z drugim, temveč pomagajo drug drugemu. Ne bodo mogli razumeti, da revščina ni nujna, da nezaposlenost ni nujna, da bi lahko živeli bistveno bolje. Še težje bodo sprejeli, da je realnost onkraj iluzij in ideoloških praks tako neverjetno preprosta.

Živeli bodo v tujini, kjer se bomo srečevali. Vedno znova. Tam je namreč dovolj prostora za drugačno razmišljanje, za novo razmišljanje o novem svetu, ki bo bistveno drugačen od životarjenja, ki smo mu trpka priča.

To je življenje brez korporativnega žargona, izkoriščanja delavcev, brez piarovstva, propagande in spin doktorjev, to je eksistenca brez patološkega narcizma in večne potrebe ljudi po razkazovanju, dokazovanju, tekmovanju in medsebojnem manipuliranju. Obenem je življenje brez lačnih ljudi, saj je hrane na tem svetu dovolj. In zlasti je življenje brez majhnih Eichmannov, ki za svoj obstoj potrebujejo hlapce, ki ne mislijo, je življenje ljudi, ki hočejo misliti, znajo misliti in čutijo potrebo po razmišljanju.

Prihodnost sveta je namreč odvisna natanko od mladih ljudi, ki znajo misliti, se ne bojijo misliti in hočejo misliti. Kompleksne družbe, v katerih živimo, terjajo kompleksno razmišljanje. Hitro se namreč lahko zgodi to, o čemer razmišlja Joseph Tainter v izvrstni knjigi z naslovom The Collapse of Complex Societies, po branju katere nam postane jasno, da še tako kompleksne družbe prej ali slej razpadejo, ker preprosto niso več sposobne preživeti, ali pa odkrijejo načine preživetja, ki se močno naslanja natanko na življenje ljudi v majhnih občestvih, ki so zmožna samoregulacije.

Morda pa je daleč najpomembnejše spoznanje, ki ga je prinesla noč, tole. Mladi ljudje, s katerimi sem se pogovarjal, nimajo absolutno nobenega problema z razumevanjem koncepta dogodka. Govorim o vsem tem, kar lahko pretrese življenje oziroma eksistenco pri koreninah, ne zgolj na površju; govorim o dogodku, ki vdre v vsakdanje življenje in prekine tok dogodkov; govorim o dogodku, ki preobrazi realnost, jo preoblikuje in postavi na povsem nove tirnice; govorim o dogodku, ki resnično pooseblja to, kar imenujem verjetje in o čemer sem pisal pred časom; govorim o dogodku, ki na povsem nov način osvetli vero, to, o čemer je govoril JK, ko se pojasnjeval učencem, kaj je egalitarni sveti duh; govorim o dogodku, ki prinese nove izkušnje, nove oblike življenja, nove misli, nove koncepte, nove načine razmišljanja, nove medsebojne odnose; govorim o dogodku, ki vnovič omogoči izkušnjo ljubezni, etike in da prednost drugemu človeškemu bitju kot gostu in gostoljubnosti.

In ko pridem iz Londona, me bo na mizi čakala knjiga, ki sem jo naročil danes: Jean-Luc Nancy and the Question of Community. Se že veselim. Veselim pa se tudi filma The Giver.