Že sredi januarja smo se odzvali na obupane klice stanovalcev DSO Bežigrad, kjer je poseben t.i. Oddelek za mlajše invalide, saj so jim v celoti spreobrnili režim oddelka in uvedli nova pravila ter plačljive nadstandardnih storitev. Npr. če si na prazničen dan zaželite pojesti svoj jogurt izven rednega obroka, ker tega sami ne zmorete, morate za to storitev plačati 2.35 EUR! Takoj smo urgirali na MDDSZ in kasneje tudi na varuhinjo človekovih pravic. Imeli smo več pogovorov in sestankov s tamkajšnjim vodstvom, a konkretnih uspehov ali sprememb ni bilo. Predlagali smo zaposlitev dveh dodatnih oseb preko javnih del, kar je ministrstvo načelno podprlo, a do realizacije ni prišlo. Spodnje pismo smo poslali različnim pristojnim institucijam, a odziva in pomoči ni bilo. Varuhinja se je po dolgem času vendarle odzvala in opravila pogovor s spodaj podpisanima, a zadeva ni šla naprej; se baje še rešuje. Medtem, ko stanovalci trpijo na obroke, objavljamo njihov poziv za pomoč.

Za dostojno življenje

Oddelek mlajših invalidov (13 sob) deluje v okviru Doma starejših občanov Bežigrad (Ljubljana), ki za Takšen poseben oddelek nima temu primernih standardov (nega, hišni red in druga oskrba), zato se naj ne bi v  organizacijskem smislu formalno razlikoval od drugih oddelkov doma. Z vidika človekovih pravic je takšno stanje nedopustno in nedostojno, saj se enači mlajše invalide, ki naj bi pred seboj imeli še celo življenje in so zgolj zaradi svoje fizične odvisnosti obsojeni živeti v domu, z ostarelimi ljudmi. V praksi so odgovorni ljudje, ki so vodili dom skozi njegovo petintrideset letno zgodovino vse do decembra lanskega leta, kljub vsemu upoštevali osnovni namen ustanovitve oddelka v tistem obdobju, to pa je čim bolj neodvisno, aktivno in ustvarjalno življenje ljudi, ki potrebujejo štiriindvajseto urno pomoč.

Smo pisana druščina stanovalcev, ki prihajamo z vseh vetrov, različnih starostih ter različnih oblik invalidnosti. Nihče od nas pa ni toliko star, da bi se uvrščal med ostarele. Tako je pred vsemi nami še veliko ustvarjalnih dni, ki pa so jih žal pričele ogrožati raznovrstne težave in s tem je napadena sama duša in narava oddelka! Človek lahko živi dostojno in karseda vsebinsko bogato življenje samo, če so izpolnjeni osnovni pogoji in med njimi mora največjo vlogo igrati zadovoljstvo uporabnikov, tako na fizični, kot psihološki bazi, saj slednja neposredno vpliva na samo zdravje, ki pa je najpomembnejše poslanstvo samega zdravstva! Tako smo prej lahko nadzirali svoje življenje. Saj smo si sami naredili urnik vstajanja, na kakšen način se bomo kopali, kdaj bo kdo šel spat, ter druge stvari, ki se tičejo vsakodnevnega življenja. Vedno smo sodelovali tudi pri izbiri negovalcev, ki so delali na našem oddelku. Skratka dejansko smo lahko odločali o naših življenjih kot posamezniki ter kot skupina trinajstih ljudi. Imeli smo možnost podaljšanih obiskov zvečer čez uro kot je sicer določeno v hišnem redu za ostale dele doma. 

Po novem notranjem urniku oddelka, ki ga je sestavila nova voditeljica zdravstvene oskrbe, katera je službo nastopila lanskega avgusta in je začel veljati z letošnjim letom, pa je naš oddelek dejansko izenačen z negovalnimi oddelki doma; se je obrnilo na glavo. Naša življenja so postala pekel. Od prvega januarja letošnjega leta ne moremo vplivati na nobeden segment našega življenja, povsem so razvrednotene naše osnovne življenjske potrebe in neupoštevana je naša volja, kako se nam nudi potrebna nega. Vstajati moramo takrat, ko pač pride negovalec v tvojo sobo. Tisti, ki dobivamo aplikacije za odvajanje jih dobimo ob 5.30h ne upoštevajoč posebnosti presnove vsakega posameznika. Dokler ne opravimo to fiziološko potrebo moramo biti na postelji. Prav tako moramo čakati na postelji, ko se kopamo. Kopanje se po novem izvaja šele od 10.25h dalje. Zajtrk naj bi v teh primerih dobivali na posteljah, toda večina nas ne more jesti leže četudi je vzglavje vzdignjeno. Kopati se moramo vsi na isti način, to je na kopalni mizi, čeprav večini tak način kopanja ne ustreza. Pred novim letom smo imeli na izbiro kopalni stol ali kopalno kad. Določena je tudi ura odhoda k nočnemu počitku. Ob 23h moramo biti vsi na posteljah. Predpisana je tudi ura obračanja ponoči, čeprav večina med nami potrebuje več obračanja ponoči, saj smo povsem negibni in dostikrat v bolečinah čakamo na pomoč. Na sestavo ekipe negovalcev, ki dela sedaj na našem oddelku nismo imeli nobenega vpliva. Klicno napravo lahko po novem uporabljamo le v primeru fizioloških potreb in poslabšanja zdravstvenega stanja. Na ta način so nas spremenili v osebe, ki vegetirajo. Kajti za kakršnokoli ustvarjalno življenje moramo imeti tujo pomoč, ki pa je s tem ukrepom onemogočeno.

Skratka, omenjene težave spodkopavajo dejstvo, da imamo vsi enako pravico, da nadziramo svoje življenje. Kažejo tudi na resnico, da aktualno vodstvo ne razume specifičnosti našega oddelka, ki so jo upoštevali vsi prejšnji vodilni ljudje doma. Gre za čisto človeško dimenzijo spoznanja, da imamo invalidi pravico do neodvisnega življenja s pomočjo drugih, ki nadomeščajo naše roke in noge. Tega preprostega spoznanja žal aktualno vodstvo ne premore. Prilastili so si pravico odločati namesto nas o naših načinih življenja. Naša življenja pa niso last nobene institucije ali vodilnega delavca. Človek se je in se bo vedno uprl kakršnikoli takšni nadvladi nad drugimi, ki je že dejansko psihična in čustvena diskriminacija, katera presega vse meje teptanja človekovega dostojanstva in kršenje pozitivne zakonodaje, ki ureja problematiko invalidov. Čeprav so na pobudo MDDSZ kot odgovor na našo pritožbo pristopili k revidiranju notranjega urnika, ki delno upošteva naše zahteve in izdelavi individualnih načrtov, ostaja bistvo problema nerešeno. Namreč vse spremembe so še kar v okviru novega urnika, ki je za nas nesprejemljiv, predvsem pa je nesprejemljivo, da se ne upošteva naše individualne specifične potrebe, pri negi in oskrbi osnovnih življenskih opravil. Vse to se izvaja pod absurdnim izgovorom, da gre za strokovne prijeme in za varnost tako nas kot delavcev! S tem se seveda postavlja pod vprašaj vsa strokovnost in varnost zadnjih 35 let prakse doma. Novo zdravstveno vodstvo nas obravnava kot bolnike, kar pa seveda nismo. Če smo na vozičku to še ne pomeni, da se nas obravnava zgolj skozi omejeni medicinski vidik, ki za nas pomeni predvsem razčlovečenje in ponižanje na objekt obravnave, kot bi ne imeli lastne volje in sposobnosti lastnega odločanja o svojem telesu in življenju. O tem problemu smo sedaj imeli več sestankov v domu, tudi z predstavniki MDDSZ, a konkretno stanje in prasksa se na našo veliko žalost in obup nadaljuje. Z dopisom smo se po pomoč obrnili tudi na Urad varuhinje človekovih pravic, od koder pa je prišel zgolj odgovor, da se vse stvari začele reševati, z našega vidika pa tega ne doživljamo tako, ampak smo izpostavljeni novim pritiskom.

Zato zahtevamo, da se pravno uredi status oddelka tako, da bomo imeli možnost in pravico urejati svoja življenja po svojih potrebah in željah kot je bilo neformalno urejeno do 31. decembra lanskega leta ter, da brez našega sodelovanja ne bi bilo mogoče spremeniti nobene organizacijske spremembe na našem oddelku. V tem vmesnem obdobju pa naj velja stara ureditev. Če to ne bo storjeno bo pomenilo, da nas je družba spremenila v bolnike in nas zaprla na klasičen bolnišnični oddelek. Kar je pa čisti absurd ter zato nedopustno.

Za stanovalce zapisala  Aleš Klemenčič in Valbon Siljaj