“Pošast hodi po Evropi – pošast skrajne levice. Vse moči stare Evrope so se zvezale za sveto gonjo proti tej pošasti, Evropska komisija in Evropska centralna banka, levičarji in desničarji, francoski radikali in nemški policaji.” (parafraza uvoda v Komunistični manifest)

So časi, ko se mora človek znati opredeliti. Danes so takšni časi. Morda zveni dramatično, a zdajšnji politično-ekonomski sistem ni samo konzervativen, (kar dejansko pomeni ohranjati - “konzervirati” obstoječe stanje), temveč je izjemno destruktiven, da o nepravičnosti sploh ne govorimo.

V sodobni demokratični družbi bi morali imeti ljudje velik vpliv na politiko, katere ključna naloga je zagotavljati, da vsi družbeni podsistemi (gospodarski, finančni, zdravstveni, izobraževalni, kulturni itd.) delujejo v dobro celotne družbene skupnosti. Vendar “slika” še zdaleč ni takšna: politiki ne samo da ne opravljajo svoje temeljne naloge, temveč so postali podrejeni gospodaskemu in še zlasti finančnemu (pod)sistemu, ki je danes dejansko postal prevladujoči družbeni nadsistem.

Politiki tako danes zastopajo predvsem interese globalnih finančnih elit, pa naj se imenujejo levi, desni, socialdemokratski, ljudski ali kako drugače. Zato so volitve bolj ali manj izbira “bolj prijaznega” ali “manj prijaznega” političnega zastopnika finančnih elit, ki izpolnjuje njihove zahteve - bodisi preko “zahtev” trojke, evropskih komisarjev, centralnih bankirjev, banksterjev (bančnih gangsterjev) itd.

Ker 99 % prebivalstva v politiki že dolgo nima več svojih predstavnikov, so se pred časom oblikovala široka ljudska gibanja, kot so ameriški Occupy (Okupirajmo), španski Indignados (Jezni), različna gibanja v okviru Arabske pomladi itd. Vsaj nekatera od teh gibanj je s svojim esejem Indignez-vous! (Dvignite se!), ki je izšel oktobra 2010, vzpodbudil lani preminuli veteran druge svetovne vojne Stephane Hessel.

Čeprav so ta gibanja zdaj navidezno manj aktivna, pa se njihovo delovanje postopno širi tudi na politično prizorišče. Tako v Grčiji že nekaj časa uspešno deluje stranka Siriza, v Španiji je na zadnjih volitvah v evropski parlament velik preboj naredila le štiri mesece “stara” stranka Podemos (Mi lahko), ki je pridobila kar 1,2 milijona glasov (8 odstotkov).

Tem strankam so obstoječe politične elite nadele skupno ime skrajna levica, s čimer jih v očeh prebivalstva skušajo izenačiti s skrajnimi desničarji, kot so grška Zlata zora, madžarski Jobbik in drugimi. Seveda gre za čisto manipulacijo, kajti v resnici se politične (in za njimi finančne) elite bojijo izjemnega naboja “skrajnih levičarjev”, ki izhajajo iz odmevnih gibanj Occupy, Indignados in drugih. Njihove ideje in programi so “skrajni” samo za 1 % svetovne elite, ki obvladuje večino globalnega kapitala.

Ker imajo finančne elite v rokah tudi večino globalnih medijev, je demoniziranje naprednih gibanj in novonastalih “skrajno” levičarskih strank, precej enostavno opravilo; ali pa izberejo drugo pot: totalno medijsko ignoranco.

V Sloveniji procesi niso bili dosti drugačni, saj so se v letu 2012 sprožili protesti, na katerih so se izoblikovale raznolike zahteve po resnih družbeno-ekonomskih spremembah. Proces se podobno kot v nekaterih drugih državah zdaj širi tudi na politično prizorišče. Nastajajo različne “vstajniške” stranke, ki skušajo “ujeti duha vstaje”. Vendar pri tem ne gre za to, kdo je pravi vstajnik (v Sloveniji imamo že tako preveč “zaslužnih” ljudi, ki radi poosebijo družbene spremembe), temveč, kdo zna jasno artikulirati zahteve po spremembah in jih tudi odločno zastopati.

Na tej točki je potrebno vzeti v roke programe strank; ki so najpomembnejše volilno orodje. Niso pomembni volilni slogani, ki obljubljajo “modro Slovenijo” ali so “blizu ljudem”, niso pomembni nasmeški s plakatov, ki jih “oblikujejo” marketinški strokovnjaki, potrebno je preštudirati programe strank. Če želimo resne politične in ekonomske spremembe, potem jih nedvomno lahko najdemo v programu koalicije Združene levice. Zakaj?

Program koalicije Združene levice pod naslovom Pot v demokratični ekološki socializem že v uvodu podarja, da “je treba v parlamentarnem boju in mimo njega odločno reči “NE” izkoriščanju in vse večji bedi ter zahtevati dostojno življenje za vse. Zahtevati moramo spremembo sistema, ne le novih obrazov, ki se vedno znova izkažejo za vdane hlapce kapitala.” Združena levica torej že v izhodišču poudarja, da je parlamentarni boj samo del procesa, ki mora ohraniti družbeno-aktivistični naboj.

Na prvem mestu programa Združene levice je “takojšnja ustavitev varčevalnih ukrepov”, kajti “edini, ki imajo koristi od varčevanja, so najpremožnejši, saj gre v resnici zgolj za prisilno odpravljanje socialnih pridobitev in delavskih pravic z namenom višanja profitov.” Takojšnjo ustavitev varčevalnih ukrepov že nekaj časa predlagajo najuglednejši svetovni ekonomisti, na čelu z nobelovcem Paulom Krugmanom, ki evropske varčevalne ukrepe označuje za “norost” (Europe’s Austerity Madness).

Tudi naslednji (gospodarski) predlogi ne predstavljajo nikakršnih “skrajnih” ideoloških ukrepov, temveč gre predvsem za ohranitev ekonomske samostojnosti in neodvisnosti Slovenije; zdajšnja ekonomska “politika” nas bo definitivno spremenila v kolonijo globalnega finančnega kapitala.

Ti ukrepi so:

• Reševanje podjetij, ustavitev privatizacije

• Delavsko upravljanje v podjetjih

• Javni nadzor nad bankami

• Koordinirano gospodarstvo za polno zaposlenost

• Rešitev problema dolga

• Pravična davčna reforma

• Boj proti davčnim oazam

• Obramba socialne države

• Demokratične in participativne javne finance

Število predlogov na ekonomskem področju odraža veliko nujnost preobrazbe današnjega ponorelega ekonomsko-finančnega sistema, ki ogroža ne samo našo blaginjo, temveč prihodnost celotnega planeta. Ekonomija je preveč pomembna, da bi jo prepustili politikom in ekonomistom. Ti do nezavesti ponavljajo naslednje mantre: večja konkurenčnost (kar je samo drugi izraz za brutalno ekonomsko tekmo na življenje in smrt), privatizacija podjetij in javnih dobrin ter varčevanje oziroma ukinjanje javnih storitev. Nič od tega nas ne bo niti za milimeter približalo koncu krize, temveč jo le še zaostruje.

Potrebujemo ekonomsko demokracijo (vpliv ljudi ne samo v podjetjih, temveč tudi v drugih “neodvisnih” ekonomskih institucijah, kot so banke in različne globalne finančne ustanove), skrajšanje delovne dobe in delovnega časa ter s tem polno zaposlenost, boj proti davčnim oazam, odpis nezakonitih dolgov in tako naprej.

• Neposredna demokracija in preobrazba države

• Razširitev osebnih svoboščin in pravic

“V današnji družbi z razvejanimi informacijskimi kanali se zavzemamo za uvajanje dinamičnih sodelovalnih (tudi elektronskih) forumov državljanov, ki bodo mobilizirali njihovo znanje in ideje, brez tržnih kriterijev in upravljalske hierarhije. Prebivalke in prebivalci tako lahko sodelujejo pri zbiranju idej, razpravi, razvoju in potencialno tudi pri izvrševanju odločitev, ki so bile do sedaj v domeni političnih in strokovnih elit”, je zapisano v programu Združene levice. Politika mora postati kontinuiran proces, ne pa zgolj udeležba ali neudeležba na volitvah; danes imamo za to boljše pogoje kot kdajkoli prej.

• Pot k ekološkemu preobratu

• Trajnostna proizvodnja hrane

Brez ekološkega preobrata nam seveda ne koristijo niti najbolj učinkoviti ekonomski in politični ukrepi. “Nosilnim sposobnostim okolja in dejanskim potrebam družbe prilagojeno planiranje je edina dolgoročna alternativa, namenjena ohranjanju trajnostnih bivanjskih pogojev in virov. Zato je ekološka preobrazba ključna komponenta demokratičnega ekološkega socializma.”

• Zavezanost miroljubju in demilitarizacija

• Plačilo v drugi svetovni vojni povzročene škode

Slovenija resnično ne sme biti več del militaristične in imperialne politike zveze NATO, zato moramo iz te zveze izstopiti in se pridružiti elitnemu klubu držav brez oboroženih sil.

Danes res ne smemo pasti na stare politične obraze, ki ljudem lahko ponudijo samo prazno in morda všečno formo, a brez prave vsebine. Časi so za kaj takšnega preveč resni.