Kapitalizem je psihopatske narave. Kapitalizem s prijaznim obrazom je leseno železo, oziroma je psihopat, ki očara vse okoli sebe in jih začara, da so kasneje, ko se zgodi kaj groznega, vsi presenečeni, vijejo roke in prisegajo, da je bil X vedno tako prijazen, dobrega srca, uglajen in sploh inteligenten, tako da nikakor ne morejo razumeti, da je lahko storil kaj tako groznega.

Pred časom sem priobčil prispevek z naslovom Je slovenska oblast psihopatska?, ki je na teh straneh še vedno najbolj bran od vseh. Ne vem, kako so ga bralci razumeli, vsekakor pa je danes čas za nov razmislek o naravi psihopatije in oblasti, saj so povezave med izvajanjem oblasti nad ljudmi, poklici in psihopatskimi značilnostmi dobro znanstveno raziskane.

Pred dobrim letom dni (januar 2013) smo lahko v reviji Scientific American Mind prebrali izjemno zanimiv članek o vplivu računalniških igric na možgane mladih ljudi, o čemer bom imel predavanje na neki slovenski osnovi šoli čez mesec dni. Nekatere računalniške igrice so namreč zelo dobre za možgane in kognitivne zmožnosti ljudi.

V tem članku zasledimo tudi kompleksno razmišljanje o naravi psihopatskih lastnosti in osebnostnih dimenzij ljudi, ki ga bom komentiral v nadaljevanju.

Psihopatski posamezniki imajo namreč osebnostne poteze in značilnosti, ki so lahko v današnjem svetu zelo učinkovite, pa če nam je to všeč ali ne. Ni mogoče kar počez udrihati po psihopatih, češ da so vsi po vrsti zgolj nečloveške pošasti, saj živimo v svetu, v katerem ni tako enoznačno res, da je tako prijazen, mehak, dobrohoten, kot bi radi. Resnica je celo daleč od tega.

Uspeh je v kapitalističnem svetu, v svetu tekmovalnosti, agresivnosti, prevzemanja, izpodrivanja drugih ljudi, zavisti, nenehnega pehanja za uspehom, egocentričnosti in narcizma v osnovi povezan s psihopatskimi značilnostmi, ki jih najprej predstavlja znameniti trojček, o katerem vedno znova beremo v literaturi ali poslušamo v dokumentarcih o psihopatih: šarm (milina, privlačnost), koncentracija, osredotočenost (zmožnost biti v središču pozornosti), neusmiljenost (brezobzirnost, malomarnost).

Zelo težko bo kdo dokazal, da predstavljeni trojček lastnosti ni tako rekoč recept za dolgoročni uspeh v današnjem svetu. Kolikokrat slišimo ali beremo, vidimo v filmih in nadaljevankah, da se zelo uspešni ljudje vedejo do drugih ljudi po principu nothing personal dude, it's just business.  

Kdor zna očarati ljudi, pri čemer ni pomembno, ali blefira ali ne, kdor je koncentriran in zna vzdrževati pozornost, kdor je vselej ali vsaj pogosto v središču pozornosti, kdor zna biti neusmiljen in brezobziren v pravem trenutku, ima dobre možnosti za uspeh, saj ima okoli sebe vselej ljudi, ki seveda poznajo ljudi, ki imajo prijatelje na visokih položajih in podobno.

Spretno izkoriščanje lastnosti oziroma zmožnosti za vse to naredi vtis na druge ljudi, ki se zelo radi pustijo očarati, zato so psihopatske osebnosti pogosto zelo priljubljene in jih imajo ljudje radi v svoji sredini. Kdor je spreten, hitro velja tudi za inteligentnega in pametnega, zato ga imajo ljudje še raje – ali pa se ga vsaj bojijo, kar je tudi dobro.

Trojčku lastnosti oziroma zmožnosti moramo dodati še psihopatovo odločenost, da živi zgolj za trenutek, kar pomeni, da ne načrtuje prihodnosti, temveč se izjemno hitro prestavlja iz situacije v situacijo ter se prilagaja. Raziskave nesporno dokazujejo, da je tako življenje, zgolj za ta trenutek, lahko pravo zdravilo zoper stres, tesnobo, napetost, živčnost, nervoznost, poleg tega pa lahko spodbuja občutke zadovoljstva in celo sreče; psihopatu je za celo vrsto zadev kratko malo vseeno in zna poskrbeti zase.

Psihopatski ljudje se namreč sistematično izogibajo tistim situacijam, za katere že vnaprej vedo, da v njih ljudje zateženo filozofirajo, depresivno modrujejo, stokajo, se pritožujejo in podobno. Raje izbirajo take trenutke, za katere so prepričani, da se bo v njih dogajalo nekaj vesela, sproščenega, zabavnega. Ko je ene zabave konec, skočijo k drugi.

Psihopatski ljudje nam sporočajo, da je lahko življenje en sam zabaviščni park, v katerem nenehno dogaja. V takem svetu ni obveznosti, ni odgovornosti, ni trajnih odnosov, ni zavez, ni prijateljstev, ampak so samo stiki, projekti, zabave, dogodki, je sproščenost, so trenutki odklopa, odštekanosti, je hitenje od enega srečanja k drugemu in tretjemu, je adrenalin, je dobra volja, je dogajanje.

Naslednja zmožnost psihopatskih ljudi je tudi zelo zanimiva. Vsi poznamo ljudi, ki so zoprni in nam gredo na živce, a jih kar nekako prenašamo in toleriramo, včasih celo iz leta v leto, čeprav nam njihova družba dokazano škodi. Toleriramo jih, hodimo na terapije, zaradi njih goltamo tablete, se zadevamo s substancami, se grizemo, boli nas želodec, črviči nas, zvija nas, boli nas glava, dobivamo tike, zviša se nam pritisk, a se smehljamo in se delamo, kot da je vse v redu. Psihopati ne delajo ničesar od tega.

Kaj je bolje, se sprašujemo: Nekoga direktno na gobec, ker si to zasluži, ali raje zadrževati jezo v sebi, se sekirati in biti dolgo slabe volje zaradi tipa, na katerega smo pač obsojeni – na primer v službi? Psihopatski odgovor je en sam: Tipa je treba nemudoma na gobec, ker si to zasluži, pa je mir v hiši.

Psihopati se ne sekirajo in ne ubadajo s strahovi. Živijo po znanem reklu, da se 99 % stvari, o katerih tuhtaš in se jih bojiš, itak nikoli ne zgodi. Zakaj bi se torej vznemirjal?

Če torej tekmuješ z drugimi ljudmi, če so drugi ljudje tvoji tekmeci, jih skušaš čim hitreje premagati, pomendrati, potolči, dotolči, spraviti iz gre, kar pomeni, da ne razmišljaš preveč, se ne sekiraš in se zlasti ne bojiš. Preprosto kot pasulj. Tâko je pač ime igre. V takem svetu živimo. Živimo v svetu, ki hvali psihopatske lastnosti, zmožnosti in sposobnosti, predstavljene v tem prispevku.

Vse mora pač nenehno rasti, pa če je treba koga tudi na gobec. Za uspeh je vselej treba koga žrtvovati. Kdor ne more preživeti, ostaja zadaj. Kdor ne bo uspel, je pač luzer. Sam si je kriv. V takem svetu moraš znati poskrbeti zase. Če ne boš skrbel zase, tudi drugi ne bodo skrbeli zate, saj so ljudje egoistični po naravi.

Slovenska vlada, ki jo bomo dobili čez nekaj mesecev, bo morala znati preživeti v kapitalizmu, v katerem se razmere na trgih oziroma bojiščih zaostrujejo in se bodo še bolj zaostrovale. Če ne bo dovolj psihopatska, bo odletela kot knof od gat.

Pravkar smo dobili na mizo sveže podatke, da bo letos BDP Kitajske prvič večji od BDP-ja ZDA. In vsi vemo, kdo z železno roko vodi Kitajsko: Komunistična partija. Še en dokaz, kako je uspeh v kapitalizmu povezan z delovanjem brezobzirne železne roke.

Ko so naredili prvo resno študijo, kateri poklici so bolj odprti oziroma dovzetni za psihopatske osebnosti in kateri manj, izsledki so predstavljeni v že omenjenem članku, se je izkazalo tole.

Najbolj psihopatski poklic je poklic generalnega direktorja, sledijo mu: odvetnik, zaposleni v medijih, prodajalec in kirurg. Policist je na primer šele na sedmem mestu. Poklici, ki so tako rekoč povsem zaprti za psihopatske osebnosti, so: negovalci, oskrbovalci, medicinske sestre in terapevti.

Dobro bo pogledati, kdo bo v naslednji slovenski vladi, kakšne osebnosti bodo v njej, pa bomo hitro videli, ali bo vlada v kapitalizmu, ki podpira psihopatsko delovanje, uspešna oziroma učinkovita ali ne.