Butalci so se oni dan na občinski seji soglasno dogovorili, da je napočil pravi čas za zamenjavo občinske vrednote. Prejšnja je bila že nekoliko siva, oguljena, zanemarjena, odrgnjena, mestoma celo strgana in tudi sicer nezanimiva, zato je nekdo predlagal, da bi bila odslej njihova največja vrednota poštenje. Nemudoma so staknili glave in po večurni burni debati ugotovili, da predlog sploh ni slab, zato so točko dali na dnevni red in jo še utemeljili z argumenti, razlogi in dokazi, kot se reče. Še sedaj je v kroniki Butal uradno zapisano, da taka vrednota nikakor ni izvita iz trte, da ima dolgo in častitljivo zgodovino, ki sega še v antične čase, kar je vsekakor treba upoštevati, saj se ne bi obdržala tako dolgo, če ne bi bila zares dobra, poleg tega pa jo imajo tudi v sosednji občini, kar je dodaten razlog, da jo imajo še sami, saj se res ne spodobi, da zaostajajo za sosedi, kajti svet se neutrudno vrti naprej, ne pa nazaj, kar je tudi obče znano. Ko so še nekoliko razpravljali in modrovali, so na lastno presenečenje spoznali, da je beseda poštenje pošteno povezana še z drugimi uglednimi in lepo zvenečimi besedami, kot so čast, ugled, dobro ime. Sklepati torej smemo takole, so rekli: človek, ki je pošten, uživa ugled, ima dobro ime, ljudje pa ga imajo tudi za častnega človeka, kar pa zagotovo ne more biti slabo. Pošteno, je nekdo vzkliknil, in ta točka dnevnega reda je bila odkljukana.

Na vse to je človek upravičeno ponosen in Butalci to zelo dobro vedo, zato je od takrat naprej njihovo vodilo v življenju poštenje.

Niso pa Butalci priplavali po prežganki, kot se reče, zato so svoje razmišljanje in sklepanje obesili na veliki zvon, da bodo tudi v sosednjih občinah vedeli, da je pri njih poštenje na prvem mestu. Zapletlo pa se je, ko se je oglasil nekdo, ki mu ni bilo čisto jasno, kako je s poštenjem, in je prosil za dodatno pojasnilo. Rekel je, da je sam že vse življenje zelo pošten, da komaj shaja s plačo iz meseca v mesec in da ne razume, kdaj se mu bo to poštenje splačalo oziroma obrestovalo, da bo tudi sam užival ugled in imel dobro ime. Rekli so mu, naj ne bo siten oziroma zoprn, naj neha povzročati težave in da naj tudi sicer že enkrat neha filozofirati, a se mož ni dal. Postal je še bolj tečen, ko je dodal, da bi rad razumel tudi formulo, ki pravi, da ima človek pravico dobiti pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo. Njegovo govorjenje je na žalost izzvenelo v prazno, ker so občinarji medtem že odšli razobešat velike barvne plakate po vsej občini, da bodo vsi vedeli, vključno s turisti, saj so bili napisi na plakatih v več svetovnih jezikih, da pri njih domuje poštenje.

Sledi nekoliko filozofiranja.

V čem je morda največja prevara tekočih političnih spopadov pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo v hudi vročini sredi poletja, ko naj bi bili pošteno plačani delavci na dopustih? Največja prevara izhaja iz nekega znanstvenega spoznanja o naravi jezika, ki ga nujno uporablja vsak človek. Slovenci in Slovenke tako že več kot dvajset let poslušajo isti jezik, slovenščino pač, in enak besednjak, ki zajema besede, kot so: demokracija, socialna država, pravna država, človekove pravice, trajnostni razvoj, gospodarska rast, blaginja, preganjanje korupcije … V čem je prevara?

Prevara je natanko v tem, da iste besede pomenijo zelo različne stvari, ljudje pa večinoma še vedno naivno mislijo, da se besede enoznačno nanašajo na empirične stvari ali objekte. V resnici se bridko motijo, kajti jezik se ne nanaša na realnost. To s pridom izkorišča zlasti JJ, ki mora v petek v zapor. Kako zgleda njegovo izkoriščanje?

Janša s pridom izkorišča temeljno, bistveno značilnost jezika, ki sicer lahko povezuje ljudi, vendar jih tudi razdeljuje. Primer pozna vsakdo: z nekom živite več let, morda celo v isti sobi, potem pa nenadoma začnete spoznavati, da kljub istim besedam, ki jih uporabljata, mislita na popolnoma drugačne stvari. To je logično, kajti pomen ni pripet na besede in se lahko ves čas spreminja.

Janša to zelo dobro ve, zato bo pravnomočno sodbo, zaradi katere mora v zapor, izkoristil sebi v prid. Ne gre le za to, da bo postal mučenik in bo kot tak še bolj priljubljen med zvestimi volivci, kot že je, temveč gre predvsem za to, da bo lahko prav iz zapora še bolj kot prej upravljal z ljudmi, ki mu verjamejo, da bi zanje res storil to in ono, če bi mogel.

Govorim o obratu, zaradi katerega se bodo v tej deželi v bližnji prihodnosti dogajale dramatične zadeve, vse pa bodo povezane s preprosto besedo, ki so jo v Butalah, očitno ne po naključju, razglasili za glavno vrednoto.

Običajno namreč ljudje prosijo Boga, naj kaj stori zanje, obenem pa mu obljubljajo vse mogoče, če jih bo uslišal. Janša zadevo obrne. Seveda hodi v cerkev in rad navaja deset božjih zapovedi, toda iz zapora se bo poslej na ljudi obračal kot nekdo, ki potrebuje njihovo pomoč. Torej bodo ljudje nenadoma v položaju, da pomagajo Janezu, saj bo on nemočen, da bi pomagal njim.

Vse to bo dodatno zaostrilo politične napetosti med desnico in levico. Janša bo kot mučenik vedno večji junak, njegova vrednost bo vse bolj rasla, toda obenem bo tudi vse bolj nemočen. Toda v celotni zadevi moramo biti sposobni uzreti še eno dimenzijo, ki je morda daleč najbolj pomembna.

Tako kot je Jezus umrl na križu in so se morali ljudje znajti brez njega, bo tudi tokrat postalo jasno, da so nosilci usode ljudje, ne pa njihovi voditelji. Vnovič bo jasno, kako zelo naivni so ljudje, ko so pripravljeni verjeti, da nekdo zares lahko nekaj naredi zanje in da mu je zanje sploh mar.  

Vodja, ki trpi, je v očeh ljudi lahko mučenik, toda samo trpljenje še ne dokazuje ničesar. V trpljenju in bolečini je namreč mogoče tudi uživati, kot je pokazal Freud. Seveda moramo pri tem ločiti užitek, ki ga imenuje Lacan jouissance, od navadnega zadovoljstva.

Kolektivni užitek zaradi trpljenja vodje bo torej vse večji. Obenem se bo dogajalo tole.

Ljudje z novimi političnimi programi bodo za trenutek zablesteli na političnem nebu, potem pa bodo počasi ugasnili. Njihovi projekti so namreč kljub sklicevanju na poštenje neuresničljivi, kajti kapitalizem deluje po povsem drugačnih principih, kot si mislijo.