Danes že obstaja več definicij oziroma opredelitev medsebojne delitve. Naš namen ni dodati še ene, temveč podati temeljna izhodišča za razumevanje medsebojne delitve. Še najlažje pa to storimo, če medsebojno delitev primerjamo z njenim nasprotjem - s komercializacijo, na kar nas je v članku Komercializacija: antiteza medsebojne delitve opozoril Mohammed Mesbahi.

V zadnjih nekaj tisočletjih razvoja smo ljudje razvili določene vzorce razmišljanja in delovanja, ki danes delujejo skorajda samodejno. Prepričani smo, da je trgovski način edini pravi način izmenjave dobrin med ljudmi in celo osnova naših medsebojnih odnosov.

Ta proces, ki ga imenujemo komercializacija, preprosto pomeni, da vse dobrine in človeške dejavnosti postanejo plačljive in kot take podvržene tekmovanju, pohlepu, sebičnosti, manipuliranju itd. V procesu komercializacije dobrine postanejo trgovsko blago, vse človeške dejavnosti pa (plačljive) storitve.

Posledice komercializacije so izjemno hude: kdor iz kakršnegakoli razloga nima zadostnih finančnih sredstev, ostane celo brez osnovnih dobrin (mednje štejemo tudi dejavnosti oziroma storitve kot so zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo in podobne), ki jih potrebuje za življenje.

Nasprotno pa medsebojna delitev izhaja iz povsem drugačnih izhodišč. Ker so dobrine dejansko namenjene zadovoljevanju naših potreb in in blaginji celotne človeške skupnosti, mora imeti vsakdo možnost, da do njih dostopa; ne glede na starost, državo iz katere izhaja, socialni status ali kakršno koli drugo okoliščino.

Vemo, da je danes na svetu dovolj hrane za vse, a je vseeno več kot 800 milijonov ljudi lačnih. Ker je hrana trgovsko blago, si jo ti ljudje preprosto ne morejo kupiti. In zato povsem po nepotrebnem hudo trpijo in umirajo. Če pa hrano razumemo kot dobrino, ki zadovoljuje človekovo osnovno potrebo, tako kot zrak potrebujemo za dihanje, potem je povsem jasno, da se lahko na globalni ravni dogovorimo za način, kako bo hrana dosegla slehernega Zemljana.

In ta način je medsebojna delitev. Nekatere države imajo hrane preveč, druge premalo. Tiste, ki jo imajo preveč, ne bodo ničesar izgubile, če bodo svoj “višek” namenile v skupni globalni sklad, iz katerega se bo hrana usmerjala v tiste države, ki jo potrebujejo.

Vendar nobena država ne bo samo “dajalka” ali samo “prejemnica” dobrin. Države, ki bodo presežek hrane dale v skupni sklad, bodo iz njega lahko pridobile druge dobrine, ki jih bodo potrebovale (na primer vodo, zdravila itd.), ali pa bodo hrano morda potrebovale čez leto, dve ali deset let, morda zaradi slabe letine ali naravne katastrofe. Presežki dobrin bodo tako vedno na voljo tistim, ki jih bodo iz takšnih ali drugačnih razlogov potrebovali.

To je temeljni model medsebojne delitve. Samo na ravni globalne skupnosti se medsebojna delitev lahko izrazi v vsej svoji veličini. Medsebojna delitev na globalni ravni izhaja iz razumevanja, da smo vsi ljudje velika družina - človeštvo, ki živimo v skupnem domu - na planetu Zemlji. Medsebojna delitev presega trgovsko oziroma komercialno logiko, saj temelji na medsebojnem zaupanju, sodelovanju, razumevanju potreb drugih, nesebičnosti in nenazadnje na univerzalni ljubezni do drugega.

Vse ostale oblike - na ravni držav, lokalnih skupnosti, podjetij in posameznikov - izhajajo iz te preproste oblike medsebojne delitve, ki v izjemno kratkem času lahko reši najsramotnejši madež človeštva - lakoto in skrajno revščino ter v človeško družbo vnese prepotrebno “zavest” medsebojnega zaupanja, ki je edini trdni temelj miru in blaginje na planetu Zemlja.