Velenjski rudarji še vedno štrajkajo. Štrajkajo pogumno. Ne štrajkajo zaradi slabega vremena ali polne Lune, ne štrajkajo iz dolgočasja, ne štrajkajo zaradi pohlepa, ne štrajkajo, ker se jim ne ljubi delati, ne štrajkajo, ker ne vedo, kaj naj bi delali. Ne želijo postati tajkuni, nimajo posebnih interesov, da bi se vozili naokrog v črnih ali kako drugače pobarvanih limuzinah, ne mislijo, da je bistveni cilj v življenju, da postaneš srečni milijonar. Njihov štrajk moramo razumeti v luči sodobnih ideoloških spopadov znotraj korporativnega kapitalizma, ki bodo potekali tudi v bodočnosti, zato je pogum rudarjev dobra popotnica za naprej. Vrnimo se na začetek.

Ljudje danes narobe razumejo egoizem in skrb zase. Mislijo, da so nekateri ljudje egoisti, številni mislijo celo, da so vsi ljudje egoisti in da je egoizem v človeški naravi, toda ne razumejo samega koncepta egoizma, kar pomeni, da ne vedo, kaj egoizem sploh je; pa ga kljub temu pripisujejo drug drugemu.

Beseda egoizem izvira iz latinske besede ego, ki pomeni toliko kot jaz. Ljudje povsem napačno domnevajo, da je egoizem nekakšna zdrava ali pa nezdrava nagnjenost posameznika, da skrbi za svoj jaz, da ga napihuje, varuje, gradi, oblikuje in preoblikuje in tako naprej, da bi bil čim bolj pomemben, opazen ali kaj podobnega.Egoizem je nekaj čisto drugega.

Kdor vsaj od daleč in približno pozna Descartesove Meditacije o prvi filozofiji, Principe filozofije in Razpravo o metodi, ve, da je ego misleča stvar. Zanj je zato zelo pomembno, da misli, da zna misliti, da razmišlja. Tudi o sebi, tudi o lastnem razmišljanju. Ego je vsekakor nekaj izjemnega, čudežnega v vesolju. Nobena druga stvar ne zmore česa podobnega – niti približno.

Ego je torej cool, ker zna razmišljati, razumeti, razlagati, ker se zaveda samega sebe in se zaveda, da se zaveda, to dejstvo pa tudi zna misliti. In natanko za to gre. Človek bi moral skrbeti za ego. Zelo. Moral bi ga kultivirati, negovati. Toda.

Skrb za svoj ego ni ego trip. Ni napihovanje. Kdor skrbi za svoj ego, se ne napihuje, kot se je napihovala tista žaba, ki je hotela biti večja od vola. Skrb zase ni napihovanje, ampak je nekaj drugega.

Skrb za svoj ego je najprej samoomejevanje, kot so ga razumeli Stari, obenem pa je tudi skrb za blagostanje. Človek, ki skrbi za svoje blagostanje, pa širi okoli sebe natanko to, kar vpliva tudi na blagostanje drugih ljudi. Blagostanje ega blagodejno vpliva na druge ljudi.

Egoizem je torej skrb za ego in je skrb za blagostanje, to pa je posledično tudi skrb za blagostanje drugih ljudi, s katerimi pride ego v stik. Iz zapisanega smemo upravičeno sklepati, da je v sodobnem kapitalizmu nekaj zelo narobe, če imamo pred očmi pogosto uporabljeno in zlorabljeno idejo, da so ljudje egoisti ter da je življenje v kapitalizmu vse bolj odtujeno in egoistično.

V resnici je pravzaprav ravno nasprotno. Egoizma je v luči povedanega bistveno premalo, ne preveč! Pravzaprav ga je izjemno, ekstremno malo. Ljudje potrošniki namreč sploh niso egoisti. To niso ljudje, ki bi resnično skrbeli zase in za svoje blagostanje, temveč so pokorni hlapci, ki ne razmišljajo, kar je nekaj drugega. Ravno ne skrbijo zase, za svoje blagostanje, ampak se pustijo voditi za nos propagandi, zato kot hlapci pristajajo na nadjazovske kapitalistične ponudbe dobrin in hlastajo za njimi, ne vedoč, da pri tem predvsem ubogajo, tako kot sicer ego uboga nadjaz in se ves čas počuti krivega.

Potrošništvo zato spreminja ljudi v bebote. Pod krinko egoizma se širi psihopatologija. Ljudje narobe mislijo, da je dober potrošnik veliki frajer, ker si upa in ker lahko kupi veliko dobrin, ki jih nato razkazuje drugim, da bi bil videti imeniten. Taki ljudje so v resnici zgolj ubogi v duhu.

Prav egoizem pomeni skrb za blagostanje, ki ga ne omogočajo in ne zagotavljajo potrošniške dobrine. Pravi egoist je zato skromen potrošnik, zlasti pa je pokončen, samozavesten človek, ki visoko ceni razmišljanje, zmožnost za razmišljanje, ki je tudi zmožnost za novo, drugačno razmišljanje in za nove, drugačne ideje, kako živeti.

Sodobni potrošnik torej ni egoist, ampak je avtist. Živi sam zase in skuša preživeti. Medsebojni odnosi ga ne zanimajo preveč, zato ima raje stike. Živi v iluzijah, da skrbi zase, za svoje telo in za svoj ego, toda v resnici je njegov svet vse bolj sterilen, pust, prazen, hladen in aseptičen.

Mentalni prostor, v katerem živi, napolnjuje z dobrinami, z informacijami, z vtisi in zlasti s podobami, vendar je izoliran. Ljubezni je vse manj.

Rudarji zato štrajkajo, ker vedo in doživljajo na svoji koži, da kapitalizem ni dober zanje. Ne omogoča jim blagostanja. Egoizem, ki je skrb za blagostanje, je zato tudi pogumni upor zoper vse, kar ne omogoča blagostanja ali pa ga uničuje. Skrb zase je torej tudi skrb za zunanje empirično okolje, v katerem človek lahko skrbi zase in za svoje blagostanje.

Človek ne more skrbeti za lastno blagostanje, če živi v okolju, v katerem nima materialnih pogojev za tako skrb. Spreminjanje materialnih pogojev pa je v kapitalizmu lahko samo spreminjanje samega kapitalizma, to pa je razredni boj.

Štrajk velenjskih rudarjev je izraz razrednega boja, je pogumni boj za spreminjanje materialnih pogojev samega življenja, je skrb zase in je egoizem. Je boj za blagostanje in je etični boj. Vsak človek ima namreč pravico do blagostanja. Te pravice nimajo le pripadniki elit. In če pride plima, ni prav, da dvigne vse čolne enako, saj bi moral bolj dvigniti čolne rudarjev in drugih deprivilegiranih, marginaliziranih in izključenih ljudi, manj pa čolne teh, ki spadajo med elito.