Kadarkoli sem ga imel priložnost poslušati, sem čutil, da so trenutki, ko sem mu lahko prisluhnil, posvečeni. Prvič sem ga slišal, ko sem bil še otrok. Pojma nisem imel, kdo je, toda njegove besede so name delovale z neustavljivo močjo. Nobena ni bila izrečena vnemar, na hitro, v naglici, tja v tri dni. Njegovi komentarji so bili pretehtani, premišljeni, včasih je bilo besed malo, med njimi je bilo veliko premorov, tišine. Za razmislek. Za učinek, ki ga je hotel doseči. In ga je. Pri meni ga je vselej. Za te trenutke sem mu neskončno hvaležen.

Znal je misliti. Ni se bal razmišljati. Ni ga bilo strah povedati glasno, kar je premislil. In vselej je dobro premislil, preden je kaj rekel. In vendar je bila v njegovem govorjenju strast, bila je energija, bila ja želja.

Bila je želja, da bi bil svet boljši, kot je. Ni mu bilo vseeno, čeprav je bil objektiven. Zanimala ga je resnica, hotel je resnico, vztrajal je pri njej. Ni navijal za te ali one, pa vendar je bil vselej na pravi strani. Vedel je, da se moraš postaviti na pravo stran, če hočeš spoznati resnico. Pokazal je, kaj pomeni postavljati se na pravo stran. To je namreč stran dobrega in pravičnega. In niti približno ni res, da je vse, kar se zgodi na tem svetu, dobro in pravično.

Potoval je po vsem svetu in pričeval. Srečal je številne ljudi, za katere smo drugi zgolj slišali. Pogovarjal se je z njimi, komentiral je njihove besede. Imel je privilegij, a zanj je moral garati. Delo je jemal skrajno resno, saj je vedel, kakšna je moč besede in kako pomembno je govorjenje.   

Kdor hoče živeti, mora hoteti dobro in pravično. Jurij Gustinčič je to zmogel. Še malo, pa bi doživel sto let. Potem bi lahko rekel, da se v stoletju nekatere zadeve niso premaknile niti za ped. In prav tako bi rekel, da so se nekatere zelo spremenile zaradi pogumnih ljudi, ki so jih hoteli spremeniti.

Poznal je dobre in slabe ljudi, vendar je vselej ostal zvest samemu sebi. Ni se trudil, da bi bil komu všeč, in prav zato je bil nesporna avtoriteta. Ne le med kolegi, temveč med vsemi ljudmi, ki so ga hoteli poslušati in slišati.

Živel je tako, kot je govoril in razmišljal: preudarno, kritično, počasi in s poudarkom. Če bi se srečala z Marxom, bi se pogovarjala o njegovi dediščini, ki je zavezana ideji pravičnega in dobrega.

Ko piše Derrida knjigo z naslovom Marxovi duhovi, začne sorazmerno preprosto. Morda bi jo tako začel tudi Jurij Gustinčič. Spoznanje je morda res preprosto, vendar je do njega dolga pot. Derrida je filozof, ki porabi veliko let, da pride do tega spoznanja, ki je sorazmerno preprosto, obenem pa je tudi revolucionarno. Nič čudnega torej, da začne z njim knjigo o Marxu in o njegovi dediščini, katere dediči smo, objektivno vzeto, tudi mi sami. O katerem spoznanju teče beseda?

Derrida spregovori o etiki, o njenem jedru, spregovori o tem, kar je njena ultimativna oblika. Ta se ni spremenila od antičnih časov in je odgovor na vprašanje, kako naj človeško bitje živi. Spremenila se ni zato, ker je univerzalna; torej se sploh ne more spremeniti.

Najprej se zdi, da je odgovor na vprašanje tak, da ga pozna vsak človek: življenje je treba živeti tako, kot se mu ponuja samo, in ne da ga spremeni. Zdi se, da je v kapitalizmu to še zlasti preprosto: prepustite se kapitalizmu, vse ostalo bo prišlo samo od sebe, saj kapitalizem nenehno skrbi za vas.

Ne upirajte se torej, ne puntajte se, ne protestirajte. Ali pa počnite vse našteto, ko je to res nujno in racionalno, pri tem pa morate biti tudi konstruktivni. Taka je kajpak vsakdanja mantra.

Derrida pravi povsem drugače. Takole pravi. Življenje ne ve, kako živeti drugače kot tako, da se človek uči živeti, in tako učenje je etika. Etika pomeni učiti se živeti. Česa se človek uči, ko se uči živeti? Mora se učiti živeti, saj drugače ne gre, učenje pa po definiciji pomeni, da se uči živeti bolje in pravičneje. Če se ne bi učil, bi živel vse življenje enako. Morda bi živel dobro, ne bi pa živel bolje; morda bi poznal besedo pravičnost, ne bi pa vedel, kaj natančno pomeni.

Življenje torej potrebuje učenje. Vsak živ človek potrebuje učenje. Če človek hoče živeti, se mora učiti. Poudarjanje, da je potrebno vseživljenjsko učenje, je povsem odveč, saj življenje brez učenja, kako živeti, ni vredno piškavega oreha.

S tem uvodnim razmišljanjem smo že dodobra zabredli v dediščino Marxovih zapisov. Polastil se nas je spomin na njegove misli, kar obenem pomeni, da smo že do vratu v politiki spominjanja, kot jo imenuje Derrida, in v svetu duhov, v katerem se sprašujemo, kakšna bo prihodnost, tako kot se je spraševal Marx.

Jurij Gustinčič je del takega spominjanja.

Po Evropi in širše zato lomastijo duhovi, kar pomeni, da se prikazujejo ljudem duhovi ali prikazni. Prikazujejo se zaradi spomina, zaradi etike, zaradi spraševanja, kako bolje in pravičneje živeti, zaradi tega, kar je dolžnost slehernega človeka – njegova dolžnost je natanko tako spraševanje, saj drugače ne more živeti, ker ne zna živeti, ker ne ve, kako naj živi.

Jurij Gustinčič nam je velikokrat povedal, kako je treba živeti. Povedal nam je, ker je o tem razmišljal. Morda smo se iz tega, kar je povedal, česa naučili, morda pa se tudi nismo. Odgovornost je kajpak na nas.