Oni dan je nogometni komentator meni nič tebi nič rekel, da so Čileanci naredili to in to. Ne vem, če je prav, da tak človek nastopa na nacionalni televiziji in sporoča vesoljnemu občinstvu, da slovenščina ni ravno njegovo močno področje, toda o tem naj odločajo pristojni. Mene zanima tole: kaj bi se zgodilo, če bi Čilenci premagali Brazilce? Verjamem tudi, da Mercatorjeve delavce zanima, kaj bo z njimi, saj so zgolj strošek. Pojdimo najprej k prvemu vprašanju.

Aksiom: nogomet je religija. To kajpak ve ves svet, pomeni pa, da je močno povezan z vraževerjem. Nikakor zato ni res, da je nepomemben, saj je morda najbolj pomembna stvar na tem svetu, kajti religija in vraževerje omogočata vsakemu človeku, da je vsaj za trenutek v središču pozornosti; na oboje se namreč spozna vsakdo. Še več. Vraževerje in nogomet sta nekaj, na kar se vsak človek spozna bolje kot kdorkoli.

Religiozna narava nogometa pomeni tudi to, da se vsak gledalec brez posebnih težav ure in ure izjemno koncentrirano oziroma zbrano valja pred televizorjem in zna še leta pozneje sredi noči izustiti katerikoli podatek, povezan z nogometnimi tekmami, za katerega ga poprosijo. Če bi ljudje tudi sicer v vsakdanjem življenju tako trenirali kognitivne sposobnosti, bi bil ta svet že jutri bistveno drugačen, kot je, kar seveda pomeni, da bi bil bistveno boljši.

Zadeva je torej jasna: brez religije ni nogometa, nogomet pa je najbolj pomembna zadeva na svetu.

Nogometaši zato pogosto molijo in se križajo, poljubljajo zemljo, preden stopijo na igrišče, padajo na kolena in zavijajo z očmi, zroč nekam navzgor. Ko naredijo kak prekršek, se velikokrat sprenevedajo in kažejo nedolžen obraz kot kak angelček, čeprav bi kot religiozni ljudje morali vedeti, da bog vse vidi in vse sliši. A pustimo to ob strani.

Če bi torej Čilenci, ne Čileanci, premagali Brazilce, bi bilo za marsikoga v Braziliji kratko malo konec sveta, medtem ko bi se Čilencem odprla nebesa, kajti nogomet je preprosto nekaj več. Svet bi se nekaterim zato kratko malo zrušil, spet drugi bi naredili samomor, morda bi se vnela celo kaka lokalna vojna. K sreči so Brazilci zmagali, zato se črno piše njihovim poraženim nasprotnikom. Ko bodo ti prispeli v domače kraje, jih ne bodo sprejeli s cvetjem, temveč bodo še dolgo modrovali, kako je mogoče, da so zgrešili enajstmetrovko in izgubili, kdo pa bo morda celo pristavil, da jim višje sile pač niso bile naklonjene, kar bo povod za novo dolgotrajno ugotavljanje, kaj so naredili narobe, da so se sile zarotile proti njim.

Strahovi so se torej Brazilcem razblinili, ljudje so pomirjeni in zmožni še naprej živeti vsakdanja življenja, kot jih živijo že sicer. A vse to bo trajalo zgolj do naslednje tekme, kajti Brazilci bodo morali še enkrat zmagati. Pravzaprav bodo morali zmagati v vseh prihodnjih tekmah, tudi v finalni. Tak je imperativ, od katerega kratko malo ni mogoče odstopiti. Prej se bo sonce začelo vrteti okoli planeta, na katerem živimo, kot pa bo izginil ta imperativ.

Če Brazilci ne bodo postali svetovni prvaki, bodo padale glave, kot se reče. Nekdo bo moral odgovarjati, nekdo bo kriv, nekdo bo razglašen za grešnega kozla, nekdo bo moral plačati ceno. Vse to je zelo preprosto. Tako pač je na tem svetu, na katerem je zelo pomembno tekmovanje in iskanje krivcev za karkoli.

Imperativi so v vsakdanjem tekmovalnem življenju zato zelo pomembni. Na primer. JJ je ta hip v zaporu, toda pred zaporom stoji četica ljudi, ki so preprosto prepričani, da je Janša politični zapornik, da to ni prav in ni pošteno. Kako to vedo?

Tega seveda ne vedo in ne morejo vedeti, saj niso odvetniki in niso prebrali sodnih spisov, vendar to na žalost sploh ni pomembno. Pomembno je nekaj drugega. Zopet so v igri religiozna čustva, zopet je na delu vraževerje. Intelektualci, pisatelji in drugi ljudje, se tako vedejo povsem vraževerno, svoje vraževerje pa tudi javno razkazujejo. Obenem trdijo, da bodo vztrajali do konca. Kaj to pomeni?

Racionalni človek reče, da bo vztrajal do konca, samo v enem primeru. To reče takrat, ko je njegovo vedenje oziroma delovanje etično. Človek, zavezan etičnim idealom, je zares pripravljen plačati visoko ceno za svoje delovanje. Tak človek je bil na primer Jan Hus, ki so ga krščanski leta 1415 preprosto položili na grmado in zakurili pri živem telesu. Ljudje, ki niso zavezani takim idealom, se običajno razkropijo kot kokoši v trenutku, ko zagledajo nad seboj črno senco predatorja.

Ljudje, ki torej ne vedo, zatrjujejo nekaj tja v tri dni in nastopajo pred kamerami, kot da so narodni junaki. V resnici so zgolj patetični, kajti resnični junaki so pripravljeni dati za svojo domovino tudi življenje.

Patetični pa so tudi vsi, ki te dni zatrjujejo, da vedo, da Agrokor ne bo odpustil niti enega delavca več, kot je predvideno! Torej je vse skupaj še slabše, kot smo mislili. Že vnaprej je določeno, koliko tisoč delavcev bodo odpustili! Odpuščanje imenujejo racionalizacija. Na tem kraju zato predlagam, da po enaki logiki racionaliziramo tudi politike, bankirje, menedžerje in tajkune.

To se kajpak ne bo zgodilo. Zgodilo se ne bo zato, ker je v tej majceni državi nekaj tisoč delavcev vrednih toliko kot kila krompirja, za katero ti je navsezadnje tudi čisto vseeno, ali jo kupiš ali pa ne, medtem ko so pripadniki elit nedotakljivi kot predstavniki posebne kaste, v katero spadajo ljudje, narejeni iz posebnega testa, kot se reče.

Širokoustni povzpetniki, bahači in politični nastopači se zato prav te dni šopirijo pred kamerami in ljudem zopet nekaj obljubljajo, obenem pa ljudje mirno požirajo napovedi, da bo nekaj tisoč delavcev odpuščeno in da je to čisto v redu, ker so se elitneži pač tako odločili. V tej državi je res nekaj zelo gnilega in še zelo dolgo bo.

Mercatorjeve delavce bodo zato racionalizirali, Brazilci bodo zmagali, če oni zgoraj ne bodo odločili drugače, kapitalizem pa bo do naslednje recesije še naprej to, kar že nekaj stoletij je: raj za pripadnike elit in pekel za večino drugih ljudi, mašina, za katero so pripravljeni pripadniki elit narediti karkoli, da deluje, in se ne ozirati na navadne smrtnike, na naravo in na planet, kajti tudi kapitalizem je religiozne narave, kar pomeni, da mora delovati, pa če vse propade, tako kot morajo Brazilci zmagati, pa če se vsi drugi postavijo na glavo.