Strici iz ozadja so sence stricev iz ospredja. No, v njihovih glavah so vse kaj drugega … Seveda jih je tudi nekaj, ki so dovolj pametni, da ne postanejo strici iz ospredja; raje se presedajo iz enega upravnega odbora v drugega in s strici iz ospredja igrajo golf. Skrbijo predvsem za svoje riti in jih vladanje svetu ne zanima. Če bi jih, bi bili strici iz ospredja. A tudi v tem primeru ne bi vladali svetu. Stricev, ki želijo vladati svetu, je preprosto preveč, preveč je izjemno sposobnih, divje pohlepnih in skrajno brezobzirnih, da bi lahko katerikoli izmed njih kadarkoli obvladal vse ostale, obenem pa tudi množice nas, ki ne želimo vladati svetu …

Strici te vrste se med seboj ločijo na eni strani po položaju in vplivu, na drugi pa po značaju.

Prvi med enakimi so dolgoletni vodje držav, vlad, ključnih državnih ustanov, sindikatov, univerz ter velikih državnih in zasebnih podjetij. Gre za ljudi, ki so sposobni priti na vodilna mesta in na njih ostati. Praviloma so zaslužni za umirjenost družbe in predvidljivost njenega razvoja. Prispevek vsakega izmed teh stricev (včasih tudi kakšne tete) je ključen in vsak je nezamenljiv. Ko na njegovo mesto stopi nekdo drug, se to pozna v celotni družbi in tok njene zgodovine se zavrti v nekoliko drugačno smer.

Žal se med njimi pogosto najde kdo, ki vztrajno sproža neobvladljive dogodke in družbo peha v vznemirjenost, a ga ostali ne znajo ali nočejo iztisniti iz svoje srede. Takrat vsa družba postane njegov talec, posledice pa so prisotne še dolgo potem, ko ta nevaren duševni bolnik preneha s svojim početjem. Z njim namreč okuži večino druščine, ki se pri svojem ravnanju hočeš-nočeš zgleduje po njem – uničuje javno dobro in skrbi za lastno rit …

Predvsem pa okuži svoje najpomembnejše pomagače. To so strici, ki so sposobni priti na vodilna mesta, niso pa jih sposobni opravljati. Zato se trudijo ostati v sedlu z onesposabljanjem tekmecev. Takšni tipi se najraje prilepijo na glavnega negativca. A tudi če se ne in so celo njegovi nasprotniki, ravnajo podobno kot on in njegovi podrepniki …

Najpomembnejšim sledijo pomembni strici. To so tisti, ki dolga leta zasedajo vodilna in odločujoča mesta: dekani, javni tožilci, ministri, poslanci, ravnatelji, sodniki, uredniki javnih občil, vodje kulturnih zavodov, športnih zvez in društev v javnem interesu, župani … Ob bok jim lahko postavimo nekatere neodvisne in samosvoje športnike, umetnike in znanstvenike, ki so po zaslugi preteklih dosežkov spoštovani, tako da imajo njihove besede in dejanja veliko težo. Tudi pomembni strici so skrbniki umirjenosti in predvidljivosti, in sicer na področjih, ki jih obvladujejo.

… In tudi med njimi se pojavljajo uničevalci teh območij in panog, le da je njihov vpliv omejen in praviloma ne tako trajen. 'Drugorazredni' strici iz ospredja se pač ne morejo tako ograditi od sadov svojega dela kot 'prvorazredni' … So pa zato izjemno dojemljivi za vplive slednjih … Čeprav niso sposobni obdržati položajev, so sposobni na svojem področju zelo hitro zavrteti čas za nekaj desetletij nazaj …

'Tretjerazredni' strici iz ospredja so duhovniki, novinarji, odvetniki, športniki, umetniki, visokošolski profesorji, zdravniki in vodje majhnih podjetij različnih pravnih, nepravnih in protipravnih oblik, ki so jih ustvarili sami oz. s sodelavci. Gre za delavnice, društva, gostilne, trgovine, (kvazi)verske skupnosti, oskrbovalce z mehkimi mamili, naravnimi zdravili in predmeti za ozko potrošnjo … ki nudijo izdelke in storitve, brez katerih bi družba sicer brez težav shajala, vendar jo njihova množičnost in raznolikost bogati, redkost in brezdušnost pa siromaši.

Ti strici praviloma obvladujejo svoje vrtičke, vendar slabo sodelujejo med seboj. Za razliko od 'prvo-' in 'drugorazrednih' se namreč neradi povezujejo. S svojo veliko željo po vplivu in oblasti prav zaradi nezaupljivosti in neprilagodljivosti obtičijo na svojem vrtičku in so strašno pametni. A razen takšnih in drugačnih 'modrosti' od njih ni kakšne škode, od njihovega dela pa je ponavadi korist …

Ni pa veliko koristi od tistih, ki slabo obdelujejo svoje vrtičke. Manj sposobni so, slabše prenašajo drug drugega. Najraje imajo v zobeh druge strice iz svojih panog. 'Tretjerazredne' omalovažujejo, 'drugorazredne' zaničujejo, 'prvorazredne' pa sovražijo iz dna duše. Starejši kot so, huje je. Ko pridejo v krizo srednjih let in postane jasno, da ne bodo nikoli prodrli med 'ta glavne', jih ohranjanje samopodobe in še vedno nezmanjšana volja po moči pehata v hude čustvene stiske. Ali se zlomijo ali postanejo hudobni ali pa oboje. Obdajo se z nesposobnimi brezhrbteničneži, ki s še slabšim delom od njihovega hladijo rane na njihovem samoljubju. Z lažmi, podtikanji in postavljanjem ovir pa skušajo onemogočiti vse, ki jih je možno onemogočiti.

Njihova moč je v številu. Zaradi njih, njihovih dejanj in njihovega nakladanja živimo v svetu, v katerem so resnica, pravica, lepota in zakonitost enakovredne svojim nasprotjem in večina ljudi sploh ne ve, za kaj gre. So tudi nevarni, ker so za vzpon na lestvici pripravljeni prodati dušo komurkoli. Veliko število starih, zagrenjenih, neuspešnih povzpetnikov je jedro, iz katerega bodoči trinogi črpajo vojsko drugorazrednih pomočnikov, s katerimi zavzamejo najprej svojo državo in družbo, potem pa še sosednje …

Med 'četrtorazrednimi' strici iz ospredja je tudi dosti tet. To so državni uradniki za pultom, vključno z učitelji, ki ljudem odpirajo ali zapirajo vrata možnosti. Pomembni so, ker gre mimo njihovega pulta mnogo ljudi …

Posebna podskupina so spet skoraj izključno strici – samooklicani hišniki v večstanovanjskih stavbah, samooklicani župani nekajhišnih vasi, krajevni težaki in nasilneži. V najboljšem primeru so silno nadležni, v najslabšem pa smrtno nevarni. Pod trinogi in v vojnem času postanejo ovaduhi in pazniki, kar se hitro razmahne v mučenje in izvajanje usmrtitev.

To so vsi strici iz ospredja. Eni družbo gradijo, drugi jo rušijo, ti jo spreminjajo, oni pa ohranjajo. Njihova dejanja so vsem na očeh. Za njimi so zgolj njihove odločitve, nič drugega …