Zakaj je ustroj nogometnih tekmovanj takšen, da štejejo zgolj zmage in neodločeni izidi? Zakaj je izid 1:0 vreden enako kot 4:0, 4:1 ali 4:3, izid 0:0 pa enako kot 1:1 ali 4:4? Zakaj so število danih in prejetih golov ter razlika v golih dodatek točkam za zmage in neodločene izide, ne pa obratno? Zakaj bolj šteje tisto, kar dela nogomet neprivlačen, kot tisto, zaradi česar je postal najpomembnejša postranska stvar na svetu? …

Nogomet gledamo zaradi golov. Ostri štarti, ukradene žoge, preigravanje, koti, prosti streli in kar je še tega so predigra, spremljava, ogrodje, na katerega se lepijo goli. Tekma brez golov je kot seks brez orgazmov; lahko je lepa za oko in burna za čustva, ampak nekaj ji manjka. Zmaga ekipe, ki se trudi predvsem ohraniti svoj gol nedotaknjen, je kisla tudi za njene najzvestejše navijače. Po drugi strani pa ekipa, ki se trudi dajati gole, ne more izgubiti, tudi če tekmo izgubi; za gledalce bo zmagovalka.

Za gledalce … Uradno vrednotenje nogometnih izidov pa vzpodbuja natančno in premišljeno obrambno igro, ki ne dovoljuje napak in igrovosti. Potem so tu še brezštevilne statistike in simulacije, ki jim trenerji, selektorji in igralci vedno bolj podrejajo svoje priprave, načrte in igro – številke, ki mislijo namesto ljudi. Končni cilj tega postopka je, da igralci postanejo čimbolj podobni strojem, priklopljenim na skupni operacijski sistem, ki ima zgolj dva cilja: preprečiti nasprotniku gol in po možnosti kakšnega dati.

Učinki so vidni že nekaj let. Včasih so nogometaši igrivo napadali, v obrambi pa so bili površni. Zdaj pri napadih filozofsko motovilijo okoli nasprotnikovega gola in iščejo čist položaj za strel, v obrambi pa so malodane pripravljeni ubijati in umreti za vsako žogo. Ta debelojajčna, ampak brezdušna igra pride najbolj do izraza pri izločilnih bojih, kjer ni neodločenih izidov. Vedno več se jih vleče v podaljške. Igralci tekajo kot zmešani, se spotikajo, brcajo in si raztegujejo krče na nogah, golov pa skorajda ni. Ne le golov, tudi strelov v okvir vrat ni. Več žog ulovijo gledalci za goli, ko jih tja brcne kak obrambni igralec, kot pa golmani. Veliko truda in še več denarja za prazen nič, ee, za prazen gol …

Zakaj? Kot za vse tegobe, ki jih ljudje povzročamo sebi in svetu, je tudi za uničevanje nogometa kriv pohlep. Olimpijska gesla gor ali dol, štejejo samo zmage. Ni važno sodelovati, če ne misliš zmagati. Samo prvo mesto je dobro mesto. Vsi proti enemu, eden zase. Drugi in tretji dobita kolajne, spomnil pa se ju ne bo nihče več.

Igralci in trenerji pravijo, da hočejo zmagati. Gledalci pravijo, da hočejo videti zmago svoje ekipe. V resnici hočejo prvi lepo igrati, drugi pa gledati lepo igro. Žal pa ne za vsako ceno – ne za ceno poraza.

Tako nam ne preostane drugega, kot da gledamo to mrtvo igro in lovimo občasne utripe življenja v njej, ki jih ne bi bilo brez tistih nekaj deset izjemno nadarjenih igralcev, ki jih v kateremkoli trenutku premore človeštvo. Tisti z bujnejšo domišljijo pa si lahko zamišljamo, kako bi vse skupaj izgledalo, če se sodobni igralci z vsem svojim znanjem in izvežbanostjo ne bi borili za žogo, ampak bi nogomet igrali, kot so ga tisti manj podučeni in izvežbani takrat, ko je nogomet postal to, kar danes ni več …