Novembra 1991 sem na letnem zboru propagandistov, v Avditoriju v Portorožu, nagovoril tam prisotne propagandiste, da lahko sedaj, po osamosvojitvi, oni postavljajo in odstavljajo oblast. Ob zaključku svojega referata z naslovom »Pot h kvaliteti«,  sem namreč dejal: »Najmočnejša  želja ljudi je želja po kvaliteti. Mi, tu prisotni, jo lahko s strokovnimi orodji in znanjem identificiramo, znamo jo prikazati. S tem adutom, s tem znanjem, lahko postavljamo in odstavljamo oblast. Zveni preprosto in ves vic je, da je res preprosto. Predlagam, da se povežemo v Skupino Za Kvaliteto (celo kratico SZK sem imel zapisano). In svoje profesionalne usluge ponudimo tistemu političnemu subjektu, ki se bo zavezal izvesti naš strokovni program. Če tega ne storimo, bomo še naslednjih pet, deset, ali pa dvajset let na takšnih srečanjih le govorili o kvaliteti in moledovali po hodnikih raznih ministrstev za kakšen dinarček, da se financira kakšna naša dobra ideja. Zakaj bi prepričevali ministre, da imamo dobre ideje?

Oni naj prepričujejo nas, da so sposobni uresničiti pot h kvaliteti, da so pripravljeni podpreti naš strokovni program in da naj jim zato pomagamo prepričati volivce, da jih volijo. Naivno? Morda pa ti ministri naivno mislijo, da bo zadostovalo, če bodo na televiziji nekaj minut nakladali o svobodi in demokraciji. Morda se ne zavedajo, da bodo ljudje podprli tistega, ki bo imel za sabo strokoven in z vsem znanjem podprt program za dosego kvalitete, kvalitetnejšega življenja...«

Nekaj podobnega se je v letih od takrat res zgodilo. Do določene mere glavni propagandisti, tudi nekateri iz takratnega Portoroža, držijo politike na »štriku«, in je izvolitev slednjih odvisna od spretnosti teh propagandistov, ali so jih naredili dovolj »všečne«, ali ne. A velja še bolj obratno, da je eksistenca propagandista odvisna predvsem od teh istih politikov, in nastala je neka soodvisnost, po domače bi rekli, da drug drugega držijo za jajca. Podobno kot na neki karikaturi izpred mnogo let, še vedno jo imam živo pred očmi: za okroglo mizo sedi skupina mož, vsak drži v rokah vrvico, vse pa so speljane skozi ozko odprtino v sredini mize, pod mizo pa se vidi, kako je posamezna vrvica ovita okrog spolovila vsakega od njih. Imenitna slika. Te kar malo »štihne«. Dogaja se nekaj podobnega. Nihče si ne upa potegniti vrvice, ker se boji da je ravno njegova vrvica zategnjena okoli njegovega spolovila. Nastali so le tihi dogovori, kajti obrazi za okroglo mizo so vedno eni in isti. Tako politikov kot tistih nekaj »ta glavnih« propagandistov, oz. sedaj se jim reče »mnenjskih voditeljev«. Kot da so vsi propagandisti v službi všečnostne pojave  pet ali deset vedno istih obrazov! Kvaliteten program, pot h kvaliteti, kvaliteten predlog rešitve skupnostnega problema, kot da nobenega volivca ne more zanimati. In mnenjski voditelji poskrbijo, da jih res ne zanima.

V tistih stavkih iz Portoroža je napaka. Očitno nisem predvideval tega posebnega prijateljevanje med oblastno elito in propagandisti, naivno sem mislil da bodo orodja osvetljevanja kvalitete, ki jih obvladajo propagandisti, že dovolj za zavezo politike k večji kvaliteti. Očitno je oblastna elita zavezala tudi vse, ki bi ji morali gledati pod prste, ki vedo kaj je kvaliteta, jo znajo izraziti, poznajo orodja prepoznave kvalitete. In kot da so res nastali neki »štriki«, vrvice iz omenjene karikature; skoraj nobena lumparija ali malverzacija ni bila osvetljena, kaj šele kaznovana. Pa vseeno ali so na oblasti »naši« ali »vaši«, levi ali desni. Državljan, ki nima vrvice, nima šanse. Kdor jo ima, a  zavezano, ve se kje, ima lepo službo, lepo pogodbico, lep dohodek. A ni kvalitete, svežih idej, enostavnih rešitev, vsega tega v resnici ni. Zaradi napake v napovedi, ki se je sicer v glavnem uresničila. Spregledal sem princip tiste karikature. Da nihče, ki sedi za obloženo mizo, poimenovano proračunsko korito, ne bo povlekel  »štrika«.

A zakaj ne bi Aktivni državljan prijel kakšno od tistih vrvic, vsaj tisti, ki ve, da je na drugi strani nima zategnjene, ve se kje, jo potegnil, ko mu nekaj ne bi bilo všeč, in se bi določene zadeve le uredile bolj prav, bolj kot hoče Aktivni državljan, ki ga določen skupnostni problem ali projekt zanima ali zadeva. Ali pa se res vsi bojite, da imate zavezan »štrik«, ve se kje, in se ne upate pozvati Odgovornih na Odgovor! Čeprav niste pri koritu?

V resnici smo državljani kot marionete. Lutke na vrvicah, ki jih vlečejo državljanu čedalje bolj nejasne in nerazumljive naveze politične, gospodarske in še kakšne elite. Tudi propagandistov oz. mnenjskih voditeljev. Rešitev problema? Vsaka vrvica ima dva konca! Zakaj ne bi vsaj Aktivni državljan povlekel za svoj konec vrvice! In tisti na drugem koncu vrvice bi zaplesali tako kot hoče Aktivni državljan. In so načini in oblike in metode ugotavljanja kaj hoče Aktivni državljan, kaj je skupnostna volja Aktivnih državljanov. So načini pletenja mreže civilne družbe. So! Je morda na prvi pogled dolga, tudi mukotrpna pot. A je, in to je alternativa. Problem tiči edino v tem, ker premalo državljanov vidi to alternativo, se gre Aktivno državljanstvo.  Se jih premalo zaveda, da ima vsaka vrvica dva konca. Morda bo dovolj da petdeset Aktivnih državljanov prime za drugi konec vrvice, morda nas mora biti Aktivnih državljanov 427? Morda pa brez Zakona o Aktivnem državljanu in o Instituciji za izvajanje tega Zakona res ne gre?