Brazilci so še včeraj iskreno verjeli, čeprav so verjeli po kapitalistični nujnosti, saj so hitro rastoči trg (sic), da se jim bodo v nogometno prvenstvo vložene milijarde bogato obrestovale. Da bodo imeli [nekateri] profit. Da bo vse videti v redu, da bodo videzi raznobarvni, razkošni in taki, kot morajo biti. Da ne bo videti toliko izkoriščanja in bede in revščine in nasilja in vsega. Da bo v kapitalistično življenje vstopilo vsaj nekaj veselja in malce radosti, za ščepec prijaznosti. A je vstopila žalost, ki je ne bodo pozabili desetletja. Milijarde bi seveda lahko vložili tudi v zdravstvo in šolstvo in znanost in socialo, a to ni profitabilno, zato jih niso. Beda bo zato še naprej velika. In revščina tudi. Trg bo kajpak rastel. Za nekatere. Tudi pri nas bi vlagali in zniževali davke in povečevali blaginjo in delavcem dvigovali plače in naredili vse, da bo raslo, karkoli že to pomeni. Da bo kakor v pravljici. Da ne bo tako, kot v kapitalizmu pač je. Potem bo napočil dan pozneje. To bo dan streznitve. In potem bodo vnovič govorili o polomu in razočaranju in prevarah in prelomljenih obljubah in zlorabljanju zaupanja in kraji države in vsem drugem. O, sveta preproščina!

Resnica je precej drugačna od podob, ki jih skušajo pričarati zastopniki kapitalizma, ki si nadvse želijo, da bi preživel, medtem ko jim je za ljudi vseeno. Resnica je, da v Sloveniji ni prave politike. Ni pravih politikov. To so namreč tisti politiki, ki mislijo. In ko mislijo, mislijo emancipacijo ljudi, mislijo njihovo osvobajanje, mislijo egalitarnost, mislijo bratstvo. Mislijo sam kapitalizem in načine njegovega delovanja. Pomenljivo je tudi, da politiki, ko mislijo, ne mislijo nase. Slovenski politiki mislijo predvsem nase, poleg tega pa morda še na naše. Iz povsem egocentričnih razlogov. Zato tudi je, tako kot je. In jutri ne bo nič bolje; zaradi obljub politikov še zlasti ne.

Prava politika je politika emancipacije ljudi. To je precej preprosta zamisel. Na kaj torej mislimo, ko govorimo o politiki emancipacije?

Najprej mislimo na posebno razdaljo, distanco, ki jo zmorejo politiki do – same politike. Zakaj je taka razdalja potrebna? Potrebna je zaradi nujnosti vpogleda v resnico vsakokratne družbene situacije.

Temeljno spoznanje o naravi razumevanja je: človek ne more ničesar razumeti, če ne vzpostavi razdalje do tega, kar bi rad razumel. Razdalja omogoča tudi širino; človek brez širine razume bolj malo ali pa sploh ne razume ničesar.

Politiki, ki danes ne zmorejo take distance in nimajo širine, čeprav so med njimi magistri in doktorji znanosti in univerzitetni profesorji, postajajo oblastniki in zastopajo kapitalizem, kar pomeni, da se mu pustijo očarati; kapitalizem ima vsekakor veliko skupnega s čaranjem. Politiki se zato oklepajo puhlic, klišejev, fraz, praznih stavkov, stereotipov, vraževerja in celo neumnosti. Potem je vsega konec.

Vtis je zelo jasen. Če bomo dovolj pogosto rekli, kar sledi, se bomo nekega dne preprosto zbudili in vse bo, kot si želimo. Čim večkrat moramo reči vse tole ali pa vsaj velik del tega, po možnosti pred kamerami: Slovenija mora biti sočutna, topla, prijazna, odgovorna, solidarna, gospodarsko uspešna, učinkovita, konkurenčna, pametna, varna; potrebno je vestno delo, ki dodaja vrednost; pravim ljudem moramo vrniti moč upravljanja; modernizirati je treba javne zavode; ne sme biti korupcije; korupcijo je treba prijaviti; na čelo ustanov je treba postaviti menedžerje; vsak naj se ukvarja s svojim poslom; javna naročila je treba centralizirati; nadzor mora biti boljši; potrebne so odgovorne osebe; dvoživke je treba nadzorovati; vsakdo mora narediti stvari, kot je treba; najprej moramo zapreti tiste, ki služijo; zdravnike je treba motivirati; stroški države so preveliki; zakonodaja je preveč obširna; javnost mora nadzirati, kaj se dogaja; monopolov ne sme biti; nesprejemljivo je, da mladi ne pridejo do služb; noben sistem ne bo deloval, če ne bomo sankcionirali odgovornih oseb; vsak državljan ima pravico izražati svoje mnenje; verjamemo v svobodo govora; pomembno je krepiti nov imidž Slovenije v svetu; cerkev bi morala biti apolitična; kdor ne voli Janše, greši.

Ljudje jim lahko sledijo, kar pomeni katastrofo, lahko pa so cinični do njih, kar je tudi katastrofa. Edina produktivna drža je, da vzamejo vajeti svoje usode v lastne roke.  

Politika emancipacije zato ne pomeni, da imajo vajeti v rokah politiki, češ da so tega zmožni že po naravi in da imajo prave gene za politiko. Ne, to je izraz za način, kako držijo vajeti v rokah sami ljudje. Nikakor zato ni res, da se s politiko nujno ukvarjajo zgolj politiki z ustreznimi geni. Dokler se ukvarjajo z njo samo taki politiki, se za večino ljudi pravzaprav ne more zgoditi nič; zgoditi se ne more nobena resna sprememba na bolje, čeprav se po kapitalistični nujnosti nenehno vse spreminja.

Politika emancipacije torej pomeni ustvarjanje možnosti oziroma pogojev za resnično družbeno osvoboditev ljudi, saj samo resnica osvobaja. Taka politika pa ni zgolj resnična, temveč je nujno tudi kreativna, kot je na primer kreativna umetnost. Politika kot kreativna dejavnost namreč misli in ustvarja nove načine družbenega življenja ljudi.

Resnica torej ni znanstveno, eksperimentalno spoznanje o pravi naravi objektivnega sveta, temveč je vzvod, izhodišče, vir, začetek novega sveta.

Politična distanca do same politike, ki jo včasih zmorejo nekateri politiki, torej potrebuje še nekaj, če hočemo govoriti o resnični politiki emancipacije ljudi. Potrebuje njihovo sodelovanje; potrebuje vsaj minimalno sodelovanje ljudi. Potrebuje vsaj minimalno sodelovanje kritične mase ljudi. Brez takega sodelovanja ni nobene resnične politike, kar pomeni, da ni kreativne politike emancipacije, ki zna in hoče misliti nove, drugačne, boljše načine življenja ljudi.

Drugačne načine življenja ljudi lahko mislijo zgolj ljudje. Lahko jih mislijo tudi politiki, saj so navsezadnje ljudje, če se distancirajo od obstoječih politik, vsekakor pa jih morajo misliti tudi ljudje. Dokler politiki ne mislijo, ljudje pa jim sledijo, so cinični do njih ali pa so povsem brezbrižni, smo na poti v katastrofo.

Danes potrebujemo vnovično iznajdbo politike emancipacije, kajti vse preveč ljudi je izključenih iz kapitalizma, s tem pa tudi iz politike. Inkluzivni kapitalizem pač ni politika emancipacije, saj je zagovor kapitalizma, ki po definiciji izkorišča ljudi in prav onemogoča njihovo emancipacijo oziroma osvobajanje.

Emancipacija ljudi se torej prične z emancipacijo same politike. Emancipacija politike pomeni prekoračitev politike, pomeni pa tudi nekaj nezaslišanega za današnjega povprečnega slovenskega politika.

Današnji povprečni slovenski politik je namreč preveč zaverovan sam vase, obenem pa je premalo distanciran od politike, ki jo zastopa. To pomeni, da ni emancipiran [od nje] in da ni sposoben postati avtoriteta [nad njo]; najhuje pri tem pa je, da nima niti interesa za kaj takega.

Politik, ki ni emancipiran, hoče samodejno postati avtoriteta nad drugimi ljudmi, kar je veliko slabše, pomeni pa, da hoče zavzeti oblastno držo. Taka je klasična gospostvena drža, tak je klasični odnos med gospodarjem in hlapcem, kot je pokazal Hegel.

V takem svetu živimo. Živimo v svetu, v katerem lepi pripadniki elite gostobesedno zastopajo kapitalizem in hočejo biti prijazni gospodarji nad postmodernimi hlapci, ti pa so v glavnem tiho ali pa okoli sebe širijo mnenja o tem in onem ter ostajajo začarani, če imajo sploh možnost, da jih kapitalizem očara in začara. Niti eni niti drugi pa ne mislijo in so iskreno prepričani, da jim tudi ni treba misliti.

Misel lahko kljub vsemu vnovič postane nevarna; taka je v zgodovini vedno znova tudi bila. Nevarna je seveda za vsako mogoče oblastno razmerje, kajti misliti je mogoče le v demokratičnem svetu. V nedemokratičnem svetu politiki ne mislijo, saj imajo zadnjo besedo in odločajo, ljudje pa imajo mnenja. Vse to je premalo za demokracijo in za napredek v svetu, za emancipacijo in za egalitarnost v svetem duhu.  

Ali kot bi rekla Hannah Arendt: nikakor ni nujno, da hočejo ljudje misliti. In če ne mislijo, se zlo nemoteno širi, čaranja pa je iz dneva v dan več.