Čeprav se politiki obnašajo, kot da je krize že skorajda konec, je resnica povsem drugačna. Družbena in ekonomska kriza, ki se je začela leta 2007 in je bila sprva predvsem finančne narave, še zdaleč ni končana. V zadnjih sedmih letih ni bilo storjenega nič takega, kar bi odpravilo pomanjkljivosti prevladujočega finančnega sistema, ki predstavlja samo jedro krize.

Še več, ukrepi “za reševanje” krize so še dodatno okrepili finančni sistem, ki danes obvladuje praktično vsa področja sodobne družbe: ekonomijo (kot sistem proizvodnje in distribucije dobrin), politiko in posledično vsa druga družbena področja.

Da danes svet obvladujejo bankirji, je splošno sprejeto dejstvo. S čim se 99 % svojega časa ukvarjajo politiki ali direktorji podjetij, javnih institucij in drugih organizacij? Predvsem s tem, kako pridobiti denar na finančnih trgih, kako odplačevati kredite, kako “biti všečen” trgom. Ko se sestanejo centralni bankirji, se predsednikom in premierjem tresejo hlače.

Vzroki za krizo, ki so sistemske narave, torej še zdaleč niso odpravljeni. Da se finančni sistem v zadnjih sedmih letih ni zlomil, je zgolj zasluga neverjetno obsežnih finančnih injekcij oziroma infuzij, ki bolnika - finančni sistem - zaenkrat še ohranjajo pri življenju.

Vzroki za (finančno) krizo

Teoretično je vloga finančnega oziroma denarnega sistema, da ekonomskemu sistemu in družbi kot celoti zagotavlja denar in druge z njim povezane storitve, kot so posojanje, varčevanje in finančne transakcije (kroženje denarja).

Vendar finančni sistem le v manjšem delu skrbi za te storitve, ki omogočajo nemoteno delovanje sodobne družbe. Finančni sistem že dolgo deluje kot od družbe neodvisna struktura, ki je razvila mehanizme in produkte, s katerimi si globalna finančna elita pridobiva izjemno bogastvo in s tem tudi ogromno politično in ekonomsko moč.

Borzni indeksi v zadnjem času (ponovno) dosegajo rekordne vrednosti, velike banke imajo (ponovno) visoke dobičke. Zakaj gre finančnim ustanovam tako dobro, medtem ko večina sveta živi vse slabše? Odgovor je enostaven: večina denarja, ki so ga države namenile za reševanje krize, ni prišla do podjetij, javnih institucij in prebivalstva, temveč predvsem do velikih bank, kakršna je na primer Goldman Sachs.

Banke zdaj s tem denarjem “na veliko” špekulirajo in ustvarjajo rekordne donose oziroma dobičke. Vendar bo ta igra, pred katero si politiki zatiskajo oči in ušesa povzročila krizo, ki bo še hujša od zdajšnje, saj države tokrat denarja za reševanje bank preprosto ne bodo imele več od kje vzeti.

Novi zlom

Številni strokovnjaki svarijo, da “je samo še vprašanje časa, kdaj bodo borzni indeksi padli za 50 % in več. Ne smemo biti presenečeni, če bo prišlo do resnega in takojšnjega borznega zloma,” pojasnjuje Mark Spitznagel, menedžer hedge sklada, ki je znan po svoji milijardni stavi na krizo v letu 2008. Švicarski svetovalec in menedžer pravi, da smo “sredi gigantskega premoženjskega balona in ta lahko poči kadarkoli”. Strokovnjakov, ki svarijo pred novo krizo je še veliko več. (Warning: Stocks Will Collapse by 50% in 2014)

Konec obstoječega finančnega sistema in nove priložnosti

Z novim zlomom, v času, ko vse več ljudi trpi še zaradi prejšnje finančne krize, je konec obstoječega finančnega sistema neizbežen. Čeprav bo udarec boleč, pa bo tokrat dejansko spodbudil resne sistemske spremembe, ki so jih politiki sicer že obljubljali, a jih doslej še niso niti začeli uresničevati.

Skorajda zagotovo lahko pričakujemo naslednje posledice novega finančnega zloma:

• države bodo (ponovno) prevzele finančni sistem iz rok pohlepnih zasebnih bankirjev; 
• države bodo odpisale velik del “svojih” dolgov, ki so nastali za reševanje zasebnih bank;
• države se bodo začele dogovarjati za pravičnejšo porazdelitev globalnih virov, kajti ekonomijo denarja in dobičkov bo postopno nadomestila ekonomija dobrin in človeških potreb. 

Vendar te spremembe ne bodo samoumevne, politiki bodo namreč spet ostali zgolj pri besedah, če ljudje ne bomo pritisnili nanje in zahtevali, kar nam pripada: blaginjo, mir in čisto okolje.

Na star način pa tega nikoli ne moremo doseči. Lahko le s sodelovanjem, solidarnostjo in medsebojno delitvijo.