Nekdo zadene ali kot športnik/glasbenik/igralec zasluži nekaj milijonov do nekaj deset milijonov in jih porabi za …? Res, za kaj? Za avto, hišo, vikend, darila sorodnikom in prijateljem … Za hude zabave, neskončne nakupe, lepotičenje in razvajanje, mamila, igre na srečo, draga potovanja, jahto, motorje, letalo … Za gostilno, hotel, grad, športno društvo … Za še več primerkov naštetega … Za dobrodelne namene oziroma za opravičevanje zapravljanja pred samim seboj … In to je to.

Če imajo dobitniki otroke, jim včasih zagotovijo dobro izobrazbo. Zase je ne potrebujejo več … Morda kdo v dobrodelne namene kakšnim revežem zgradi šolo ali pa jih štipendira, da obiskujejo že obstoječo. Nisem pa še slišal za hitrega zaslužkarja, ki bi ustanovil univerzo ali inštitut, postavil muzej, galerijo ali kulturni dom, sponzoriral znanstvene raziskave ali podpiral nastajanje umetnosti.

Očitno je v ljudeh potreba imeti popoln nadzor nad svojim bogastvom. Nočejo ga zapraviti za nekaj, kar bo živelo po svoje (izjema so dobrodelni nameni) … Zgradijo si sanjsko palačo ali prenovijo grad, ne utrne pa se jim, da bi postavili sanjsko naselje in ga ponudili ljudem, da ga napolnijo z življenjem. Priskrbijo si nekaj deset avtov za v garažo, ne kupijo pa niti enega taksija, da o busih, tramvajih in vlakih sploh ne govorimo …

Če so pametni, najamejo dobre svetovalce in z njihovo pomočjo nekaj denarja naložijo v dobičkonosne zadeve. Tako imajo zagotovljeno rento, ostali denar pa zapravijo. Mnogi zapravijo vsega. Mnogi se še zadolžijo. Nekateri še preden sploh pridejo do dobitka …

Kdor ima posel, ga razširi in izboljša. Mogoče celo tako, da ga čez čas ne obvladuje več in mu propade … In koliko tistih, ki pustijo službo, začne svoj posel, o katerem so vedno sanjali? Nekaj …

Preprosto rečeno, večina zaslužkarjev presežka denarja ne vloži, ne porabi, ampak ga zapravi. Vseeno je, ali so si priigrali dovolj za članarino v knjižnici ali za osnovanje žepne države. V prvem primeru bo šel denar v nakup nove srečke, v drugem pa v večino zgoraj naštetega …

A zakaj v dobrodelne namene, ne pa v javno dobro? Zaradi dobrodelnosti so deležni ponižne hvaležnosti, po zaslugi javnega dobrega pa bi bili deležni časti in slave. Učinke svoje dobrodelnosti si gredo mogoče kdaj ogledati, od vlaganja v svoje bivalno okolje pa bi imeli koristi ves čas … Ups, pozabljam, da njihovo bivalno okolje ni več naselje, ki si ga delijo z drugimi, ampak posestvo, ki si ga delijo z izbranimi sostanovalci, klečeplaznimi gosti in nadomestljivimi služabniki …

Okoli posestev in naselij bogatašev so ograje in zidovi. Tako je že od nekdaj, kot pričajo staroveške razvaline, ostanki gradov in lične ograje okoli starih meščanskih hiš. Bogataši ne želijo izboljšati okolja, v katerem živijo, ampak ga ustvariti iz nič in razširiti na račun okolja, ki je že tam … Ta temeljna človeška potreba izostane zgolj pri redkih posameznikih po več rodovih življenja v izobilju – tako snovnem kot duhovnem.

Smo kot družina opic, ki bi podrla drevo, na katerem bi jih varno živelo, jedlo in spalo celo pleme, zato da bi si iz vejevja zgradila tesen, vlažen in temen bunker, da bi jo ščitil pred nevarnostmi, ki prežijo na tleh in nikoli ne spležejo na drevo … Opice tega ne počnejo, ljudje pa, in povrhu se zdijo zaradi tega sami sebi izredno imenitni …

Nismo »kot« – mi smo opice, ki podiramo drevesa drugim opicam in si gradimo bunkerje, da bi se zaščitili pred vsem, kar leze in gre. Smo tudi opice, ki lezemo in gremo in druga drugi podiramo bunkerje … Vsekakor smo živali, kajti če bi bili 'nekaj več', kot si domišljamo, bi bili sposobni svoj gon po ograjevanju kot vrsta uzavestiti in zmanjšati njegove uničujoče učinke. Kot živali ga – z izjemo redkih posameznikov – zgolj zadovoljujemo in se – z izjemo redkih posameznikov – s tem nadvse ponašamo. Še bolj se ponašamo s tem, da vemo, zakaj bi bilo delovanje v skupno dobro boljše, kaj bi bilo treba narediti, da bi bilo boljše, in kako luštno bi se imeli vsi skupaj, ko bi bilo narejeno. Saj smo vendar ljudje – menda edine živali, ki so sposobne to predvideti. A ko dobi možnost, tega, da ni samo žival, ne potrdi skoraj nihče …