Ljudje še vedno pravijo, da je psihoanaliza zastarela, kar naj bi pomenilo, da nima nobene pojasnjevalne moči [več]. Strokovnjaki, tudi psihologi, zatrjujejo, da je Freud samo še del zgodovine, kar naj bi pomenilo, da ga je treba [dokončno] pozabiti. Drugi prisegajo, da je bil Lacan kot njegov dedič zgolj strukturalistični nakladač in postmoderni šarlatan, ki je prodajal meglo. Toda vse postavlja na laž že en sam dogodek, kakršen je včerajšnja polfinalna nogometna tekma med Brazilijo in Nemčijo. Potrdila je, ne da bi to sploh kdo hotel, kajpak, da je natanko Freudova psihoanaliza nujno potrebno teoretsko orodje za razumevanje tega, kar se je dogajalo, saj so vsa druga orodja prekratka. Dogajalo se je namreč nekaj posebnega, nekaj, kar sicer sistematično opazujemo zgolj v analizah, kar sočasno pomeni, da velika večina ljudi, 99 % vseh, sploh ne ve, kaj psihoanaliza, o kateri znajo sicer povedati tako veliko, je; pomenljivo je, da znajo enako veliko povedati tudi o nogometu, o katerem prav tako ne vedo ničesar. Kaj se je torej dogajalo včeraj zvečer, ko sta se udarili, za denar, ugled, slavo in prestiž, dve izjemno močni nogometni enajsterici?

Takoj na začetku lahko zatrdimo: dogajalo se je srečanje z Realnim. Kako je bilo to videti?

Najprej je bilo videti, da je nogomet neposredno povezan z religijo ali pa celo je religija, kot pravijo nekateri. In ko je padel prvi gol, je stadion preprosto onemel. Verjetno je onemela tudi Brazilija. Morda je onemel kar ves svet, morda je onemelo vesolje, čisto mogoče je, da je onemel sam ljubi Bog. Toda bistveno se je zgodilo kasneje.

Ko so dali Nemci štiri gole v šestih minutah, od 23. do 29. minute, svet ni le onemel, temveč je v grozi preprosto obstal. Kamera, ki je kazala obraze ljudi na stadionu, je to neposredno potrdila. Ljudje niso le jokali in molili, temveč so v grozi topo strmeli predse. Kratko malo niso mogli verjeti temu, kar se je dogajalo. Realnost je postala nekaj tako nevzdržnega, da vanjo kratko malo ni bilo več mogoče zreti.

In ni se dogajalo nič takega, o čemer znajo govoriti kaki naivni, nevedni in preveč popularni psihoanalitiki. Dogajalo se je nekaj zelo resnega, pa če nam je nogomet všeč ali ne, če so nam Brazilci simpatični ali pa če nam niso; dogajalo se je nekaj, kar je pomembno za čisto vsako človeško bitje.

Lacan je namreč dokazal, da človeška bitja živimo v realnosti, ki nima le ene razsežnosti, temveč ima tri. Živimo v imaginarnih realnostih, simbolnih realnostih in se kdaj pa kdaj iz oči v oči neposredno srečamo z Realnim. To sorazmerno preprosto spoznanje ne bo nikoli zgolj del zgodovine, kajti ljudje bodo kot simbolna bitja vselej živeli v vseh treh razsežnostih realnosti.

Kaj je potemtakem Realno? Realno je nemogoče. To je paradoksna razsežnost realnosti, za katero je Freud izumil celo nov izraz, saj nobeden izmed obstoječih ni mogel pojasniti tega, kar je spoznal. V znanosti je včasih tako, da je treba izumiti nov besednjak, če hočemo misliti realnost, ki jo spoznavamo, odkrivamo oziroma kreiramo. Psihoanaliza je zato veliko več, kot mislijo psihologi in drugi domnevni poznavalci, saj je povsem nova znanost o resnici sveta, ki prav zaradi odkrivanja realnosti potrebuje vedno nove koncepte in nov besednjak, kajti psihoanalitikom je jasno, da je realnost neprimerno bolj čudna in nenavadna, kot verjame zdravi razum, ki zato ne more razumeti na primer kvantnega sveta ali singularnosti.

Realno je torej nemogoče, je groza sama. Ni nekaj grozljivega, temveč je groza, kot je pokazal Freud. Ni unheimlich, nekaj srhljivega, grozljivega torej, temveč je das Unheimliche, Groza sama.

Na stadionu se je torej pripravljalo srečanje s samo Grozo. To je travmatično srečanje v najbolj pristnem pomenu besede. Govorim o srečanju z nečim, kar ima status travme, kot ga je opisal Freud, z nečim, s čimer se ni mogoče srečati, čeprav je srečevanje mogoče. Travma je zato nekaj tako nemogočega, da se človekova duša ob srečanju z njo kratko malo razsuje, otrpne in hoče v tistem trenutku izginiti.

Ljudje intuitivno vedo, kaj je travmatično, ko se iz dneva v dan srečujejo z nasiljem, z iracionalnim, z dogodki, ki jih kratko malo ne morejo integrirati, vključiti v svoje miselne svetove, z dogodki, za katere preprosto ne vedo, kaj naj z njimi naredijo, saj so drugačni od vsega, kar sicer poznajo.

Lahko si predstavljam, kako so se počutili brazilski nogometaši, ko so nasprotniki po manj kot pol ure igre vodili s petimi goli razlike. Vedeli so, da jim verjetno niti molitev več ne pomaga, kdo si je morda želel, da bi se pogreznil ali pa preprosto pojavil v nekem drugem vesolju, čisto mogoče je, da je kdo hotel umreti.

Raje umrem, si je mislil, kot da se še naprej soočam z Grozo in s ponižanjem. Natanko o tem je govoril Freud, ko je odkrival, kako zelo ljudje ljubijo iluzije. Te jih namreč varujejo pred Grozo. Ko padajo, ko se razkrajajo, vdira v svet Realno in ga razsuva. Ljudje vedo, kaj je to, ko rečejo, da se jim je svet podrl, da se je odprlo brezno pod nogami, da sveta ne morejo več spraviti skupaj, ker je razpadel in je samo še kup drobcev, ruševin in uničenih sanj.

Taka je namreč realnost, v kateri živimo. Je kakor pajčevina, ki jo je mogoče dobesedno raztrgati, razcefrati, uničiti, fragmentirati. Realnost niti približno ni to, kar bi radi: solidna, trdna, substancialna, fizična, materialna trda in trdna trdnjava, ki jo lahko primemo, držimo, po njej udarjamo z macolo, pa ne razpade in se ne sesuje. Realnost ni niti približno taka. Zelo hitro lahko preprosto razpade.

To se je dogajalo včeraj zvečer na stadionu, na katerem sta se srečali dve nogometni reprezentanci. Prav zato je bilo jasno, da je nogomet veliko več kot najbolj pomembna nepomembna stvar na svetu. Jasno je bilo, da je nogomet najbolj pomembna pomembna stvar na svetu. Je mnogo več kot religija, je več kot način življenja, je več kot biznis in je več kot družbeni pojav. Včeraj je bil nogomet neposredno soočanje z Realnim, s samo temeljno strukturo realnosti, z dejstvom, da se človeku pod določenimi pogoji lahko sesuje svet, pa čeprav ni nikjer nobenega potresa, tornada ali vulkanskega izbruha.

Bil je izbruh Realnega, bilo je preveč tesno srečanje z njim, bil je pogled na Grozo, ki ga ni mogoče prenesti, ker preprosto zmanjka prostora in ni več mogoče niti dihati; vse drugo človek lahko prenese, srečanja z Realnim ne more. V takih situacijah se zato skuša z vsemi silami čim prej izvleči, skuša se prebuditi iz nočne more, kajti takrat je na najbolj resni preizkušnji sama življenjska sila, na preizkušnji je samo življenje, ki se lahko tudi konča, če izhod iz nemogočega položaja ni mogoč.

Ljudje zato delajo samomore, ljudje padajo v psihoze, postajajo katatonični, paranoidni in podobno. Srečanja z Realnim namreč ne moreš vselej odložiti, ne moreš zamahniti z roko in reči, da je zate mala mal'ca. Srečanje z Realnim ni za nobenega človeka mala mal'ca. Ko se soočamo z njim, smo vsi enaki in nihče ni v prednosti.

Ko je bilo sedem proti nič, je postalo dokončno nevzdržno. Srečanja dobesedno ni bilo več mogoče gledati. Ljudje so zapuščali stadion, nekateri so še vedno molili, drugi so prazno strmeli predse, kar smo videli, ko je kamera lovila njihove poglede. Ko je bilo srečanja konec, so molili tudi nekateri nogometaši, saj jim ni ostalo dobesedno nič drugega. Zlepa si ne bodo opomogli.

Na enak način deluje revolucija.