Nocojšnja Tarča nam je postregla s farso brez primere. V studiu so prvaki strank, ki trenutno nekaj pomenijo v državi; vsaj tako naj bi dokazovale ankete. Vprašanja, na katera morajo odgovarjati, so silno preprosta. Bi sodelovali z Janšo ali ne? Eni odgovorijo kratko, drugi se obnašajo, kot da je vprašanje zastavljeno v jeziku svahili. Glavni simptom, ki ga proizvajajo, pa je tale: vsi bi sodelovali, vendar le tako, da bi drugi prepoznali, kako dobri so. Jaz bom sodeloval s teboj, ker boš ti ugotovil, da sem tako dober, da boš hotel sodelovati z menoj. Tipično slovensko.

Vsi ali skoraj vsi so seveda tudi odprti do vseh. No, ne čisto do vseh. Do pravnomočno obsojenih na primer že ne; bomo videli. Odprti so, ker je dobro pred kamerami reči, da si odprt. Če si namreč odprt, si misliš, da si ljudem všeč. V resnici gre zgolj za votlo retoriko ali sofistiko.

Voditeljica Janja Koren pogumno vodi oddajo in ne pusti, da bi jo peljali žejno čez vodo. Če bo na volitvah zmagal JJ, kar je sicer malo verjetno, z njim ne bo nihče sodeloval, če jih bo kdo držal za besedo, izrečeno v oddaji, seveda.

Na videz bi torej prvaki strank sodelovali in se imeli radi, resnica pa je bistveno drugačna; pravzaprav je natanko taka kot zadnjih dvajset let. Zadošča preprost sprehod med udeleženci oddaje in takoj je jasno, kakšna je govorica telesa enega ali drugega. Med seboj se ne marajo, komaj se gledajo, ne prenesejo se, toda obenem vsi po vrsti govorijo o sodelovanju in povezovanju in vsem, kar je iz tega registra.

JJ seveda ne pride, ker reče, da je oddaja zgolj promocija novih obrazov. Nenavadno.

Tokrat res potegne kratko in mu verjetno ni več pomoči, saj je očitno, da ne upa na soočenje. Njegove igre je konec, postal je del zgodovine.

Druga značilnost nocojšnjega skupnega simptoma je, da se vsi domnevno pogovarjajo med seboj, čeprav je v oddaji očitno, da se ravno ne pogovarjajo, ker si samo nasprotujejo. Nasprotovanje pač ni isto kot pogovarjanje. Spet zelo slovensko.

Tretja značilnost simptoma je trditev, da imajo vsi po vrsti akcijske načrte. Očitno je, da hočejo prepričati državljane, da so nenadoma vsi zmožni za konkretne korake, ki bodo čudežno vodili h gospodarski rasti. Doslej leta dolgo niso bili sposobni za take poteze, sedaj nenadoma so. Kdo je pripravljen temu verjeti?

Državljani naj bi pričakovali novo politiko! Tako reče gospoda Cerar. Saj ljudje niso z Lune. Nove politike ne more biti, če pa so priporočila iz Bruslja povsem jasna: najprej naredite domačo nalogo. Morda gospoda Cerar misli, da bo kar sam avtor nove politike, vendar v Sloveniji taka politika preprosto ni mogoča. Za svojo naivnost bo plačal visoko ceno.

Kaj se bo torej dogajalo v prihodnosti?

Mislim zlasti na ekonomiste, ki že opozarjajo na novo recesijo (cf. Michael Roberts).

Napočil bo čas pokore. Ne tako, kot mislijo mistiki, teologi in novodobni duhovni preroki, temveč povsem drugače.

Walter Benjamin v Kritiki nasilja spregovori o naravi in funkciji vsakega mogočega nasilja, ki je tako ali drugače povezano z ohranjanjem in vzpostavljanjem zakonov v človeških občestvih, saj ta potrebujejo umetne zakone, ker naravnih, po katerih sicer živijo živali, kratko malo ni, oziroma jih je treba vselej šele artikulirati, simbolizirati in zapisati. Tudi naravni zakoni so v človeških družbah simbolizirani, tj. umetni, le da je vse več ljudi, ki tega ne razumejo in hočejo živeti skladno z naravo.

Zapisani zakoni so spoštovanja vredni, čeprav se po naravi in zaradi lastne narave lahko tudi spremenijo; pravzaprav se spreminjajo po nujnosti, saj je taka njihova narava. Kant je zato predvidel, da razsvetljenstvo v zadnji instanci nujno spreminja zakone, ki niso dovolj dobri niti takrat, ko so na videz povsem naravni, eko in bio. Torej ni čisto res, da se mora človek zgolj slepo držati zakonov. Držati se jih sicer mora, toda prav tako mora tudi razmišljati, kolikor hoče in o čemer hoče, saj je po naravi bistveno bitje, zmožno za razmišljanje. Zaradi narave njegovega razmišljanja se zakoni prej ali slej spremenijo.

Človekova osnovna, naravna dolžnost je, da živi etično, to pa pomeni, da se trudi živeti bolje, kot že živi. Zakoni se morajo zato spreminjati, da bi ljudje živeli bolje, kot živijo.

Benjaminovo razmišljanje se na neki točki razcepi in prav ta razcep je nadvse pomemben in potreben za razumevanje sedanjega nezavidljivega stanja, v katerem se je znašlo tako rekoč celotno človeštvo. Filozof namreč reče, da poleg vseh mogočih oblik nasilja obstaja tudi posebno, božansko nasilje, ki pa ne vzpostavlja zakonov in jih ne ohranja, temveč jih uničuje.

Spoznanje je na prvi pogled kajpak šokantno in škandalozno, saj so ljudje navajeni, da Bog postavlja zakone in kruto kaznuje vsakogar, ki jih krši. Celo JJ se ob priložnosti rad sklicuje na deset božjih zapovedi in reče, da jih je treba nujno spoštovati, obenem pa se mu ne mudi v zapor, kamor bi pač moral, saj tako piše v pravnomočni sodbi.

In božansko nasilje je čisto nekaj drugega, kot si navadno predstavljajo ljudje. Nobenih zakonov ne postavlja in nobenih zakonov ne ščiti. Poleg tega uničuje meje. Sklicevanje na Boga zato ne more biti v pomoč, ko jamrajo in stokajo, da na tem svetu primanjkuje meja, vrednost, avtoritet in kosmatih moških, ki bi zagotavljali s trdo roko več reda in discipline. Sklicevanje na boga je namreč izraz želje po izničenju zakonov, ki stojijo v ozadju uveljavljanja stanj sveta, v katerem živimo.

Božansko nasilje torej ni kazen, ni kaznovanje, ni povračilo, ni maščevanje. Je začetek nečesa novega in je prekinitev z vsem obstoječim. Za ljudi je tako nasilje seveda nekaj nemogočega. Nimajo izkušenj, da se svet vsake toliko časa zruši, da bi se ponovno rodil, poleg tega pa so po malem vsi po vrsti prepričani, da je svet, kakršen že je, čisto v redu, in da ni čisto nobene potrebe po kakšnem nasilju, ki bi ga spremenilo za vse večne čase.

Pa vendar se to nujno dogaja. Ljudje nimajo nobene druge možnosti, kot da razmišljajo o božanskem nasilju, obenem pa tudi o lastnem načinu življenja, ki je morda dober, a to še ne pomeni, da ne bi mogel biti boljši.

Benjamin govori o pokori. Ko udari božansko nasilje, udari brez opozorila, brez maščevalnih naklepov, brez kakršnekoli zle namere. In se ne ustavi. To je nasilje, ki ohranja življenje in deluje v imenu življenja, čeprav se, paradoksno, ne meni za živa bitja. Ne gre za osebno nasilje, ki bi bilo usmerjeno proti komu. Ni usmerjeno proti tolstim kapitalistom, ni usmerjeno zoper korporacije in sam kapitalizem ter sploh ni usmerjeno na noben način in v nobeno smer.

Božansko nasilje imenuje Benjamin suvereno nasilje; to je edina zares suverena oblika nasilja. Človek je zato proti njemu povsem brez moči.

Zaradi božanskega ali suverenega nasilja je možna nova epoha življenja, je možen začetek povsem novega, drugačnega življenja, nove eksistence. Pokora ljudi je v tej perspektivi nujni odziv na vse, kar se dogaja pred posegom božanskega nasilja, kajti Benjamin je povsem jasen.

Vsako mitično nasilje, ki ohranja zakone in jih vzdržuje, je patološko, škodljivo oziroma zločesto, saj je nujno partikularno. Zločesto je tudi administrativno nasilje, ki ohranja zakone in je v službi mitičnega nasilja. Šele božansko nasilje je čisto, neomadeževano. To je znamenje svete eksekucije, je pečat, ni pa orodje.

Vse to se mora zgoditi in se vselej znova tudi zgodi. Pokora je nujna in bo sledila. Mnogi bodo trpeli.