Res bizarna moda, da se novonastali stranki, ki trdita, da se gresta družbeno prenovo v javno dobro, poimenujeta kar z imenom in priimkom njunih predsednikov! Zavezništvo Alenke Bratušek in Stranka Mira Cerarja. Najmanj kar je, je neokusno, naduto in kratkovidno, saj predpostavlja, da je lahko predsednik le ta, ki je v imenu stranke. Stranka ni nikoli ena oseba, ampak je team, ki združuje podobno misleče in aktivno delujoče usmerjanje k zadanim skupnim ciljem. Tu pa gre ponovno za poskus promocije posameznika/ce, za nekakšen precenjujoč kult osebnosti in karizmatičnosti, ki ga ne premoreta niti drugi, še manj pa prva. Mediji pri tem zvesto skrbijo za podporo tega samodrštva, domišljavosti, ki posredno govori, da gre za ad hoc projekte, narejene za silo in na silo. Brez kritičnosti, ki naj bi čudežno prinesli velike preobrate. Še dve novi ponudbi v registru prežvečenih konceptov in že videne logike in poznane politične ponudbe. Nič drugače kot Pozitivna Slovenija (Lista Zorana Jankovića) in Državljanska lista (Gregorja Viranta).

So res lahko volivci tako lahkotno zmanipulirani, da bodo iz bojazni pred ponovnim vzponom trdne desnice volili staro politiko z novim imenom in vonjem po šmarnicah? Prepričani, da volijo nekaj povsem novega, drugačnega, morda celo levega? Žal vsi indici napeljujejo na to, da se bo farsa morala še nekajkrat ponoviti, vsaj dokler se ne naučimo lekcije do konca. Le da zna biti konec za nas tukaj prej, preden se bomo sposobni kaj naučiti; npr. vsaj to, da ne podpiramo več tistih, ki so svoje možnosti že zapravili, se kompromitirali in nas dodobra izigrali, se odločali proti javnemu dobremu, proti državljankam in državljanom.

Alenka Bratušek je vse kar zmore pokazala v času svojega predsedovanja in pokazala je, da zna zgolj nadaljevati politiko, ki jo je začrtal SDS Janez Janša; le z nasmeškom na obrazu ter močnim pretiravanjem glede svojih dosežkov in zaslug. Za PS ne bi nikoli volila, a ni čudno, da je Jankoviču počil film, saj je Alenka zagovarjala in sprejemala dosledno vse tisto, kar je pred tem kot poslanka v DZ ostro in energično napadala (skupaj s kolegico Mašo Kociper); slabo banko, fiskalno pravilo, povečanje sredstev strankam... Zato je igra užaljene in izgnane račke, ki ji sledijo zvesti bratci in sestrice, povsem neverodostojna. Njen govor na ustanovnem kongresu je kot nekakšen uvod v Bratovščino sinjega galeba; kjer se napoveduje napeta, nova pustolovščina o pogumu, drznosti, tovarištvu, sočutju in kajpak tudi zavezništvu.  “Kako torej doseči, da te ne odnese, temveč ponese”: se sprašuje Alenka in si odgovarja? “Da v zanosu ugotoviš, da se da”.

• da se da spreminjati ustaljene vzorce,
• da se da navdušiti ljudi za spremembe,
• da se da odločati brez samovolje.

Mnogi aktivisti vse to že vemo in počnemo, smo zdavnaj doživeli tovrstno razodetje, navkljub politikom, kot ste vi, ki zgolj leporečijo, obljubljajo v prazno ali preprosto ignorirajo, da jim ni treba nič storiti ali prevzemati odgovornosti. Navkljub vam in vam podobnih dvoličnežem vztrajamo in se borimo znova in znova. Naj vas zgolj spomnim na mnoge pozive, ki so vam bili naslovljeni, da se prepreči korupcija javnih sredstev FIHO, pa nič. Zato nikar o “resničnem začetku nečesa novega”; me že zvija v želodcu.

Še bolj bizarno je zatrjevanje, da je Miro Cerar nov obraz, saj posredno že ves čas kroji ustavno in pravno politiko kot svetovalec (uradni ali občasni) državnega zbora. Tudi on je bil pristaš sedanje absurdne referendumske zakonodaje, molčal je ob sprejemanju Lizbonske pogodbe (EU ustave), ki državljankam in državljanom popolnoma nepoznana, a nam vlada… Je kdaj kot ugleden, uspešen in vpliven pravnik naredil kaj, da bi preprečil škodljive zakonodajne posledice, sem izpostavil ali udaril po mizi, da gre za neetično početje? Odkar se ga spomnim je medlo izražal svoja stališča in mnenja; kot bi prodajal mlačno vodo. Pri meni si je že pred leti (2002 kot pravni svetovalec za časa Pahorjevega predsedovanja DZ) zapravil so zaupanje na spornih presojah, ki pa so za mnoge hendikepirane usodne, še več, z nekaj pravnimi triki je omogočil zakon, ki je sedaj podlaga za diskriminacijo med invalidskimi organizacijami ter posledično uzurpacijo javnih sredstev FIHO. To skoraj javnosti nepoznano zadevo sem 2011 opisala v kolumni “Veš pravnik odgovornost svojo?”