Danes (20. junij) obeležujemo Svetovni dan beguncev; idealna priložnost, ko se lahko izpostavi vprašanje, kakšen pomen ima za moderni svet ta dan? Ko poslušamo o potopljenih čolnih v bližini italijanske obale ali ko vidimo v filmu švedskega cineasta Akija Kaurismakija „Pristanišče“ napeto bodečo žico pred francosko obalo, kjer ne gre za umetniško svobodo ali fikcijo, verjetno malo. Vodeni s paradigmo daleč od oči – daleč od srca, smo še manj občutljivi na prizore begunskih taborišč umeščenih v Afriki, na Bližnjem Vzhodu in jugozahodni Aziji. Da pa tovrstna taborišča obstajajo tudi tu v naši bližini na Balkanu pa večini niti ni znano. Do neke mere razumljivo, saj zakulisnega dogajanja vojn od pragozda vsakodnevnih v glavnem komercialno naravnanih informacij in dnevno-politične ekskluzive informativnih oddaj v trajanju nekaj minut, sploh ne uspemo zaznati. Po spremljanju prvih dni konflikta se fokus preden bi prišli do civilnih žrtev in obrazov, ki zapuščajo svoje domove preusmeri k novim kriznim žariščem.

A Life Revealed

Naenkrat se zazdi, da je človeštvo dodelilo beguncem en dan na leto le v opravičilo in alibi za ne skrb. Češ nekaj smo naredili, toliko da nas ne peče vest. Dan imamo, torej smo družbeno odgovorni, zato lahko naprej pridno jemo, pijemo, nakupujemo in se veselimo življenju. In vendar se vrti, nekateri imajo pač smolo, ampak življenje gre naprej

Afganistanska deklica

Pred 30 leti je v Pakistanu nastala fotografija dvanajstletne afganistanske deklice, ki je leto kasneje prispela na naslovno stran revije National Geographic in ostala njen najbolj prepoznaven simbol do današnjih dni. Mona Lizo tretjega sveta je obeležil dekliški obraz pod rdečo ruto in nenavadne zeleno modre oči. Sprva bi mislili, da gre pač za neobičajen obraz naključnega vaškega dekleta iz arabskega sveta, katero je fotograf Steve McCurry ujel v objektiv svojega fotoaparata. A vedenje, da gre za deklico fotografirano v begunskem taborišču umesti fotografijo v popolnoma drugačen kontekst. Afganistanska deklica ima zgodbo, ki jo fotografija brez besedno pripoveduje. 

Naši predniki so govorili, da so oči, kot edini odprti organ, zrcalo človekove duše. Da bi se poskušali vsaj za trenutek poistovetiti z begunci, se zazrimo v njene zelene oči. Ne glede na dejstvo, da je zaradi vojne izgubila starše in dom, ter da se že šesto leto nahaja v taborišču, so njene oči polne življenja. Njene sijoče zelene oči žarijo upanje v boljše jutri, upanje za človeka in človeštvo. V njih lahko prepoznamo oči vsakega otroka.

Deklica je v jeku sovjetsko-afganistanske vojne pri šestih letih izgubila svoje starše in dom ter se s svojo babico, bratom in sestrami podala v beg preko gora v Pakistan. Fotografija je nastala na obronkih mesta Peshawar, v pakistanskem taborišču Nasir Bagh, v katerem je svoj čas živelo 120 tisoč beguncev iz Afganistana. Prvi val beguncev je bil izrazito šolan, zato je Nasir Bagh postalo pravo pravcato afganistansko mesto s svojimi šolami, trgovinami in zdravstvenimi domovi. Leta 2001 so taborišče po dogovoru predstavnikov Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) in pakistanske vlade zaprli, da bi na tem mestu zgradili elitno bivalno naselje. Nekatere družine so se vrnile nazaj domov v Afganistan, spet druge so bile preseljene v druga begunska taborišča. 

Peklenska taborišča

Vsakomur od nas sta družina in dom neprecenljivi vrednoti, česar se začnemo zavedati šele v trenutku, ko eno od teh ali celo obe izgubimo. Gre za trajnostne izgube, katere je težko ali sploh nemogoče povrniti, zato se v begunskih taboriščih vsled novega neznanega in neprijaznega okolja kažejo posledice v obliki trajnih duševnih stisk, depresije, kronične utrujenosti in anksioznosti.

Znana popotnica taborišč je pomanjkanje hrane, osnovnih življenjskih potrebščin in higiene, kar uničuje že tako načeto človekovo dostojanstvo. Provizorična zavetišča in šotore si morajo begunci zagotoviti sami. Pri gradnji pa si pomagajo s čimerkoli, kar je v okolici na razpolago, od odpadnega plastičnega materiala do blata in kamenja. Začeti življenje na novo v drugem kraju je že samo po sebi zahtevno, če pa je ta kraj še za nameček neprijazen in ne plod naše izbire, je vse skupaj toliko hujše. Prav tu tičijo razlogi zakaj se ljudje v begunskih taboriščih nemalokrat odločijo za samomor.

V pogojih težkega življenja in revščine od vseh dejavnosti najbolje uspeva kriminal, v katerega so vpleteni vladini uslužbenci, domačini ali celo uslužbenci Združenih narodov. Bolj pravilo kot redkost tovrstnih taborišč, ki so sicer organizirana v namen pomoči beguncev, dosegajo pa ravno nasproten učinek, je konstantno kršenje človekovih pravic. Izkoriščanje otroške delovne sile, prodajanje človeških organov, prodaja beguncev v suženjstvo, fizično in psihično nasilje ter spolna zloraba so stalnica teh od vseh pozabljenih krajev. Punčke se prodajajo v zameno za kos kruha ali milo, pri čemer jih nemalokrat pri tem nagovarjajo lastni starši. Pekel ni nekaj abstraktnega, česar ni moč definirati, pekel so begunska taborišča, ki jih proizvajajo vojaške invazije.

Ko deklica postane ženska

Avtor fotografije je poskušal deklico nekajkrat najti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, a se mu je posrečilo šele leta 2002. Pred seboj je imel zahtevno nalogo, saj je deklica v sedemnajstih letih odrasla v žensko, zaradi česar jo je bilo težko identificirati. Hkrati pa je v Afganistanu divjala nova vojna, kar je še dodatno otežilo iskanje. Probleme na terenu pa so predstavljale tudi ženske, ki so se lažno izdajale zanjo.

Končno jo je uspel najti preko njenega brata, ki je bil eden zadnjih prebivalcev v zapirajočem se begunskem taborišču Nasir Bagh. Sharbat, kakor je bilo deklici ime se je iz taborišča v rodni Afganistan vrnila leta 1992. Žena in mati treh otrok se je skozi meglo spomnila, da je bila nekoč fotografirana. Nikoli do tistega trenutka pa ni uzrla svoje fotografije. Steve McCurry se je po odisejadi odločil afganistansko deklico, tokrat odraslo žensko ovekovečiti še enkrat. Kot je sama dejala je preživela po Božji volji, a njene oči na tokratni fotografiji niso žarele tako močno, kot prvikrat. Zdi se, kot bi v nepolnih dveh desetletjih njeno upanje za človeka in človeštvo deloma usahnilo.

Razloge zlahka najdemo, saj je bilo v desetletni sovjetsko-afganistanski vojni (1979 -1989) s svojih domov iz Afganistana pregnanih preko šest milijonov ljudi. Neizobražena ženska živeč naporno življenje na nerodovitni zemlji bi pričakovala, da je bila tovrstna izkušnja dovolj poučna, da se tragična zgodba nikoli več ne ponovi. A po prvem divjanju je hudič deželo pomembnega geopolitičnega položaja, nafte in makovih polj obiskal še enkrat. Kljub naprednem tehnološkem razvoju, večji ozaveščenosti človeštva, in poudarjanju svobode se je tragična zgodba vnovič ponovila. Leta 2001 se je začela Zavezniška invazija, ki je do danes terjala novih 6 milijonov beguncev.

Pogled v prihodnost

Obe fotografiji afganistanske deklice/ženske sta dokument časa in hkrati pričevanje o človeštvu samem, ki kljub opevanju svojih prizadevanj za svobodo in humanizem ter zidanju spomenikov, kot je svetovni dan beguncev, ni pripravljeno prevzeti odgovornosti za vsako begunsko taborišče na svetu. V očeh Sharbat Gule v razmiku sedemnajstih let lahko ugotovimo, da se svet ni spremenil na bolje. Ravno nasprotno, svet je spremenil na slabše a tega nihče noče na glas povedati. Tudi prav, ni treba, ker so njene oči dovolj zgovorne.

Od nastanka obeh fotografij smo bili v svetu priča vsaj petdesetim vojnam in drugim konfliktom, ki so poleg civilnih žrtev terjale milijone beguncev. Po podatkih Visokega komisariata ZN za begunce v svetu živi 35 milijonov beguncev, med katerimi vsak četrti prihaja iz Afganistana. V Evropi so najštevilčnejši begunci Srbi in druge manjšine, ki se ne morejo vrniti na Kosovo. Poleg njih so v Srbiji našli zatočišče tudi begunci iz jugoslovanskih vojn, ki so prišli iz Hrvaške in Bosne. Skupaj ima Srbija okoli 300 tisoč beguncev.

Kdo bi vedel, kaj bi Guline oči razkrile, ko bi se fotografirala še tretjič. 9 milijonov beguncev v Siriji, milijon v Sudanu, po pol milijona v Libiji in Maliju ter novi begunci v Ukrajini so prav gotovo slaba popotnica, da bi videla svet z lepšimi očmi.