Vprašanje uporabe jedrske energije na podlagi cepitve jeder (tudi v nadaljevanju je mišljena ta oblika) se običajno sproži, ko pride do odmevnejše nesreče. Nesreči v jedrskih elektrarnah Černobil (1986) in Fukušima (2011) sta samo najbolj izpostavljena primera, ki sta sicer odprla javno razpravo, a pozornost javnosti je potem hitro padla “na nulo”. Tudi Slovenija je v “klubu” jedrskih držav.

Jedrska elektrarna Krško naj bi delovala vse do leta 2043, torej do starosti 62 let. Elektrarna, ki deluje že od leta 1981, še vedno nima skladišča radioaktivnih odpadkov, katerega gradnja je ocenjena na najmanj 157 milijona evrov (Delo). Je jedrska energija res varna in poceni? Se res zavedamo vseh nevarnosti široke uporabe jedrske energije?

Onesnaženje biosfere

Dr. Rosalie Bertell je v svoji znameniti knjigi No Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Ne takojšnja nevarnost, napoved za radiaktivno Zemljo; 2000) opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije.

“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani `žlahtni plini", drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere,” piše dr. Rosalie Berteli.

Čeprav se nesreča, kakršna se je zgodila v Fukušimi ne zgodi vsak dan, pa dokazuje, v kakšni stalni grožnji živimo. V ozračje, zemljo in v morje so se zaradi fukušimske nesreče (in se še naprej) sproščajo izjemno velike količine radioaktivnih snovi, po nekaterih ocenah kar 710 milijard bekerelov (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation). In tam bodo ostale še zelo zelo dolgo.

Radioaktivni odpadki

“Pravijo, da so po procesu jedrske cepitve gorivne palice 'izrabljene'. Vsebujejo največjo koncentracijo radioaktivnosti med vsemi snovmi na planetu Zemlja - več sto tisoč-krat večjo koncentracijo, kot je v kamninah ali celo v jalovini uranove rude. Izrabljene gorive palice vsebujejo sevalce gama žarkov (ki so podobni rentgenskim onesnaževalcem), zato jih je potrebno ne samo izolirati od biosfere, ampak morajo biti zaščiteni tudi z vodo in debelimi zidovi iz svinca,” v svoji knjigi piše dr. Bertelijeva ter dodaja:

“Izrabljene jedrske gorivne palice in tekočino za predelavo odpadkov poimenujemo 'visoko radioaktivni odpadki'. Potrebno jih je varno shraniti za sto tisoče let - v bistvu za vedno. Nižje radioaktivni odpadki imajo lahko enako dolgo življenjsko dobo, vendar so manj koncentrirani.”

Pri okoljski organizaciji Greenpeace pravijo, da “jedrska energija ni niti varna niti čista. Ne obstaja 'varna' doza radijacije in ker je jedrsko onesnaženje nevidno, to še ne pomeni, da je jedrska energija 'čista'." Prav tako pa ni niti poceni. Ameriško ministrstvo za energijo je primerjalo stroške gradnje 75 jedrskih reaktorjev z dejanskimi končnimi stroški. Namesto predvidenih 45 milijard dolarjev, so končni stroški dosegli 145 milijard dolarjev (No New Nukes).

Morda pa sploh ne vemo vsega

Za jedrsko energijo vemo, da predstavlja veliko grožnjo, ki jo dokazujejo nesreče vse starejših jedrskih objektov. A morda človeštvo sploh še ne zaznava vseh nevarnosti tega energetskega vira. Tako kot s prostim očesom ne zaznavamo celotnega barvnega spektra, tako tudi naše naprave morda ne zaznavajo vseh “dimenzij” jedrskega sevanja in njegovega vpliva na človeka in vsa druga živa bitja.

Morda pa je res, da “v svojo atmosfero sproščamo jedrsko energijo, ki je naši znanstveniki ne morejo niti meriti. Nimajo tehnologije, da bi merili ravni materije, ki so nad plinom, etrske ravni, na katerih se ta izpust dogaja – najsmrtonosnejši izpust energije, ki se je kdajkoli zgodil na Zemlji” (Nevidna grožnja).

Ne smemo naivno verjeti ljudem, ki vodijo jedrske elektrarne, da so le-te varne. Ti ljudje namreč zelo dobro služijo in jim ni v nikakršnem interesu, da bi ljudem povedali resnico o številnih “majhnih” jedrskih nesrečah. Seznam večjih in manjših nesreč je izjemno dolg - glej Wikipedia: Nuclear and radiation accidents and incidents, vprašanje pa je, koliko jih sploh ni zajetih. Zraven pa moramo prišteti še 2119 jedrskih poskusov (Wikipedia).

In tako zaradi neizmernega pohlepa po denarju, energiji in moči svojim zanamcem puščamo onesnaženje in odpadke, ki jim bodo grozili še sto tisoče let. Koliko časa bodo današnja skladišča jedrskih odpadkov (mi ga še sploh nimamo) sploh zdržala - bo morala vsaka generacija vedno znova obnavljati te “spomenike” neizmernega pohlepa naše potrošniške dobe? Našo kratkovidnost, sebičnost in pohlep bodo plačevali naši otroci in otroci naših otrok in otroci otrok naših otrok...

Prihodnost človeštva?

Vsekakor bi se morali zamisliti nad besedami pokojnega ameriškega admirala Hymana Rickoverja (1900 – 1986), očeta ameriške jedrske mornarice (Fukushima’s Catastrophic Aftermath: The Dangers of Worldwide Nuclear Radiation), ki je že pred več kot tremi desetletji dejal:

"Govorim o človeštvu. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo je, da organiziramo mednarodno srečanje, na katerem se moramo najprej dogovoriti za prepoved jedrskega orožja. Potem pa še za opustitev jedrskih reaktorjev."

"Zgodovina nas uči, da vsaka država v vojni uporabi vsa orožja, ki so ji na razpolago. To lekcijo vedno znova ponavljamo."

"Zatorej moramo pričakovati, da če bo izbruhnila naslednja velika vojna, bomo v taki ali drugačni obliki uporabili jedrsko energijo. Verjetno bomo uničili sami sebe. Obsežno onesnaženje pa nas uničuje počasi."

O tako resni temi, kot je jedrsko onesnaževanje, pri nas skorajda ni nobene debate. Niti v predvolilnem času. Danes že imamo izjemne zelene tehnologije, jedrska energija pa je črna, veliko bolj kot premog in nafta.

Jedrska energija nedvomno sodi na smetišče zgodovine.