Če bi analizirali DNK, vzeto iz madežev s prta, v katerega je bil domnevno zavit JK, bi lahko ugotovili, kdo je bil njegov oče. Morda ne bi ugotovili takoj in morda ne bi mogli neposredno natančno določiti, kateri konkretni moški je bil njegov oče, toda načelno bi bilo takoj jasno, da ima JK pol DNK od svoje matere, pol pa od očeta – tako kot vsi drugi ljudje. Zastavilo bi se vprašanje: Je imel Jezus tri starše? S tem vprašanjem bi se odprlo polje, v katerem bi bilo treba razpravljati o celi vrsti novih zamisli, kajti vednost o Jezusovi DNK bi se na nove načine prepletla z verjetjem in z verovanjem v naravo device Marije, njegove matere, in naravo očeta. Na kratko: znanstvena vednost o Jezusovem poreklu bi spravila v resne škripce ljudi, ki slepo verjamejo. To pa je že tema, tesno povezana z nadaljevanjem mojega prispevka.

Jeseni bom začel s predavanji pod skupnim naslovom Učitelji in učenci. Obstaja več razlogov, zakaj sem se odločil za tak sklop predavanj.

Prvič. Odločil sem se, kar ga Slovenija obupno potrebuje. V državi se namreč zadnje čase širijo nore zamisli o novem vzgajanju mladih ljudi, ki naj bi vnovič temeljilo na jasnem postavljanju meja, za katerega naj bi skrbeli vzgojitelji, zlasti moški, in na trdi roki, ki naj bi sem in tja posegla tudi po palici, če bi bilo nujno. Moja zamisel je ravno nasprotna: napredna vzgoja bo v 21. stoletju temeljila na odpiranju in medsebojnem zaupanju, osebni odgovornosti in prevzemanju odgovornosti, na sodelovanju, to pa bo tudi vzgoja za pravičnost in etično življenje. To je ateistična vzgoja, ki temelji na verjetju v naravo Velikega Drugega.

V psihološki in filozofski literaturi se vse bolj širi prepričanje, da bodo mladi ljudje, vzgojeni v 21. stoletju, neprimerno bolj samozavestni in odločni, kot so bili njihovi sotrpini v 20. stoletju. Povsem jasno pa je, da samozavestnih, odločnih, inteligentnih otrok ne pretepate in ne vzgajate z biblijo ali s križem. Taka fevdalna, srednjeveška, temačna vzgoja je namreč ponižujoča in vodi k oblikovanju osebnosti brez hrbtenice, prestrašenih ljudi, negotovih ljudi, ki so obenem mentalne podrtije, saj ne upajo in ne znajo misliti, ker religiozni ljudje pač ne mislijo, saj verujejo v dogme in celo v znanstvene dogme.

Napredna vzgoja v 21. stoletju bo razsvetljenska v pristnem pomenu besede. To je vzgoja za vodenje, za odgovorno prevzemanje odgovornosti, za pogumna dejanja, to je vzgoja ljudi, ki si upajo narediti korak naprej, ne da bi morali pred tem koga vprašati za mnenje ali celo prositi za dovoljenje.

V času industrijske revolucije so šole vzgajale ubogljivo in za silo izobraženo delovno silo za potrebe industrije. To je oddaljena in amnezije vredna zgodovina. V 21. stoletju otrok ne bomo vzgajali za pridnost kot v 19. in 20. stoletju, temveč za kreativnost, ustvarjalnost in kognitivne presežke. Vzgajali jih bomo za sodelovanje in teamsko delo, ne za tiho podrejanje avtoriteti.

Vzgoja, o kateri govorim, ravno ni vzgoja za meje, ki jih postavi avtoriteta in trmasto vztraja pri njih, češ da bo nekaj tako, kot je rekla, in prav zato, ker je to rekla. Prava vzgoja je, prav nasprotno, za preseganje meja, ne pa za njihovo uveljavljanje. Človek, ki je dobro vzgojen, razmišlja, o čemer hoče in kolikor hoče, kot bi rekel Kant. Nobene meje ni. To je obenem človek, ki prevzema odgovornost za svoja dejanja, in ve, kdaj je treba mejo ravno prestopiti, saj brez prestopanja meja ni nobenega napredka. Prava vzgoja je torej vzgoja za napredek, za novo in drugačno, ne pa za staro, postano in avtoritarno postavljeno.

Dobro vzgojeni ljudje so voditelji, čeprav so tudi teamski delavci. Zavedajo se pomena skupnega delovanja, čeprav to ne pomeni, da večno tičijo skupaj. Ne, delajo in se učijo in napredujejo sami zase, vendar so ves čas vpeti v mreže in medsebojne odnose, ki jih gojijo in kultivirajo. To je delovanje, ki je povsem drugačno od večine tega, kar zmorejo ljudje v Sloveniji, ki so obupno egocentrični in zaprti, obenem pa avtoritarni, podrejeni in ubogljivi hlapci.

Prava vzgoja je nemogoč projekt, kot je rekel Freud. To pa še ne pomeni, da vzgajati ni mogoče. Vzgoja je paradoksna: mogoča je natanko zato, ker ni mogoča. Mogoče je prav z zavedanjem, da ne obstaja idealna vzgoja, popolna vzgoja. Dober vzgojitelj se zaveda, da je objekt vzgajanja svobodno bitje, ki ga lahko vsak trenutek zavrne, saj vzgoja temelji na zaupanju, na ljubezni oziroma transferju.

Brez transferja ni nobene vzgoje. In vzgojitelj lahko izgubi, zapravi zaupanje tistega, ki ga vzgaja. Lahko pa je tudi obratno: zaupanje lahko krepi, če je sam dobro vzgojen in se zna obnašati. Nobene potrebe nima po palici in križu in bibliji, saj ve, da je temelj prave vzgoje zaupanje. Ne strah, temveč ljubezen.

Drugič. Ljubezen, o kateri sem govoril v tem šolskem letu, je naravni temelj ustvarjalnosti, kreativnosti in življenjske radosti. O tem je na primer govoril Descartes v Meditacijah.

Ljubezen je najprej in bistveno ljubezen do boga in neskončnosti, tj. do Velikega Drugega. Vzgojitelj mora zastopati Drugega, to pa pomeni, da zastopa tudi možnost kreativnega, novega in drugačnega, kajti Drugi kot neskončnost prav terja vse to. Otrok, ki zaupa vzgojitelju, se zato vzgaja za svobodno rabo uma, za kreativnost in novo.

Strah nima tu česa iskati. Ljudje so večinoma napačno vzgojeni, zato so tudi napačno prepričani, da se mora otrok bati. V resnici ni čisto nobene potrebe, da bi se otrok sploh česa bal. Na vsaki razvojni stopnji je sposoben dojeti in razumeti, saj je umno bitje, da nečesa ne sme, ker je zanj nevarno. Torej ni nobene potrebe po tesnobi, anksioznosti, živčnosti, negotovosti, strahu. Tudi zrelega odraslega človeka prepoznamo po tem, da se ne boji, da ni živčna razvalina, da ni avtoritaren in egocentričen.

Dober vzgojitelj zaupa otroku. Zaupa v njegovo ontološko odprtost in zmožnost za razvoj. Torej spodbuja razvoj. Sodobna nevroznanost loči vzgajanje in razvijanje možganov pod optimalnimi pogoji in funkcionalnimi pogoji. Starši večinoma vzgajajo otroke pod funkcionalnimi pogoji, kar pa pomeni, da se možgani otrok razvijejo tudi do dvakrat počasneje kot pri otrocih, ki jih vzgajajo pod optimalnimi pogoji.

Optimalni pogoji za otrokov razvoj ne prenesejo križev in grešnosti in občutkov krivde in manjvrednosti in strahu pred peklom in demoni in peklenščki in pred sodnim dnem. Tega ne poznajo in ne prenesejo. Pomenijo pa spodbujanje in nagrajevanje. Ne pomenijo pretiravanja, saj zato pa se imenujejo optimalni.

Tretjič. V Sloveniji primanjkuje dobre teorije vzgoje. To ne pomeni, da ne obstaja, pomeni pa, da večina staršev o njej ne ve ničesar. Prav tako primanjkuje družbenih gibanj, ki bi širila teorijo in prakso dobre vzgoje. Moja predavanja bodo v naslednjem šolskem letu droben prispevek k spreminjanju stanja.

Seveda je to čisto nekaj drugega kot snovanje političnih projektov, s katerimi politiki zaslepljujejo ljudi, da bodo z njimi premaknili svet na bolje. V radikalnem smislu se vse prične prav z vzgojo. Torej bodo morda naslednje generacije, če bodo dobro vzgojene, zares spremenile svet; sedanja ga zagotovo ne bo, ker je slabo vzgojena, kar pomeni, da je konformistična in preveč prilagojena nepravičnemu in izkoriščevalskemu kapitalizmu, ki ga še hvali in zaklinja. 

Vzgoja za 21. stoletje bo pomagala naslednji generaciji mladih ljudi, da bo bolj odkrita, poštena in iskrena v odnosu do kapitalizma. To bo generacija, ki ne bo hotela sedeti na dveh stolih, kar pomeni, da ne bo hvalila kapitalizma in obenem sanjala o kapitalizmu s prijaznim obrazom, v katerem naj bi bilo več pravičnosti in solidarnosti in vsega drugega, saj bo vedela, da to ni mogoče.