Besede, besede, besede; obljube, obljube, obljube...saj to je predvolilni čas.  Ne bo dolgo, ko se bo na vse izrečeno in obljubljeno pozabilo in se bo iskalo izgovore, izgovore in izgovore zakaj se kaj (še) ne da ter kdo je za to kriv, kdo onemogoča realizacijo sprejetih zavez. Mediji nam, kot praviloma, tudi te dni poizkušajo prati možgane s selektivnim in izkrivljenim podajanjem informacij in rezultatov anket in seveda že oblikujejo mnenja in favorite. V svojem žargonu imenujejo to objektivnost in uravnoteženost kjer ni prostora za kritično misel. Ustvarijo, to že vsi vemo, realnost znotraj katere naj razmišljamo. Imamo res vsaj dva skrajna fenomena, ki kažeta na popolno odsotnost kritične misli, kritičnega uma, še več, na popolno zanikanje zdravega ali če hočete kmečkega razuma.

Prvi je fenomen vzpona Stranke Mira Cerarja (SMC), stranka, ki nima vsebine in programa; ima zgolj lepa načela, vrednote in nekaj splošnih političnih izhodišč, ki žal zaradi splošne izguljenosti in zlorabe ne delujejo prav nič verodostojno. O čem konkretnem od njenega predsednika Mira Cerarja ne izvemo nič, še na vprašanje o morebitnih povezovanjih je odgovoril: "smo kot stranka odprti do vseh strank, sicer nekoliko zadržani do predstavnikov strank, ki jih obremenjujejo korupcijska tveganja, a kljub temu pripravljeni na dialog z vsako stranko.” Halo! Najmanj kar bi pričakovali, če napoveduje boj proti korupciji je odločen, jasen in nedvoumen odgovor, da nikakor ne pristajajo na sodelovanje s strankami in posamezniki obremenjenimi s sumom korupcije. Pa ne, zgolj nekakšno medlo “cinca marincanje”; so zgolj nekoliko zadržani! So nekoliko zadržani, če pa bo prav prišlo za reševanje interesov lastnega obstoja se lahko po potrebi tudi s takšnimi kaj dogovorijo? Fuj in fej! Že zgolj na načelni ravni opazimo neodločnost, nenačelnost in nezavezanost etičnosti delovanja, ampak pripravljenost na oportunistično prilagajanje trenutnim potrebam. Je to ta drugačna politika ki naj bi bila vredna zaupanja in se predstavlja kot rešitev za Slovenijo? Tudi njegovo nenehno poudarjanje, da je nov v politiki je povsem zavajajoče in neresnično, saj na svoji strani kot referenco objavlja dejstvo, daje več kot 20 let zunanji neodvisni pravni svetovalec za ustavna in druga vprašanja v Državnem zboru, občasno pa je svetoval tudi drugim državnim organom. Ali niste torej tudi aktivno sooblikovali politiko zadnjih 20 let? Prav vi ste bil tudi goreč zagovornik odprave predhodnega zakonodajnega referenduma in nato pred kratkim sprememb Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, ki so praktično odvzele zadnje demokratično orodje državljanom ali če hočete civilni družbi ter s tem povsem razvrednotili institut referenduma. “Podpiramo obstoj in delovanje neodvisne in razvite civilne družbe”; ki ste jim/nam z majhnimi koraki, a odločnimi zakonodajno-pravnimi triki, vzeli vse vzvode družbeno-političnega vplivanja. Res bizarno, skrajno cinično ter neokusno; z etičnega vidika povsem nedopustno. 

Drugi fenomen, ki ga lahko poimenujemo že kar religiozno-mističen je seveda Janez Janša, SDS in njihovi zvesti verniki. In prav pri vernikih se želim ustaviti in razmisliti. Ali gre resnično za vernike ali zgolj za priložnostne oportuniste kot je na primer JJ sam? Saj vsi vemo, da je bil pred začetkom svoje “karijere” član Komunistične partije in je prav tako iz oportunističnih razlogov iz nje izstopil ter enako oportunistično sedaj pljuva, žali in preganja vse kar je rdeče barve in ima pet krakov; tudi rdeča paprika in paradižnik mu ostaneta na želodcu. Nam pa vse prevečkrat ostaja na želodcu njegove cinične besede. Velika večina volilne baze SDS je vernikov rimo-katoliške vero izpovedi, torej kristjanov, ki verujejo v enega boga in bi jim morala božja beseda ter zgled tudi Jezusa Kristusa biti vodilo življenja. Predpostavljamo, da so mnogi med njimi iskreno verni in v življenju pošteni državljani, ki dejansko ne delajo in ne želijo bližnjemu nič kar sami ne bi hoteli, da se njim pripeti. Še vedno težko razumemo kako te osebe v vseh teh letih raznoraznih političnih “peripetij” JJ lahko še vedno ohranjajo vero in zaupanje vanj; da kar dela, dela za njih in v njihovo dobro? Pa saj je dobesedno blasfemično iskati pri JJ vrednote, ki jih je naznanjal Kristus. JJ in mnogi drugi člani SDS so s svojimi ravnanji, dejanji in besedami dobesedno v posmeh in zaničevanje vseh verskih vrednot in načel. Tako tudi ni mogoče razumeti, da se slovenska rimsko-katoliška cerkev opira in peča s tovrstno politično garnituro in jo celo promovira kot edino in najprimernejšo. Ni mogoče oprostiti duhovnikom, ki v svoji pridigah brezsramno in brez kritičnosti propagirajo, da njihovi farani volijo za tovrstne politike. No, po drugi stani pa je tudi znano, da so prav največji mafijci goreči verniki, kljub temu, da dajo hladnokrvno ukazati likvidacijo ducata oseb; v rovih kjer se skrivajo in tudi potem v zaporu imajo vedno svoje oltarčke na katerih molijo Oče naš ali Zdravo Marijo. Mogoče pa gre iskati in najti skupno točko v tistih drugih tendencah Cerkve kot največje korporacije, nevzdržne in nenasitne želje po oblasti in moči tu na zemlji in ne v božjem kraljestvu, kamor naj bi bili napoteni glede na izkazana dobra dela?

Nedavno je papež Frančišek citiral besede Leona Bloya: ”Kdor ne moli Gospoda, moli hudiča.” Kadar ne “oznanjamo Jezusa Kristusa” je razlagal, “oznanjamo hudičevo posvetnost, satansko posvetnost.” Kaj nam te besede govorijo, če ne drugega kot da ne smemo nasedati malikom, prevarantom in slepo zaupati lažnim prerokom, ki se po potrebi predstavljajo kot odrešeniki ali mučeniki? Molite Gospoda in ne hudiča dragi verniki in volivci SDS! 

Vera brez uma in poguma je blaznost.