Ne reče se presedan, temveč se reče precedens.

Drugo pravilo, ki ga izpostavljam, je tole: nobenega novega dejanja ne boš storil prav zdaj, čeprav veš, da je dobro in pravično, saj bi bil to nevaren precedens. Tako dejanje boš storil nekoč kasneje, se vedno znova tolažiš in miriš, obenem pa verjameš, da se bo to res zgodilo. Ne, ne boš ga storil, ker bo situacija povsem enaka kot sedaj, zato boš tudi takrat razmišljal, da ni dobro storiti nevarnega precedensa … Hitchens ima zato popolnoma prav: nikoli ne bi smeli storiti nevarnega precedensa. Torej ne bomo nikoli storili nečesa prvič, če se bomo držali opisanega pravila, torej ne bo novosti, torej se bo vse skupaj samo dolgočasno ponavljalo.

Svet se bo spremenil samo, če se nekaterih pravil ne bomo držali. Vzgajati otroke v duhu opisanega pravila je katastrofalno. Reči otrokom, da se morajo vselej držati vseh pravil, je pot v pogubo. Resnična vzgoja za pravičnejši svet in za resnico mora temeljiti na spoznanju, da se ni treba vselej držati vseh pravil in da obstajajo pravila, ki nam povedo, kdaj se jih držati in kdaj ne. Poleg tega lahko iznajdemo nova pravila.

Človek, ki verjame, da se mora držati pravila nevarnega precedensa, podkupuje samega sebe in se zavestno spreminja v strahopetca. Strahopetni ljudje pa so kajpak najbolj primerni za brezhibno delovanje oblastnih mehanizmov.

Strahopetni ljudje ne razmišljajo niti o tem, kar je očitno. Očitnega ne postavljajo pod vprašaj, o tem ne dvomijo, ker ne znajo dvomiti in si ne upajo. Ne vedo, kaj je kognitivna disonanca, in se je bojijo, ko trčijo nanjo. Prav tako ne vedo, kaj je čustvena disonanca, in se je bojijo še bolj.

Ljudje, ki se bojijo, nikoli ne storijo nečesa prvič. Vselej čakajo, kaj bodo naredili drugi. Nekateri zato čakajo vse življenje in se oklepajo dogem. Med čakanjem se kajpak postarajo, pogoltnejo jih rutine in atrofirajo. Možgani zakrnijo, nevroni propadajo, v glavi nastajajo luknje. Potem je itak vsega konec, življenje mine.

Vsega je konec, ker se ljudje odpovedujejo moralnim in intelektualnim standardom, ki so jih morda visoko cenili še v mladosti, potem pa nikoli več. Mnogi se obračajo po pomoč k devici in bogu, zato molijo k obema, ne vedo pa, da bog moli in upa, da se bodo obrnili k sebi in naredili nekaj, sledeč moralnim in intelektualnim standardom. Kakšna neuspela srečanja!

Potem nam zastopniki korporacije iz dneva v dan servirajo postano juho, češ da nas je JK odrešil in da smo odrešeni. Jaz pa nočem biti odrešen zato, ker je nekdo umrl na križu pred dva tisoč leti. Hočem se odrešiti sam. S pravičnimi dejanji, sledeč resnici na primer. 

In nikakor nočem sprejeti ideje, da me bodo na veke cvrli v olju, če ne sprejmem zamisli, da sem že odrešen zaradi onega gospoda, ki so ga pribili. Če ima moje življenje sploh kak cilj, potem se lahko odrešim sam. In če se lahko, se tudi hočem. Torej se bom skušal odrešiti sam.

Odrešitev ni nekakšno metafizično ali mistično dejanje. Daleč od tega. Od česa pa naj bi se sploh odrešil?

Odrešim se lahko le od neumnosti, vraževerja, odrešim se lahko od totalitarnih praks, od ideoloških nagovorov, od tega, da je tam zunaj vselej nekdo, ki me hoče imeti za svojega hlapca. Ne hlapčujem nikomur. V tem je moja odrešitev. In JK je pričeval natanko za to. Devica Marija nima s tem absolutno nobene zveze.

Nobenega greha nisem zagrešil, preden sem se sploh rodil. Nisem se rodil z nikakršnim smrtnim grehom in ni me treba reševati pred njim, ker se znam reševati sam.

Za reševanje samega sebe pred breznom ne potrebujem nobene religije. Intelektualna samoobramba mi zadošča. Razmišljanje je nepremagljiva obramba pred vraževerjem, propagando ter kognitivnim in čustvenim hlapčevanjem. Ali kot pravi Hitchens: ni pomembno, o čem razmišljate, pomembno je, kako razmišljate.

Ko ugotovim, da je pomembno, kako razmišljam, mi je tudi jasno, da nihče na tem svetu nikoli ne more zase trditi, da ima v svoji lasti zadnja ali najvišja spoznanja o čemerkoli. Jasno mi je, da človek sploh ne more posedovati vednosti ali znanja ali resnice, ker je vse to le v logosu ali v umu, ne pa v njegovih rokah ali v njegovi domnevni notranjosti.

Prav zato se vedno vprašam, čigav zorni kot postaja privilegiran v javnem prostoru, kdo ima zadnjo besedo, kdo naj bi jo imel, čemu in zakaj naj bi jo imel.

JJ pravi, da se sistem spravi na posameznika, ko se ta bojuje za resnico in se hoče odrešiti od vsega, kar ponižuje človeškega posameznika. Morda se res spravi, le da JJ ni ta, ki se lahko upravičeno sklicuje na to, kar sicer zatrjuje. Sistem se je nekoč res spravil na četverico JBTZ, toda svet se je od takrat do danes bistveno spremenil. Še vedno pa velja uvodoma zapisano pravilo. In vprašanje je, kdo si danes še upa biti posameznik, na katerega bi se lahko spravil sistem, če bi se hotel.

V resnici se na posameznika ne spravi sistem, temveč se spravijo nanj drugi posamezniki, ki ga zastopajo. Zopet je JK tisti vzornik, na katerega se sklicujem, saj je bil pot, resnica in življenje, o čemer sem že veliko pisal. Kaj pomeni biti pot, resnica in življenja?

NI treba biti bog, da bi bil vse troje. JK zase ni niti enkrat rekel, da je Bog ali kaj podobnega. Samo enkrat je nekaj rekel o lastni identiteti in to zelo preprosto: jaz sem Sin človekov. In v Tomaževem evangeliju jasno piše, da Sin človekov nima kraja na tem svetu, kamor bi položil glavo in v miru zaspal.

Dogme nam ne povedo resnice tega, kar je povedal JK. Njegovo temeljno sporočilo je povsem jasno: spoznavaj, raziskuj samega sebe. Ne potrebuješ nobene zunanje avtoritete, da ti govori, kdo si. Sam si boš povedal, kdo si. Kdor ne spozna samega sebe, ne spozna ničesar. Na to je mislil JK, ko je govoril, kaj pomeni biti Sin človekov.

Kdor živi v votlini, o kateri govori Platon, ne vidi ničesar razen tistega, kar mu ponujajo drugi. Če hoče vedeti, mora zapustiti votlino. A to ni enostavno. V četrtem stoletju našega štetja Konstantin prešije duhovno polje in za stoletja naddoloči vsako mogočo misel o Jezusu kot edinem božjem sinu, o čemer Jezus sam sploh nikoli ni govoril. Kdor tega ne verjame, je bilo rečeno, bo trpel hude posledice. Z razmišljanjem o Jezusu je bilo v hipu konec.

Jezusa bi osupnili konstrukti katoliške korporacije, ki so nastajali stoletja po njegovem odhodu. V času takoj po odhodu namreč nihče ne govori o devici, o rojstvu v hlevčku, o vstajenju, govorijo pa o Jezusovih besedah, govorijo o modrosti, do katere se lahko dokoplje vsak razmišljajoč človek, o Jezusu kot človeku, ker je to tudi bil, saj človek ne more biti Bog, o Jezusu kot razsvetljenem možu, ki je zmožen razsvetljevati druge ljudi, a le pod enim pogojem – da razmišljajo.

Ne verujejo, temveč razmišljajo. Zlasti o tem, kar je v naslovu tega prispevka – o nevarnem precedensu. JK je bil natanko to, ko ga je navdihnil sveti duh, zaradi česar je obrnil logiko odrešitve in jo postavil na noge: človek se bo odrešil sam, odrešitev bo prišla od znotraj. Še pred Markom, desetletja pred njim, natanko o tem govori in piše sveti Pavel. In plača za to najvišjo ceno, ne da bi trenil.

Ti si v Jezusu in ta je v tebi.