Kriza v kateri se nahajamo je porodila že nič koliko raznovrstnih razlag o vzrokih in  rešitvah, a splošnega konsenza o tej temi ni.  Diagnoze in recepti se razlikujejo od stranke do stranke, še celo od posameznika do posameznika. Edino o čemer se strinja že večina je potreba po ustavnih spremembah. Trenutno se tema ustavnih sprememb nanaša na področje volilne zakonodaje a konkretne vsebine sprememb volilne zakonodaje se razlikujejo od stranke do stranke v skladu z njihovimi kalkulacijami. Zato potrebnega dvotretinskega kvoruma za ustavne spremembe ni videti na obzorju. A tisti, ki nam sedaj zagotavljajo, da bodo spremembe volilne zakonodaje prinesle neko bistveno izboljšanje, so isti, ki so vzpostavljali že obstoječ sistem. Le kako naj jim verjamemo. Obstoječe politične opcije ne ponujajo ničesar, kar bi presegalo nivo praznih floskul in volilnih obljub. Za našo rešitev so zagotovo potrebne globoke družbene spremembe, ki daleč presegajo domet trenutnih dilem o bolj ali manj večinskem volilnem sistemu. Le kje bomo ob taki razdrobljenosti dobili potrebno dvotretinsko večino glasov?  Samo po sebi se ob opazovanju tega ustavno-političnega klinča mnogim porajajo revolucionarne  misli, čeprav se nas večina hkrati zaveda, da je revolucija kaotično družbeno dogajanje, ki se mnogokrat konča z nasiljem. Nasilja pa si nas velika večina, navkljub krizi, ne želi.  Ob tem ni nepomembno spoznanje, da so se za na videz spontanim in občasno kaotičnim družbenim dogajanjem, ki je spremljalo nedavne arabske pomladi, skrivale, tako s strani tajnih služb, kot tudi s strani terorističnih organizacij, dobro organizirane skupine. Te so dejansko ugrabile demonstracije in jih speljale v svojo smer, ki pa nikakor ni bila tisto, kar si je ljudstvo v resnici želelo.

Tako nas večina še vedno samo zgroženo opazuje groteskno politično predstavo, ki ima sicer vse bolj neprijetne realne posledice za naša življenja. Je morda v tem tudi upanje? Namreč, da bi tiha večina mimo obstoječih političnih strank sklenila nov družben dogovor in ga potem po potrebi uveljavila tudi z miroljubnimi a množičnim protestom mimo volje politično opredeljene manjšine in obstoječih institucij. Bojim se, da se tudi tiha večina ne zmore uskladiti o temeljnih vrednotah in potem to še zapisati v nek uporaben dokument.  Kriza je zadela tudi bogatejše in bolj enotne narode z dolgo demokratično tradicijo, pa nam kakega uporabnega zgleda ne morejo ponuditi. A pregovor pravi:  ko je stiska največja, je rešitev najbližja. V nadaljevanju si preberite, kako blizu smo Slovenci rešitvi prav zaradi stiske v kateri se nahajamo.  Rešitev seveda ni trivialna v stilu: saj v stiski ljudje stopimo skupaj. Rešitev zahteva kar nekaj poglobljenega razmišljanja. Od mnogih zahteva tudi pogum, da se intelektualno soočijo z negacijo nekaterih svojih idealov oziroma vrednot. Bralec naj mi zato oprosti, ker bom moral začeti globoko v človeški psihi. 

Vrednote Slovencev

Človeška mentaliteta je kulturni sloj pod katerimi brbota magma naše divje primitivne narave. Ta kulturni sloj sestoji iz različno debelih plasti naloženih ena na drugo. Vsaka izmed plasti je posledica neke razvojne stopnje tako v vzgoji posameznika kot tudi v zgodovini družbene skupine, ki ji posameznik pripada. Vsak sloj ima vtisnjene brazde, ki določajo vzorce vedenja posameznika v različnih običajnih situacijah. Res je, kadar je posameznik v stiski, ne zmore slediti tem vgraviranim vzorcem. Je morda to celo definicija stiske - posameznik v najvišji zavestni plasti  ne najde odgovora na situacijo, nima predpisanega vzorca obnašanja?  Takrat pridejo do izraza vzorci obnašanja vtisnjeni v nižje ležečih plasteh,  do izraza pridejo manj kulturne oblike vedenja, včasih tudi naša potlačena primitivnost. Na primer, če zagori v dvorani, ljudje pozabijo na bonton in se začnejo gnesti proti izhodu. Tam zaradi tega iz človeških teles nastane zamašek, ki skozi izhod prepusti precej manj ljudi, kot če bi vsi hodili počasi in v vrsti. A dogajanje ni čisto kaotično. V raziskavah žrtev takih požarov so ugotovili, da so bili praviloma možje v vrsti za svojimi ženami - torej so se navkljub vročini, dimu in stresu do svojih družic do zadnjega obnašali kot kavalirji. To ravnanje je dokaz, da ljudje "po naravi" nismo egoisti, ki skrbimo samo za lastno dobro. Ljudje skrbimo za svoje bližnje. Dandanes so praviloma bližnji samo še člani atomarne družine: oče, mati in njuni otroci. V preteklosti so bližnji obsegali mnogo širše sorodstvo. Pred civilizacijo so bližnje predstavljali vsi člani plemena. Na podlagi tega lahko tudi zaključimo, da družina ne more biti zadostna vrednota, če se družba hoče rešiti iz krize.

V vsakdanjem življenju ljudje samo izjemoma doživljamo stisko in se zato v splošnem obnašamo v skladu s privzgojenimi vzorci. Toda človeška družba se stalno spreminja in vzorci obnašanja, ki so bili še včeraj popolnoma produktivni, nas danes vodijo od enega razočaranja do drugega. Do nekaterih družbenih sprememb prihaja zaradi zavestnega delovanja vseh članov družbe. Pri teh zavestnih spremembah gre v primeru sodobnih držav, kjer velja vladavina prava, v prvi vrsti za nove ali spremenjene zakone in za druge vladne uredbe ali podzakonske akte. A izvajanje zakonov nima vedno želenih posledic. Prevečkrat v zadnjem času smo bili priča nepredvidenim težavam posameznikov ali pa celotne populacije zaradi katastrofalno napisanih zakonov. Vendar se človeška družba spreminja tudi mimo zavestnega delovanja njenih članov. Na primer, Slovenija se je prekomerno zadolžila in sedaj je življenjsko odvisna od mednarodnih kreditov in posledično od volje in kapric IMF-ja in podobnih mednarodnih inštitucij, saj sama ne pridela niti dovolj hrane.  Na migljaj teh mednarodnih ustanov mora krčiti javne storitve, kar seveda prizadene veliko večino prebivalstva. Nihče si sicer ni želel te odvisnosti, a nihče niti ni bil zmožen ali voljan narediti kako potezo, ki bi nas rešila te zanke. Dokler je bil še čas za to, pa nihče, ki je kaj veljal, ni pomislil, da za leti debelih krav vedno pridejo tudi leta suhih krav, kaj šele, da bi ukrepal temu primerno. Nihče ni bil pripravljen na žrtev. Lahko torej rečemo, da se je v tem pogledu  naša država spremenila tudi proti volji celotnega prebivalstva. Do nekaterih sprememb prihaja tudi samo zaradi volje manjšine - elite, ki ima zaradi svojega položaja možnost vplivanja na zakonodajni proces, čeprav le ta za skupnost v splošnem ni koristen. Do večine sprememb prihaja zaradi vsaj na videz egoističnega delovanja posameznikov. Te spremembe lahko delimo na družbeno koristne in tiste, ki to niso. Družbeno koristno je na primer delo za preživetje in morda za malo luksuza vsakega izmed nas. Družbeno koristne so na primer posledice investiranja posameznikov v nove storitve ali proizvodne zmogljivosti. Družbeno škodljive spremembe so posledica dejanj posameznikov ali povezanih skupin, ki izkoriščajo svoje sposobnosti in vpliv zato, da si pridobivajo koristi v škodo skupnosti. Psihološko gledano dejanja, ki jih ekonomisti označujejo kot egoistična, to v resnici niso, temveč predstavljajo skrbno ravnanje članov družine ali prijateljskega klana, ki polnijo malhe tistega, kar oni smatrajo za skupnost. Seveda obstajajo tudi pozitivne spremembe, ki jih povzročajo altruistični posamezniki s svojim samostojnim delovanjem ali povezani v kako iniciativo. A vpliv altruistov je žal mnogo premajhen. Trenutno stanje države je rezultanta izhodiščnega stanja in vseh sprememb, tako pozitivnih kot negativnih. Zdrav razum nam govori, da že dolgo prevladujejo negativne spremembe.  In vendar ne moremo s prstom pokazati na nekega hudobca, ki bi mu lahko naprtili krivdo skladno z obsegom krize. Res se vsaka politična opcija pretežno ukvarja s kazanjem na akterje krize, ki naj bi sedeli na nasprotni strani, a brez greha ni nihče. Slovenci imamo v zavesti privzgojeno obrambno pozicijo do vsega, kar je povezano z oblastjo. Prisvojitev državnega ali družbenega premoženja za nas ni moralno sporna, vsaj dokler si posameznik ne prigrabi preveč in v nas sproži zavist. Zlo je, kot je ugotovila Hannah Arendt, anonimno, kot je anonimna ekonomska kriza. Zlo je  tudi v ne-ukrepanju. Po Murphy-evem zakonu vse stvari propadajo same od sebe.  Za spremembo tega naravnega trenda je neobhodno ukrepanje. Seveda ni vsako ukrepanje pozitivno. Delovanje altruistov je tisto kar lahko označimo za dejanja, ki poskušajo preusmeriti tok zgodovine stran od nujnosti propada. Tudi sama družbena koristnost investicij je pogojena s pripravljenostjo investitorjev, da se za določen čas odrečejo uživanju svojega premoženja.

Za pozitivno družbeno spremembo torej ne zadošča samo sprememba zakonodaje. Prepričan sem, da se tega sedaj zaveda tudi velika večina Slovencev. Ali morda zadošča zamenjava vladajoče elite? Na primer vpeljava več demokracije z bolj neposrednim odločanjem ljudi in s tem vzpon novega političnega razreda, ki bo imel voljo uveljaviti kar je dobrega v obstoječi zakonodaji in po potrebi uzakoniti še tisto kar obstoječi zakonodaji manjka. Ali lahko verjamemo, da bi bolj neposredna demokracija prinesla na plano boljše ljudi? Kaj, če so uveljavljeni veljaki političnih strank samo projekcija naših siceršnjih osebnostnih karakteristik, neke vrste prototipi slovenskih duš. Potemtakem posebnega napredka niti od bolj direktne demokracije ne moremo pričakovati. Kaj pa morda hkratne spremembe zakonodaje in zamenjava vladajoče elite? Kaj če tudi vse to, kljub temu, da tudi sam verjamem, da je nujno, ne zadošča? Kaj, če je naša mentaliteta enostavno premalo kooperativna? Ne navsezadnje imamo, kot ugotavlja priznani psiholog Janek Musek, v primerjavi z drugimi narodi, bistveno višje ravni psihoticizma. Tajkuni in drugi tiči, ki so oplenili kar se je opleniti dalo, navsezadnje niso padli z neba, temveč izhajajo iz ljudstva. Slovenci smo pač pošteni na slovenski način. Ko se dokopljemo do oblasti ne pozabimo na svoje sorodnike in prijatelje. Kdo od nas se še ni pogodil s kakim izvajalcem za delo brez računa in se tako izognil davku? Slovenci brez sramu zlorabljamo oziroma smo zlorabljali, dokler je še kaj bilo, mnoge socialne pravice in druge privilegije, ki izhajajo iz anomalij zbirokratizirane socialne in pravne države. Na državo gledamo kot na od zunaj vsiljeno oblast, ki jo spoštujemo samo zaradi moči, ki jo ima, ne pa zaradi ponotranjene moralne avtoritete. Državo spoštujemo samo tam kjer svojo moč izkazuje, drugje jo goljufamo. V nas morda še vedno odmeva jek in krik prvotnega pokristjanjenja z ognjem in mečem.

Sama po sebi se sedaj ponuja neka razsvetljena diktatura, ki naj bi to neurejeno čredo kozlov in ovac pripeljala na sočnejše pašnike. Mediji skoraj v en glas, kot edino rešitev naših problemov, sedaj promovirajo spremembe zakonodaje, ki gredo vse v smeri bolj ali manj prikrite oblike diktature. In zadeve so se začele premikati kar na primer kaže nova referendumska zakonodaja. V ta predal lahko uvrstimo tudi ideje o večinskem volilnem sistemu. V tej smeri vidi rešitev celo Slavoj Žižek. Ampak diktatura ni rešitev. Ravno diktatura, ki smo jo kot narod morali prenašati več kot 1000 let nas je naredila take kot smo - recimo temu premalo državotvorne. Podobno bi lahko trdili za vse balkanske narode. Po prepričanju nekaterih ruskih intelektualcev bi v to skupino spadali tudi Rusi in zato je Putinova diktatura v očeh večine Rusov dobro sprejeta.

Če se torej hočemo Slovenci izogniti zli usodi, ki smo si jo napisali sami, bi se morali torej spremeniti tudi osebno. Toda, mar si ni tudi OF zadala podobnega cilja, da nas osebnostno spremeni, da prekvasi slovenski narod? Z drugimi besedami, cilj OF je bil tudi, da nam spremeni vrednote. A je bil projekt OF pod vodstvom KP  samo polovično uspešen. Slovenci smo večinoma res zavrgli mnoge tradicionalne vrednote in običaje. A nekih novih, pozitivnih vrednot, kot kažejo dejstva, nismo ponotranjili. Ko so nove oblasti v začetku tranzicije eliminirale kontrolne mehanizme prejšnjega sistema (SDK, partijske komiteje, ki so med drugim skrbeli tudi, da nekdo ni preveč obogatel, UDBA oziroma SDV), smo družno oplenili in izpraznili skupne kašče. V sebi pač nismo imeli dovolj spoštovanja do skupnega, ki se imenuje država in državno ali tudi splošno družbeno premoženje. Torej, navkljub že omenjenim kontrolnim mehanizmom in še mnogim drugim elementom prisile, ki jih je imela na razpolago slovenska KP in bistveno posegajo v tisto, kar dandanes poznamo kot splošno sprejete človekove pravice in svoboščine, se Slovenci nismo osebnostno pozitivno spremenili. Kar se tiče državotvornosti nas torej ni mogel spremeniti ne cesar in ne Tito, še mnogo manj nas je spremenila pravna država. Kdo lahko pripravi dva Slovenca nekje na podeželju, da bosta na primer eden izdal in drugi zahteval račun za popravilo žganjekuhe, pa naj davčna uprava obesi plakat o takem zglednem ravnanju na sleherni kozolec, če hoče. Kdor še naivno verjame, da smo bili pod Avstro Ogrsko bolj državotvorni, naj se spomni katastrofalnih potez slovenske politike ob razpadu rajnke monarhije.