Ko razmišljamo o sodobnem času, še zlasti v kontekstu hude ekonomske, okoljske in družbene krize, ne moremo mimo pojma oziroma koncepta komercializacije. Komercializacija predstavlja enega ključnih vzrokov današnje krize. A ker je komercializacija tako vseprisotna in ker smo kot posamezniki in kot celotna družba tako zelo 'potopljeni' vanjo, se je komajda zavedamo. Naše 'vrednote', naši odnosi z drugimi ljudmi in z okoljem, naša politika in ekonomija, celo kultura in vsa druga področja človeškega delovanja so 'do konca' prežeta s komercializacijo.

V splošnem komercializacija (v slovenščino besedo lahko prevedemo kot trgovinizacija, vendar rajši ohranjamo originalen izraz) opredeljuje procese uveljavljanja tržnih odnosov ter modelov na vsa družbena področja, v naša medsebojna razmerja, v naše mišljenje in v naš odnos do okolja. Tako tržne sile in njene 'vrednote', kot sta na primer pehanje za dobičkom in tekmovanje vseh z vsemi, 'vstopajo' na vsa družbena področja (tudi v zdravstvo, izobraževanje, kulturo, šport), v naše odnose z drugimi in z okoljem itd. Narava, njene dobrine in celo ljudje tako postajamo zgolj trgovsko blago. Zato danes razpadajo družine, družbene skupnosti in naravni sistemi.

V luči bolj poglobljenega razumevanja fenomena komercializacije, ki dobesedno zastruplja človeško družbo in naše skupno okolje, je vsekakor zaželeno prebrati članek Mohammeda Mesbahija z naslovom Commercialisation: the antithesis of sharing, ki je 3. aprila letos izšel na spletni strani nevladne in neprofitne organizacije Share The World's Resources (Delitev globalnih virov). Članek je z dovoljenjem avtorja preveden in dostopen tudi na spletni strani Medsebojna delitev pod naslovom Komercializacija, antiteza medsebojne delitve (v nadaljevanju besedilo v navednicah izhaja iz omenjenega članka).

Za avtorja je zlo »naše istovetenje s komercializacijo, ki človeško inteligenco odvrača od narave in duhovne evolucije«. Kot antitezo oziroma nasprotje komercializaciji pa postavlja medsebojno delitev, ki predstavlja »ključ za reševanje svetovnih problemov« in je izjemnega pomena »za našo nadaljnjo evolucijo na Zemlji«.

Na osebni in lokalni ravni si vsi delimo med seboj, pravi avtor članka Mohammed Mesbahi, medtem ko je na globalni ravni princip medsebojne delitve skorajda neobstoječ. Na širši ravni ga ne moremo uveljaviti, »ker so naši družbeni temelji zgrajeni tako, da tržnim silam omogočajo neovirano delovanje. Razvili smo zapletene ekonomske in politične sisteme, ki so vse bolj usmerjeni k dobičku in h komercializaciji: davčne strukture, velike korporacije, nešteto pravnih predpisov, ki so ustvarjeni za zaščito zasebnih interesov – vse to ustvarja zelo zapleteno in razdvojeno družbo. Nihče v popolnosti ne razume tega sistema, toda sistem zelo dobro razume, kako za svoje namene manipulirati z nami.«

Komercializacija povzroča propadanje okolja, razpad družin in »razpad kulturne ter nacionalne identitete, kar se je zgodilo pri mnogih sporazumih o prosti trgovini in pri evropskem gospodarskem povezovanju.« Kjerkoli te sile delujejo, »privedejo do vse večjih razlik med bogatimi in revnimi, do izgube solidarnosti v skupnostih in povzročijo duhovno krizo«. Avtor svari, da če komercializaciji dopustimo, »da vodi družbo na daljši rok, lahko celo ogrozi obstoj človeštva«.

Komercializacije dejansko ne moremo razumeti na star način, saj je »staro razumevanje trgovine, kot preprostega procesa nakupa in prodaje, preživeto.« Komercializacija je postala »del nas in živi v nas. Komercializacija je sistem, ki smo ga ustvarili v odnosu do planeta in v naših medsebojnih odnosih ter je neločljivo povezan z ravnanjem ljudi in z življenjem v družbi. S sistematično izmenjavo blaga in storitev znotraj držav ali med njimi seveda ni nič bistvenega narobe, toda prav tako, kot se nož lahko uporablja bodisi za rezanje zelenjave bodisi za ubijanje ljudi, se lahko tudi trgovina uporabi za dobro ali slabo.«

G. Mesbahi se sprašuje, »zakaj nam ne uspe prepoznati in omejiti uničevalne moči komercializacije navkljub vsej škodi, ki jo povzroča družbi in okolju? Odgovor na to vprašanje je enostaven: to se dogaja zato, ker vsi iščemo srečo. In komercializacija je zelo premetena pri obljubi sreče, 'dobrega' in udobnega življenja ter pri obljubi varnosti. Vsi iščemo varnost. Ampak to, kar nam prodajajo, je lažen občutek varnosti – je nevarna fantazija.«

Komercializacija torej izkorišča človekovo iskanje sreče in občutka varnosti. »Potreba po psihološki varnosti nas sili, da nenehno iščemo osebno iluzijo, ki jo poimenujemo sreča. In sile komercializacije so dobro usposobljene, da nam ponujajo srečo z odvračanjem naših misli od zavedanja notranjega jaza, ki predstavlja edini prostor, kjer je mogoče najti pravo izpolnjenost in radost.«

Da bi komercializacija izpolnila našo potrebo po varnosti in sreči »ustvarja neskončne želje po zunanjih objektih in imetju ter v našo zavest postavlja meje, tako da ne vidimo preko naših čustvenih navezanosti. To nas lahko zameji na osebe, ki so sposobne vso noč čakati v vrsti na najnovejše modne izdelke ali dodatke; to nas lahko ponese v stanje transa, dokler ne mislimo, da je nakupovanje naša religija oziroma, da je najgloblji pomen zdrave pameti 'kupiti dva izdelka za ceno enega'.«

Komercializacija je zelo uspešna pri manipuliranju z nami in uspešno »izkrivlja pravi pomen izobraževanja, ki bi se moralo ukvarjati z notranjo svobodo in samospoznanjem, ne pa z učenjem prilagajanja in tekmovanja.« Komercializacija v našo zavest uspešno vgrajuje posebno psihološko dinamiko: »neprestano merjenje in primerjanje z različnimi ljudmi ter nagonsko čaščenje uspeha. Želja 'narediti nekaj', postati 'nekdo'.«

Mediji, šola, starši, družba želijo, da postanemo 'nekdo' in da 'nekaj dosežemo'; nič koliko oddaj, kvizov, resničnostih šovov, izbiranj talentov, tekmovanj je namenjenih temu. »Ta dinamika zelo dobro služi komercializaciji. Z našim neprestanim čaščenjem uspehov in dosežkov na vseh življenjskih področjih ohranjamo sile dobička in materialnosti – v naših šolah, na delovnih mestih, v domovih in celo v naših sanjah.«

Zato je prva in osnovna naloga komercializacije prepričati nas, »da je uspeh naša pot; da pa bi ga dosegli, moramo zelo trdo delati. Potem se naučimo, da moramo za dosego uspeha tekmovati z vsemi ostalimi, da moramo postati 'zmagovalci'. Ne mine dolgo, ko izgubimo našo prirojeno sočutje in ustvarjalnost, začnemo slediti ideologijam in prepričanjem ter se nazadnje prilagodimo ter postanemo samozadovoljni.« In zato postane »neizogibna posledica čaščenja uspeha in dosežkov naše samozadovoljstvo in brezbrižnost do trpljenja drugih.«

Kar pa je najhujše, je naš brezbrižni odnos do drugih in do sveta kot celote, kajti »medtem, ko nekateri Zemljo ropajo in uničujejo, sami v našem kolektivnem samozadovoljstvu in brezbrižnosti ostajamo tiho in medtem, ko naše sestre in bratje umirajo v revščini, se mi obračamo stran. V končni fazi so ljudje, ki oskrunjajo Zemljo in tisti, ki ne storijo ničesar, da bi jih zaustavili, enaki, saj eni ne morejo obstajati brez drugih. Lahko bi celo rekli, da so ljudje, ki pogledajo vstran, še bolj krivi, saj so tisti, ki grabijo globalne vire in uničujejo Zemljo, v celoti odvisni od njihovega samozadovoljstva – drugače tega ne bi mogli početi.«

Takšen svet se nam zdi normalen, prepričani smo, da je tekmovanje dobro, da so številni ljudje pač sami krivi za svojo revščino, prav tako kot si 'uspešneži' v resnici zaslužijo svoje izjemno bogastvo. »Zaradi izjemne moči in vztrajne prevlade komercializacije je postalo normalno, da ljudje na načelo medsebojne delitve gledajo kot na naivno ali utopično idejo ter mislijo, da ste v zmoti, če rečete, da je medsebojna delitev ključnega pomena za reševanje svetovnih problemov.«

Medsebojna delitev je nasprotje komercializacije. Kjer je komercializacija ni medsebojne delitve in obratno. Ne moreta soobstajati skupaj. Ko delujemo po 'načelih' komercializacije, med seboj tekmujemo, 'uspevamo' na račun drugih in poskrbimo predvsem zase; ko si med seboj delimo, takrat sodelujemo, si pomagamo in skrbimo drug za drugega.

Medsebojna delitev ni naivna in utopična ideja. Naivno pa je misliti, da imamo v svetu komercializacije sploh kakršno koli prihodnost. Lahko pa smo preprosto naivni in utopični in si začnemo deliti med seboj.