Pot k spremembam vrednot

Ali smo potemtakem prekleti in je edina možnost, da se izognemo usodi, izselitev na Zahod, ki ga za svoje otroke že prakticira velika večina slovenske elite? Ključni razlog, zakaj slovenski KP, navkljub ogromni moči državnega aparata, ni uspelo iz nas narediti bolj državotvorne posameznike in skupnost, je ravno v ogromni moči državnega aparata. Vrednot se ne da vsiliti.

Nemci, ki so nam pogosto za vzgled,  svoje, vsaj donedavno, visoke državotvorne zavesti niso dobili v diktaturi. Cel srednji vek in naprej do začetka 19. stoletja so bili nosilci njihove kulture svobodni meščani mnogih kneževin in samoupravno organiziranih svobodnih mest. Vendar biti svobodni meščan ni pomenilo, da je vsak počel kar se mu je zahotelo. V resnici je bilo skoraj obratno. Vsak meščan je moral pripadati enemu izmed cehov. Ti cehi so imeli zelo stroga pravila obnašanja in posameznik se jih je moral precej rigorozno držati. Ja, kje pa je bila potem svoboda? Vsak zase se je vedno lahko odločil, pospravil kovček in odšel drugam. A zato mu ni bilo potrebno zapustiti Nemčije, svoje domovine, ki je bila ena država samo toliko, da je imela uradno svojega cesarja čeprav nad meščani ni imel skoraj nobene oblasti.

Vrednote se vedno nanašajo na odrekanje užitkom ali druge vrste prirojenim reakcijam. Vrednota je tisto zaradi česar se posameznik prostovoljno, brez prisile odreče določenim kratkoročni užitkom in ugodnostim ali je celo pripravljen trpeti neugodje in bolečino. Vrednote so večinoma privzgojene. A če bi bile samo privzgojene, potem bi še vedno prakticirali krvno maščevanje ali celo kanibalizem. Zato obstaja zgodovinski trenutek, ko posameznik ali neka skupina ljudi določeno vrednoto prevzame oziroma vzpostavi. Vzpostavitev neke vrednote seveda še ne more računati na ponotranjeno ravnanje v neki dani situaciji, ki se prenaša z vzgojo. Vzpostavitev vrednote zato zahteva mnogo večji vložek posameznikov. V prvem koraku je vzpostavitev vrednote nujno zakon, ki ga skupina ljudi sprejme, naj bo vklesan v skalo,  bronasto ploščo ali samo ustno dogovorjen. Vsak zakon vzpostavlja ali samo predpostavlja tudi sankcijo za kršitelje. Ljudje pač nismo sposobni neprestane izbire in odrekanja. Naša volja je velika, a naše meso je šibko. Ključ do uspešne vzpostavitve vrednot je v okolju, ki posameznikom onemogočajo prepogost stik s skušnjavo. Kasneje se vrednote nujno reproducirajo z vzgojo. Ta vrednote ponotranji in s tem posamezniku vgradi psihološke filtre, ki mu prikrijejo nujnost neprestane izbire. A zakoni, pisani ali ustni morajo ostati v veljavi, za vsak slučaj. Vse stvari, tudi človeška kultura oziroma mentaliteta, same od sebe samo propadajo.

V naših krajih se je krvno maščevanje, ki je bilo takrat seveda samo še privilegij plemstva, končalo z Večnim mirom (Ewiger Landfirede), uredbo nemškega cesarja Maximiliana I. Habsburga iz leta 1495 s katero je hkrati s prepovedjo krvnega maščevanja  uvedel tudi cesarsko sodišče. S tem je vzpostavil monopol države nad nasiljem. Uredba ni bila plod cesarjeve domišljije, temveč je bila posledica razvoja mirovnega gibanja ki se je začelo že v 12. stoletju. Uredba pravzaprav vzpostavlja moderno državo kot tako in de facto ukinja predhodno družbeno dogovorjeno normo - krvno maščevanje.

Drugi korak k vzpostavitvi vrednote je prisega. Zgodovina človeške družbe do razsvetljenstva namreč temelji na prisegi oziroma iniciaciji, ki je prisega podpisana s krvjo oziroma z voljnim trpljenjem posameznika. Vsa primitivna plemena poznajo ritual in institucijo iniciacije.. Iniciacija kakršna izhaja iz srednjeveških cehov in bratovščin se je kot folklorni običaj obdržala do današnjih dni tudi v mnogih društvih, na primer med lovci. Iniciacija se je v preteklosti in se še dandanes med člani plemena izvaja kot zrelostni izpit za mladostnike, ki se z iniciacijo vključijo v skupnost odraslih članov plemena. Iniciacija se uporablja tudi za pripadnike drugih plemen, ki jih je pleme pripravljeno sprejeti v svoje vrste in seveda, ki to želijo. Iniciacija pomeni prevzem dolžnosti in moralnega kodeksa pripadnika skupnosti. Iniciacija je nujno prostovoljna. Posameznik, če hoče postati polnopraven član plemena, jo mora opraviti, a je ni dolžan. Res, posameznik v preteklosti, realno gledano, ni imel posebno velike izbire ali so bo za iniciacijo odločil ali ne. Z iniciacijo namreč je posameznik postal upravičen do privilegija biti polnopraven član skupnosti. Odklonitvi iniciacije zato praviloma ni sledila nobena fizična kazen ali kaka druga (pri)sila. V primeru pretežno nemškega plemstva na naših tleh je iniciacijo predstavljal sprejem v viteški stan, ko je vladar s polaganjem meča na ramo bodočega viteza le tega potrdil v novi stan, kar nazorno kažejo mnoge slike. To je bila hkrati prisega zvestobe cesarju. Zgoraj omenjena uredba nemškega cesarja o prepovedi krvnega maščevanja ima neko posebnost, ki jo precej loči od ostalih cesarskih uredb, saj posega v neko, do tedaj temeljno pravico oziroma privilegij plemstva, ki je bila hkrati ali morda še bolj kot privilegij tudi breme. Spreminja družbeno normo česar nemški cesar sicer ni počel, saj je bila njegova moč precej omejena. A kljub temu ta uredba za svojo uveljavitev ni zahtevala niti ni potrebovala vnaprejšnje prisege vazalov. Vzpostavila se je s čisto premočjo cesarske vojske nad posameznimi potencialnimi kršitelji. V primeru prisilne uveljavitve prepovedi krvnega maščevanja je namreč moralni ugovor zoper uredbo nemogoč. Kdor bi namreč to uredbo kršil in bi nekoga iz maščevanja ubil, bi s tem tudi avtomatično prisegel na nasilje kot metodo reševanja nasilnih sporov, kar pa v končni konsekvenci država na naših tleh od leta 1495 dalje predstavlja. Z drugimi besedami, kršitelj s svojim dejanjem sam priseže na nasilje in s tem da državi vso legitimnost za izvedbo njene sankcije.

Francoska revolucija ni odpravila samo plemstva oziroma njegovih privilegijev, skupaj s plemstvom je odpravila tudi prisego kot konstitutivni element države in družbe. Suvereno ljudstvo, ki je po novem vzpostavljalo oblast, od svojih pripadnikov ni več zahtevalo prisege. Medtem ko je imel nemški cesar do 19. stoletja samo minimalne pristojnosti, pa je zakonodaja centralizirane francoske države že tradicionalno regulirala mnoga relevantna področja družbe in v tem pogledu revolucija ni kaj dosti spremenila. A odprava prisege pri uveljavitvi zakonodaje, ki obsega vse relevantne vidike družbe ima popolnoma drugačne posledice, kot prisilno izvajanje prepovedi krvnega maščevanja. Družbeno relevantna niso samo nasilna dejanja. Tudi mnoge druge človeške aktivnosti je vsaj dobro, če ne celo nujno regulirati. Gospodarsko najpomembnejša je lastninska pravica, ki je zagotovljena tudi s sankcijo nenasilnih dejanj kraje, goljufije, poneverbe in podobno. A nekritično povzemanje vzorca, da se zakoni lahko uveljavijo z represijo države, brez prisege vazalov, torej konstitutivnih subjektov države, kar so po revoluciji postali vsi državljani ima silno negativne posledice do današnjih dni.

Paradoksalno, filozofske temelje francoski revoluciji predstavlja delo Družbena pogodba, ki jo je napisal Jean Jacques Rousseau. Rousseau sam se je dobro zavedal, da je lastnina arbitrarna družbena institucija, ki bazira na sočasnem (meščanskem) dojemanju morale in jo posameznik z družbeno pogodbo prizna. Pomembno je vedeti, da kot lastnino ni imel v mislih naravnih virov. Le ti bi morali po njegovem pripadati vsem v enaki meri.  Rousseau je v svojem delu predvideval možnost odstopa posameznika od družbene pogodbe, kar pomeni zanj tudi izstop iz družbe in povrnitev v stanje neokrnjene svobode.  V mislih je imel mestno državico, kakršna je bila njegova rodna Geneva in svetovljana kot je bil sam, ki so mu lastne sposobnosti omogočale prosto izbiro bivanja v različnih državah in mestnih državicah tistega časa. Tak posameznik z izbiro in bivanjem v eni izmed držav sicer avtomatično, a de facto pristaja na njene moralne norme, torej na družbeno pogodbo. Zato nek akt prisege v takem primeru niti ni posebno relevanten. A interpolacija principov družbene pogodbe brez prisege v času revolucije na celotno takratno Francijo in na njeno celotno populacijo je izničila dve implicitni predpostavki družbene pogodbe, namreč njeno prostovoljnost in prevzem dolžnosti. Res je bila revolucionarna ureditev Francije skladna s takratno meščansko moralo in zato podprta z večinsko voljo ljudstva.  A ta zakonom, ki ne sankcionirajo nasilja, ne daje prave legitimnosti.  Pravo legitimnost takim zakonom namreč daje samo prisega in možnost izstopa posameznika. Večinska podpora je samo potreben pogoj za uspešno implementacijo zakona. Ta preskok v dojemanju legitimnosti iz prisege slehernega polnopravnega člana samo na voljo večine ima daljnosežne negativne posledice do današnjega časa. Pravna ureditev, ki jo je dokončal Napoleon s Code civil se je namreč razširila na celotno kontinentalno Evropo.  Prva posledica novega dojemanja legitimnosti je bilo morda že revolucionarno nasilje samo. To je cvetelo v imenu revolucije in ob podpori večine. Revolucionarno nasilje, ne samo francoske revolucije, je dandanes k sreči že preteklost. A sedaj  je prišla do izraza druga težava, ki izvira iz tega preskoka v dojemanju legitimnosti. Ljudje sebe več ne dojemamo kot podpisnike družbene pogodbe. Dojemamo se kot njeni objekti. Res je bila na začetku, v času francoske revolucije, velika večina na strani sprememb. Nekdanji tlačani so dobili zemljo. Meščani so dobili v roke upravni aparat države. Znebili so se bremena pogoltnega in neproduktivnega fevdalnega razreda. Francija je zopet postala velesila, ki je bila sposobna širitve svojega imperija. Tekmovanje med nacijami, če ne drugi vzroki, je vodilo družbeni razvoj tudi drugih držav v podobni smeri. Torej, zloraba prisile za vzpostavitev imperialne strukture oblasti, take, ki je sposobna z vedno novimi ugodnostmi zadovoljevati domačo relativno večino ob hkratnem izčrpavanju naravnih bogastev doma in predvsem ropanju v kolonijah. Bistvo imperialnega dojemanja družbene pogodbe v odnosu do lastnine je torej povzeto v načelu: podpirajmo bogatenje bogatih in bomo bogatejši vsi. To dojemanje družbene pogodbe v nasprotju z Rousseaujevim originalom, nima v sebi nobene moralne norme. V resnici je to kravja kupčija. Zato je zgodovina imperializma tudi zgodovina škandalov. Posamezniki, ki so se dokopali do položajev s katerih so lahko upravljali s skupnim premoženjem, so veselo polnili in še polnijo svoje malhe. A tako obnašanje posameznikov je bilo pred 200 leti prej izjema kot pravilo. Tradicionalna morala meščanskega razreda, ki je vodil revolucijo, je izhajala iz srednjeveških cehov in njihove samouprave. Spoštovanje cehovske blagajne, ki je služila tudi socialnim ciljem, kot na primer podpori vdov, je bilo privzgojeno. Morala je bila visoka. Izjeme na začetku so bile nepomembne, saj je pospešen gospodarski razvoj v kapitalističnem okolju zlahka kompenziral spremljajočo krajo. A vsaka revolucija žre svoje otroke. Žrtev meščanske revolucije je bila njihova lastna morala. Sedaj je opazno opešala tudi morala Nemcev (na primer afera ADAC), ljudstva,  ki je imelo najmočnejšo tradicijo cehov, svobodnih mest in pravega meščanstva podprto s protestantsko vero. Dandanes je institucionalizirana kraja prevladujoč način bogatenja bogatih. Izplen iz produktivnih investicij postaja vse manjši. Hkrati se svet srečuje z mejami rasti. Naravni viri so vse bolj izčrpani. Bogatenje bogatih siromaši ne samo revne nekje daleč v bivših kolonijah, temveč tudi lastni srednji sloj. Družbena pogodba v odnosu do lastnine, kot jo dojema imperializem, je postala nična v večini zahodnih držav.

V Sloveniji, kjer meščanstvo ni bilo posebno močno niti pred drugo svetovno vojno in ga je dokončno pokopal komunizem, je imperialistična družbena pogodba bankrotirala v samo 20 letih tranzicije. V primerjavi z zahodnimi sosedi smo Slovenci še bistveno revnejši. Niti hrane za sebe nismo sposobni pridelati, da ne govorim o surovinah in energentih. Nimamo niti ene globalne korporacije, še tistih nekaj regionalnih bomo morali prodati. Družbeno dogajanje v Sloveniji, predvsem na levici, precej manj na desnici kaže na to, da Slovenci želimo novo družbeno pogodbo oziroma novo dojemanje le te. To je nujno, a pazimo, da namesto nove družbene pogodbe zopet ne dobimo kravje kupčije. Izkušnje kažejo, da prevelik del Slovencev nima potrebnih moralnih kvalifikacij za vzpostavitev demokratičnega družbenega reda po vzoru skandinavskih držav, s katerimi se tako radi primerjamo. Povratek v neko, sicer morda spretno maskirano diktaturo, pa predpostavlja obstoj moralno neoporečne manjšine, ki ji bodo angeli dali v roke oblast. To je seveda iluzija. Kakršna koli diktatura v Sloveniji bo nujno podobna tistim v državah nekdanje SZ ali v arabskem svetu, pa naj nam bo to všeč ali ne.

Ljudje smo "ozdravljeni" odvisniki primitivnih navad naših prednikov. Vsi naši kulturni sloji predstavljajo odrekanje posameznim bolj naravnim vrstam vedenja. Na primer, antropologi predvidevajo, da se je človeška vrsta začela razvijati s prepovedjo incesta, torej z omejitvijo spolnega nagona. Kakor nam vzdrževanje že obstoječih vrednot načeloma ne predstavlja prevelikega napora, pa vzpostavitev novih vrednot zahteva zavestno aktivacijo. Ko se želimo odreči odvisnosti od nekega vzorca bolj naravnega vedenja, smo v podobnem položaju, kot odvisnik, ki se je odločil rešiti svoje odvisnosti. Za vse odvisnike velja, da pod pepelom še tli. Kar odvisnike drži proč od ponovitve, prosto po Anonimnih alkoholikih in drugih podobnih skupinah, je tovariška mreža, ki bivše odvisnike vodi proč od skušnjave. Kot posamezniki hitro podležemo skušnjavi. Le redki so sposobni stati sami od sebe. V organizirani skupini se mnogo laže ubranimo napadom divjaka, ki se nam skriva pod kožo. Pravila te skupine posameznike vodijo po uhojenih poteh, ki vodijo proč od skušnjave. Le tako organizirano skupino lahko upravičeno imenujemo družba.  A sleherna prava družba dobro deluje, samo, če se podreja nekaterim rigoroznim pravilom, torej, če se pripadniki prostovoljno, najbolje tudi s prisego, odrečejo nekaterim osnovnim svoboščinam. Na primer, kaj bo posameznik v svojem stanovanju pojedel ali popil je njegova temeljna svoboščina. Pitje alkohola v lastnem stanovanj je torej temeljna svoboščina, a ljudje, ki se vključijo v organizacije kot so Anonimni Alkoholiki se prostovoljno odrečejo taki svoboščini in dovolijo tovarišem iz skupine kršitev te nedotakljivosti stanovanja v situacijah, ki nakazujejo, da so, ali da bodo podlegli skušnjavi. Tovariši iz skupine tako lahko z vdorom preprečijo vrnitev v stare tirnice dotičnega.  Z drugimi besedami, zakon nam sicer daje svoboščine in prav je tako, a pot k ponotranjenju vrednot vodi skozi samo-odrekanje tem svoboščinam. Če bi zakon s sankcijo pitje alkohola prepovedoval, potem abstinenca po definiciji ne bi mogla biti vrednota. Čemur se ne odpoveš prostovoljno pač ne more biti vrednota. Zato so vsi poskusi, da bi s prohibicijo in podobnimi prisilnimi ukrepi preprečili pitje alkohola, bili prej spodbuda, kot zdravilo. Vrednote lahko vzdržujejo samo zakoni, h katerim ljudje  pristopijo prostovoljno in s prisego. Le prisega posameznika daje moralno moč njegovim tovarišem, da potencialnega kršitelja norme najprej opozorijo in če se ne popravi nato tudi sankcionirajo v končni konsekvenci tudi z izobčenjem. Tak tovariški pritisk je neskončno bolj učinkovit od strahu pred zakonsko sankcijo države.

Še mnogo bolj kot za pitje to  pravilo velja za skupno lastnino. A žal smo to resnico morali izkusiti na boleč način. Uveljavitev svoboščin in vpeljava pravne države nam je namesto rasti prinesla popoln gospodarski in moralni propad.  Preveč Slovencev je ukinitev represivnih inštitucij bivše države razumelo kot povabilo, da si iz skupne sklede postrežejo sami. Odnos zaposlenih do premoženja podjetja je enak ne glede na sistem ali vrsto lastnine. Če je morala ljudi visoka, potem ne kradejo, kadar jih nihče ne gleda. Če je morala ljudi nizka, potem kradejo kadar jih nihče ne gleda. Razlika je v tem, da v privatnih podjetjih vedno nekdo gleda. Če pa je podjetje v državni ali družbeni lasti kot na primer delniška družba ali skrajšano d.d., potem so tisti, ki naj bi gledali tudi samo zaposleni in kradejo v odvisnosti od svojih moralnih norm. Kradejo sicer precej manj, če jih podjetje stimulira z dobičkom, a tudi ta stimulacija z dobičkom je pogosto povezana s spretnimi prilagajanji poslovnih rezultatov, ki ni nič drugega kot na sodišču težko dokazljiva goljufija.

Res je, prejšnja država Jugoslavija je bolje skrbela za skupno dobro kot samostojna Slovenija. V odnosu do lastnine bi lahko tolmačili deklarirano družbeno pogodbo bivše države kot: omejimo svoboščine posameznika, zato, da bomo kot skupnost imeli več. A kljub temu je razvoj našega skupnega dobrega, tukaj imam v prvi vrsti v mislih gospodarstvo, capljal za severozahodnimi sosedi. Primerjava sistemov je bila vsakemu očitna že ob tem, ko se je usedel v avto. Mnogi sicer še vedno verjamejo v uspešnost prejšnjega režima, a če bi bil tako uspešen, ne bi odšlo na Zahod toliko prebivalstva in država ne bi končala v dolgovih. K relativni uspešnosti bivše države je potrebno dodati tudi geostrateško lego, ki je Jugoslaviji omogočala spretno posredovanje in trgovanje med Zahodom in Vzhodom. Brez te vloge bi Jugoslavija kolapsirala že mnogo prej. Drugih storitev predvsem šolstva in zdravstva sami nismo mogli primerjati in smo lahko verjeli propagandi, ki nas je prepričevala, da smo najboljši. Saj ti sistemi niso bili slabi, kar sicer ne pomeni, da so bili najboljši na svetu, kot je trdila propaganda, a njihov nivo smo vzdrževali na škodo gospodarstva in na dolgi rok se taka enačba ni izšla. Res je bilo dokaj tržno gospodarstvo bivše države bolj uspešno od centralno-planskega a so se vodilni zavedali prevelike pasivnosti precejšnega dela zaposlenih. Kardeljevo samoupravljanje pa ni prineslo želenega pospeška. Ljudje, ki so nenadoma dobili v roke moč odločanja v delavskih svetih so bolj kot na skupne koristi gledali na svoje. Ali so bili tiho in vdano dvigovali roke, da se niso zamerili direktorju, ali pa so nergali in blokirali odločitve, da so ščitili svoje koristi ali masirali svoj ego. Samo redki so bili zmožni konstruktivnega prispevka, ki pogosto zahteva od posameznika odrekanje. A taki smo bili in še vedno smo. Podjetje, ki hoče uspeti na globalnem tržišču mora stalno zniževati stroške in inovirati. Konkurenčni boj je neizprosen in sposobna so ga samo uigrana moštva oziroma perfektno orkestrirane organizacije. Samoupravno gospodarstvo prejšnjega režima ni imelo nobenih možnosti. Deklarirana družbena pogodba bivšega sistema je zato propadla že dolgo pred njegovim koncem. Omejitev svoboščin pač ni prinesla želenega razvoja gospodarstva. Skratka, vrednot se ne da vsiliti, kar je sicer neuspešno poskušal storiti prejšnji režim, vrednote niti ne zrastejo same od sebe brez aktivnega napora posameznikov in ustrezne širše družbene podpore, kar smo na boleč način spoznali v tranziciji.

Edina rešitev je zato povratek k temeljem družbene pogodbe, kot jo je razumel Rousseau. Z drugimi besedami, posamezniku naj bo dana izbira, v kakšnem družbenem redu bo živel in kakšne vrednote bo s tem sprejel in spoštoval. Nujna je delna demontaža države in vzpostavitev samo-organiziranih skupnosti. A to bi bil šele potreben pogoj, ki pa nas Slovencev avtomatično ne bi naredil bolj državotvornih. Hkrati s tem, bi se namreč morali začeti osebnostno spreminjati v bolj kooperative ljudi. A kako to doseči, če je večina zadovoljna sama s sabo in ima, glede na politično opcijo,  v glavah še vedno imperialistični ali etatistični model razvoja, od katerih ne eden ne drugi posamezniku ne daje možnosti izstopa v stanje svobode ali od njega ne zahteva prisege?

Slovenci moramo torej nujno privzeti nam do sedaj premalo všečne državotvorne vrednote, tako v smislu pozitivnega odnosa do skupnega dobrega, kot tudi v smislu spoštovanja zakonov. A to ne bo šlo brez prisege in ne bo šlo brez ustrezne družbene mreže oziroma organizacije. Prisega je tisto, kar manjka družbenim pogodbam naše preteklosti. Tudi družbene infrastrukture, ki bi nas držala proč od pohlepa, z izjemo družine ali primarne skupine, ni. V tem pogledu je imela Margaret Thatcher čisto prav. Družba sama na sebi dandanes ne obstaja. Družina in primarna skupina pa sta paradoksalna konstitutivna elementa moderne države. Mar nista ravno nepotizem in klientilizem - torej vzdrževanje družinske in prijateljske mreže med vzroki našega propada. Širše okolje, torej država kot praktično edina obstoječa širša kvazi-družbena institucija  od prebivalcev ne more  zahtevati, da bi se odrekli temeljnim svoboščinam, saj je ravno država njihov edini garant. Kako torej v okolju, kjer večina ljudi v miru ne ceni lastne državnosti, kako v takem okolju brez diktature doseči spremembo v smeri večje državotvornosti? Mar to ni podobno podvigu barona Münchhausna, ki se je iz močvirja dvignil tako, da se je vlekel za lastne vezalke? Namreč, če upoštevamo večino, ki je zadovoljna sama s sabo in nepripravljena na odrekanje,  potem spremembe nismo sposobni izvesti. Na srečo je tako razmišljanje sicer logično pravilno, a vendar ujeto v okvire obstoječe ureditve in kot tako neproduktivno. Možno ga je preseči, če se pomaknemo iz okvirov obstoječega imperializma/etatizma - občutka ljudi, da je za njihovo stanje odgovorna država. Res, za naše trenutno stanje je odgovorna država in dokler bo odgovorna država bomo trpeli ob stalnem propadu vsega kar nam kaj pomeni. Vendar na tem mestu ne bom začel v liberalistični maniri pridigati osebne odgovornosti za posameznikovo usodo. Ne, nasprotno - poudariti želim pomen skupnosti za usodo posameznika. Vendar ta skupnost v prvi vrsti ne more biti država. Država ima namreč po svoji definiciji in zgodovinski nuji monopol nad nasiljem, torej je poosebljenje prisile in kot taka nezmožna vzdrževati vrednote, kaj šele vzpostaviti nove. Pravzaprav je še huje. Dokler je država tako vseobsežna, ne samo v ekonomskem smislu, temveč tudi mentalno, tako, da večina pričakuje rešitev z njene strani, toliko časa se nove, bolj etične družbene oblike, ki nujno temeljijo na prostovoljnosti ne bodo mogle razviti. Kot rečeno, ko je stiska največja je rešitev najbližja. Slovenci imamo v primerjavi z Rusi in tudi drugimi velikimi narodi v tem pogledu eno prednost. Svoje države ne cenimo posebno, niti svoje identitete ne dojemamo posebno povezane in odvisne od slovenske države. Zato nam neizbežno propadanje institucij slovenske države, ki smo mu priča, verjetno ne bo vzbudilo pretiranih obrambnih refleksov.  In to morda ni slabo. Če želimo, da zraste žitni klas, moramo žrtvovati eno zrno. Očitno lahko le razpad zbirokratiziranih državno reguliranih ustanov odpre prostor v katerem bodo na etični osnovi lahko nastale nove družbe in družbene oblike.  Na tem mestu moram poudariti, da razpad nekega državno reguliranega sistema ne pomeni nujno ukinitev njegovih storitev. Na primer, v osnovnih šolah bi lahko pouk še naprej nemoteno potekal, četudi bi ministrstvo za šolstvo kot centralni organ upravljanja z dekretom ukinili in čez čas vzpostavili dva nova. Podobno na primer, nas večina uporabnikov sploh ni občutila, da je ponudnik telekomunikacijskih storitev T-2 vmes že bankrotiral in večkrat zamenjal lastnika.

Zaključek

Imamo to srečo, da živimo v miroljubnem času. Delni razpad države ne pomeni nujno tudi njenega brisanja iz zemljevida in okupacije s strani sosedov. Na tem mestu moram zapisati, da razpada države ne razumem v anarhističnem smislu. Država v smislu monopola nad nasiljem mora ostati. Vojska in policija v smislu žandarmerije sta nujni. Edino država lahko zagotavlja osnovne svoboščine kot so prosto združevanje, bivanje (torej posest, lastnina samo pogojno) in gibanje vključno z zagotavljanjem enakega dostopa do vseh naravnih virov vsakemu posamezniku. (Opomba avtorja: Več o tem, s posebnim poudarkom na etičnih temeljih, in ekonomskih ter pravnih implikacijah nove ureditve, si lahko preberete v moji knjigi Enotna politična teorija. Knjiga v elektronski obliki je brezplačno  dostopna tudi na spletni strani založnika Subkulturni azil iz Maribora).

Če bo torej država kontrolirano nenasilno razpadla in dogajanje v Mariboru mi daje upanje na to, potem bomo imeli Slovenci nenadoma možnost voliti z nogami. Zakaj ne bi vsak izmed nas imel možnosti živeti po šegah in postavah, ki jih v resnici, torej brez prisile, spoštuje. Večina bo na začetku zelo verjetno nadaljevala po uhojenih poteh svojih trmastih in nekooperativnih prednikov. A na ta način bo manjšina, ki zna ceniti skupnost ali se je voljna v to smer spremeniti, nenadoma dobila priložnost lastnega razvoja. Namesto, da kot člani ene politične opcije vsiljujemo vzorce vedenja drugi, se raje odpravimo vsak s svojimi neovirano naprej in tako odkrijmo in pokažimo najboljšo pot. Pot, na kateri se lahko sčasoma celo najdemo združeni vsi.