Cerar, Alenka, Zoki, JJ in vsi drugi v Sloveniji nimajo pojma, kako rešiti kapitalizem. Jaz jo imam. Rešitev namreč. Imenuje se inkluzivni kapitalizem.

Recimo, da vas zaboli glava. Nekje ste slišali, da bi kaka molekula utegnila pomagati. Vzamete tableto in glavobol po nekaj minutah izgine. Navdušeni ste. Potem pa nenadoma opazite, da vam je odpadel nos. Kako je to mogoče, se vprašate, a se ne vznemirjate preveč. Pomislite namreč, da gre morda za stranski učinek jemanja tablet proti glavobolu. Nič hudega, si rečete, saj tak stranski učinek ni tako strašen, sploh pa vam lahko nos spretni kirurgi mahoma prišijejo nazaj. Postopek poimenujete inkluzija.

Iz dogodka naredite družbeno gibanje. Širiti začnete nov besednjak, v katerem je vsaka tretja beseda inkluzija ali vsaj integracija. Sliši se dobro in postanete slavni. Inkluzija, pravite, je na splošno tole: kar odpade, kar je izključeno, preprosto postavite nazaj, integrirate tja, kjer je že bilo, in vsi so srečni. Vse skupaj je zelo preprosto.

Bill Clinton zato danes na veliko objema invalidne otroke v Indiji, britanska kraljica prijazno maha v pozdrav lačnim otrokom iz Afrike, kadar ima le priložnost, Bill Gates daje iz svojega žepa denar za zdravljenje malarije, Starbucks, ki ga vedno znova omenja Žižek, rešuje pragozdove in drugo, britanski BP vlaga v zeleno energijo. Kapitalizem je prijazen, kapitalisti so dobri ljudje. V socializmu vsega tega seveda ni bilo.

Ko sem bil kot otrok socializma star kakih šest ali sedem let, mi je mama vsakih nekaj dni dala v roke listek, na katerem je pisalo, kaj naj kupim v lokalni trgovini. Listek sem pokazal prijazni prodajalki onkraj pulta, ta mi izdelkov ni zložila v plastično vrečko, ki v naravi razpada tisoč let, temveč v mrežo, tako smo ji rekli, ki sem jo imel s seboj, saj smo živeli trajnostno; to je še ena beseda, ki se danes imenitno sliši, zato jo je dobro uporabiti vsaj enkrat v vsakem tretjem stavku. V zameno za izdelek sem prodajalki v roke potisnil – denar. Ne plastične kreditne kartice, temveč pravi denar.

Danes je seveda vse drugače in nekateri so prepričani, da je tudi vse bistveno bolje, kot je bilo takrat, zato tudi nenehno uporabljajo besede, kot so inkluzija, integracija, trajnostno, pa tudi besedne zveze, kot je na primer dodana vrednost.

Danes živimo v drugačni vrsti kapitalizma. In nekega dne v prihodnosti boste dobili na dom ponudbo. Kar prišla bo od nekod. To bo ponudba kake kitajske banke. Ponujali vam bodo vse mogoče ugodnosti, če najamete pri njih tak ali drugačen kredit. Ponudba bo tako mamljiva, da se ji ne boste mogli upreti, saj bo bistveno boljša od ponudb lokalnih bank. Zakaj je vse to pomembno?

Pomembno je, ker nam omogoča razumeti sodobni kapitalizem, v katerem ima ključno vlogo denar, ki je, kot vemo, dolg. Ali obratno: dolg je denar. Banke so zato živo zainteresirane, da imate čim več dolgov, da vam torej posodijo čim več denarja, ki ga morata vračati – z obrestmi, kakopak. Banke namreč hočejo služiti denar. Njihovi predstavniki sicer pravijo, da služijo vam, saj je danes modno uporabljati humanistični besednjak, kadar se le ponudi priložnost, toda v resnici vi služite njim.

In kakšno vlogo ima pri tem izraz inkluzivni kapitalizem?

Vsi poznate besedno zvezo inkluzija ljudi s posebnimi potrebami. To je vrsta pedagoških, psiholoških in socialnih praks, ki so nastale zaradi čudnega rasističnega prepričanja, da so ljudje s posebnimi potrebami, kot jih imenujejo, izključeni iz družbe, kar seveda pomeni, da jih je treba vrniti vanjo, tako kot nos, ki vam odpade, vrnete tja, kjer je bil, preden je padel dol. In jih vračajo. Z družbo je namreč vse v redu, le nekatere posameznike je treba vrniti vanjo, da bodo tam, kjer so že bili, da bodo na mestih, kamor spadajo. Ljudje so namreč razdeljeni v dve kasti: eni imajo posebne potrebe in so posebni, drugi pa niso posebni in nimajo posebnih potreb.

Tako so prepričani tudi slovenski pedagogi, pisatelji, ekonomisti, bančniki in politiki. Prepričani so, da je z družbo vse v redu in da je s kapitalizmom vse v redu, le nekatere stranske učinke je treba malce popraviti, ker so čudni.

Toda, glej ga, zlomka! Tako niso prepričani najbogatejši in najvplivnejši ljudje tega sveta. Sami kapitalisti namreč mislijo, da je svet bistveno drugačen, kot trdijo slovenski pisatelji, pesniki in drugi. Zelo zanimivo.

Nekateri najbogatejši in najvplivnejši ljudje tega sveta so tako nenadoma postali silno zaskrbljeni, da tudi v kapitalizmu živi cela množica ljudi, ki je izključena iz njega. Ne razmišljajo kot slovenski pesniki, pedagogi in politiki, temveč razmišljajo bistveno drugače: s kapitalizmom je nekaj narobe, ker proizvaja veliko stranskih učinkov v obliki milijonov in milijonov nezaposlenih in premalo učinkovitih ljudi. Tak je njihov besednjak. Ker so izključeni, jih je seveda smiselno vključiti. Kako?

Zaskrbljeni kapitalisti in politiki nenadoma uporabljajo humanistični besednjak. V javnosti hočejo ustvariti vtis, da ni dobro, ker so množice izključne iz kapitalizma. Kot filantropi in inkluzivni to in ono zatrjujejo, da bi moral imeti čisto vsak človek možnost biti vključen, ne bi pa smel biti izključen, ker to preprosto ni prav in se ne spodobi.

Kaj torej trdijo? Trdijo, da kapitalizem izključuje ljudi. Milijone, stotine milijonov. Torej zatrjujejo nekaj, kar vemo že vsaj tristo let. Dobro jutro! In sedaj bi jih nenadoma vključili. Kaj se jim je zgodilo? In kako vključite stotine milijonov ljudi v kapitalizem, ki jih po definiciji in po naravi sistematično izključuje, saj temelji na izkoriščanju delovne sile? Kako to naredite?

Pravzaprav je pomembnejše vprašanje, zakaj hočete to narediti. Hočete to narediti, ker ste nenadoma, čez noč, postali filantropi, humanisti, čuteči, empatični in zaskrbljeni ljudje za prihodnost človeštva? Pa kaj še!

To hočete narediti, ker se preprosto bojite, da se bodo velikanske množice izključenih ljudi, ki se zagotovo niso izključile same, uprle samemu kapitalizmu in da imajo čisto dovolj izključevanja in inkluzije in integracije in inkluzivnih pedagogov in filantropov in vsega drugega, z vami vred. Še bolj zanimivo.

Nekaj je torej treba narediti, pravijo. Da ne bo preveč stranskih učinkov v obliki nezadovoljnih in izključenih ljudi, ki niso več integrirani in vključeni. Ne bomo seveda spreminjali kapitalizma, saj je z njim vse v redu, le nos, ki je odpadel, bomo prišili nazaj. Gre torej zgolj za tehnična vprašanja.

Morda bo treba spremeniti šolske sisteme, da bodo otroci bolje opremljeni za uspeh v kapitalizmu in za vključenost, bančne sisteme in vse druge sisteme, morda bo treba reformirati, preoblikovati sam kapitalizem, toda nikakor ne želimo razpravljati, da bi bilo treba zamenjati kapitalizem, ki sistematično izključuje ljudi, s čim boljšim. Ne bomo govorili o socializmu, komunizmu in revoluciji, bomo pa govorili o integraciji, izobraževanju in inkluziji izključenih.

Inkluzivni kapitalizem je torej prihodnost kapitalizma. Je prihodnost ljudi, delavcev, ki ustvarjajo vrednost ter za svoje delo ne dobijo ustreznega plačila in ne odločajo o ničemer, saj so izključeni iz procesov odločanja, izključeni pa bodo še naprej. Vse bolj natrenirani, usposobljeni in izobraženi bodo, toda odločali še vedno ne bodo. Kapitalizem je namreč najboljši sistem, poudarjajo njegovi zastopniki, saj ne temelji na izkoriščanju delavcev, temveč na svobodi, na svobodnih trgih, na vseh mogočih oblikah svobode, kar si jih sploh lahko mislite. Torej je logično, da ga nočete zamenjati, če pa je najboljši. Saj to razumejo že dojenčki.

Ne bomo torej govorili o tem, o čemer so govorili Marx, Engels, Lenin in drugi, ne bomo govorili o tem, kar lahko vidimo v filmu Citizen Kane, pa v izjemnih filmskih mojstrovinah, kot sta Dallas Buyers Club in Grand Budapest Hotel,ne bomo govorili o tem, kar je skušal narediti Chávez. Ne, govorili bomo o inkluzivnem kapitalizmu, da bi prav preprečili, da bi o njem spregovorili sami delavci in povedali, kaj si mislijo o kapitalizmu in kako bi ga zares spremenili, ne le na videz. Videzi so pač še vedno pomembnejši od resnice.

In nikakor ne smemo pozabiti na film Only Lovers Left Alive.