Mladi upornik ni idiot.

Ljudje danes ne vedo (več), kdo so bili idioti v antičnem svetu. To so bili nevedni ljudje, ki se niso menili za javne zadeve; taki ljudje so veljali za idiote, to pa ne pomeni, da so bili premalo inteligentni. Torej lahko rečemo, da jim je bilo vseeno, kaj se dogaja v občestvih, v katerih so živeli, in da so bili normalno inteligentni. Ker jim je bilo vseeno, so lahko ljudje na položajih, kot se reče, delali, kar so hoteli. Predvsem so seveda vladali in izvajali oblast; to so počeli tudi oblastniki, ki dejansko niso bili inteligentni. Redki so se upirali.

Kdor se upira, je mlad. Ne obstaja star upornik. Upornik je mlad po definiciji. Ne mislim, da je biološko mlad, saj govorim o duhovni mladosti. Eric Hobsbawm je pisal knjigo z naslovom Kako spremeniti svet v petindevetdesetem letu starosti. Pismo mlademu uporniku je v nekem smislu zato odveč. Upornik je vselej mlad in ker je upornik, ne potrebuje nobenega pisma z nasveti, naj bo mlad, in z nasveti, kako biti mlad. A saj ne dajem nasvetov.

Pismo pišem v spomin Christopherju Hitchensu.

Upornik ima za svoje delovanje vselej razlog; ne obstaja upornik brez razloga. Upira se namreč neumnostim, izkoriščanju, lenobi, iluzijam, manipuliranju, upira se oblasti, ki ga hoče podkupiti, si ga podjarmiti, podrediti, ga narediti pridnega, lenobnega potrošnika, ki ne misli, upira se, ker je upor naraven odziv živega bitja na to, kar ga uničuje. Upor je dober skoz in skoz.

Upornik vselej misli. Razmišlja o sebi, drugih ljudeh, o tem, kar imajo lahko ljudje med seboj, o svetu in o bogu. Ne išče varnosti, kot jo navadno iščejo ljudje. Razmišljanje namreč nima nobene resne zveze z varnostjo, saj pomeni, prav nasprotno, izpostavljanje, pomeni nevarnost, prestavljanje meja, pomeni odgovornost pred resnico in neskončnim, pomeni ustvarjanje novega.

Življenje upornika je po definiciji težko, piše Hitchens. Seveda je naporno in zahtevno, saj je tudi resnica taka, da o neskončnosti sploh ne govorim. A saj človek ni opremljen z možgani zato, da bi se vse življenje zgolj praskal po jajcih.

Razmišljanje je torej ključna zmožnost upornika. Ki ne razmišlja, kakor se mu zljubi, temveč razmišlja natanko tako, kot je treba. Ljudem ne ponuja svojih mnenj, kar sicer počnejo skoraj vsi ljudje, ki naivno verjamejo, da lahko mislijo, kar hočejo. Ne sledi množicam v njihovi neumnosti, ne podreja se modnim muham in ni konformist.

Množice so konformistične, in prevečkrat ustvarjajo zlo. Ne ustvarjajo ga, ker ga hočejo, a saj je problem natanko v tem, da ne vedo, kaj delajo, ne vedo pa zato, ker ne razmišljajo. Potem jih zagovarjajo in rečejo, da niso hotele nič slabega. Saj je skoraj nemogoče najti človeka, ki hoče kaj slabega. Pa je slabega kljub temu, kolikor hočete.

Kjer je življenje, je razmišljanje; kjer je razmišljanje, je življenje. Živ človek razmišlja; ko človek razmišlja, je živ. Ljudje, ki ne razmišljajo, niso živi; zombiji ne razmišljajo.

Človek, ki razmišlja, imam nenavadno dolžnost, ki se je večina ljudi ne zaveda. Zlasti se je ne zaveda v današnjem času, v katerem se krepi vtis, da se mora človek kar naprej z nekom strinjati in da je različnost želena.

V resnici ni želena in nikoli ni bila. Tak je le vtis, taka je iluzija za naivneže; različnost je želena le v novoreku. Mnogo močnejši je pritisk, zaradi katerega se ljudje strinjajo z nekom celo tedaj, ko vedo, da nima prav in se moti.

Dolžnost razmišljajočega človeka je torej tale. Povezana je s spoznanji Karla. R. Popperja, da je v interesu razmišljajočega človeka, da se čim prej zmoti, saj odkrivanje lastnih zmot poganja razvoj in napredek.

Ljudje torej v glavnem želijo varnost in strinjanje, dolžnost razmišljajočega človeka pa je, da jim pripoveduje natanko tisto, česar nočejo slišati. Če govorimo ljudem, kar hočejo slišati, jim nismo povedali ničesar novega, kar pomeni, da zgolj zapravljamo čas.

Tudi Karl Marx je dojel, saj je bil filozof, kaj je spoznal Descartes, ko mu je postalo jasno, da je treba o vsem dvomiti. Marksisti ne dvomijo, zato se tudi imenujejo tako. Ljudje, ki sledijo, in pri tem je čisto vseeno, komu ali čemu sledijo, ne dvomijo. Če bi dvomili, ne bi sledili. Kdor dvomi, torej ne sledi. Kdor ne sledi, ker dvomi, razmišlja.

Dvom in razmišljanje sta neločljivo povezana. Rosa Luxemburg je vedno znova ponavljala, da je človek svoboden samo pod enim pogojem: da razmišlja drugače. Kdor ne razmišlja drugače, ni svoboden in je ujetnik.

Dvom je naporen. Razmišljanje je naporno. Uporništvo je naporno in zahtevno. Boj za resnico in pravičnost je neskončno dolg in je trd. Kdor pričakuje, da bo svet pravičnejši, da bo resnica pristala na krožniku sama od sebe in da bo postal svet boljši na lahek način, se tragično moti. Tragičen je kajpak sam.

Napol izobraženi, kot jih je imenoval Adorno, in neizobraženi ljudje hočejo mir in nirvano, zato posegajo po narkotikih in drugih molekulah, da ne bi čutili bolečin, da ne bi bili tesnobni in prestrašeni, zato so povsod na voljo še najrazličnejši terapevti in dušebrižniki, ki hočejo pomagati.

Kdor živi življenje, v katerem se nenehno skriva, išče varnost, beži pred bolečino in se oklepa terapevtov, sploh ne živi. Njegovo življenje ni vredno, da ga živi. Kdor ne sega onkraj, kdor ne išče novih odgovorov in novih vprašanj, zapravlja dar, ki se imenuje eksistenca.

Upornik, ki dvomi in razmišlja, že živi vredno življenje. Ni se mu treba spraševati, v čem je smisel eksistence, saj je že samo razmišljanje smiselno. O smislu življenja se sprašujejo samo ljudje, ki imajo preveč časa in se dolgočasijo, ker ne razmišljajo. Iščejo Smisel in zapravljajo življenje, saj ga ne živijo.

Nekateri pravijo, da so razmišljajoči ljudje brez moči in da so zaradi tega patetični. Toda resnična moč je natanko razmišljanje. Nobena stvar na tem svetu se še nikoli ni spremenila brez razmišljanja, brez novih idej in brez novih odgovorov na stara vprašanja. Če ne bi bilo razmišljanja, bi ljudje še vedno bingljali z afriških dreves in se potikali po savani, iščoč koreninice, užitne trave in gomolje.

Vsak dan vas nagovarjajo in vabijo k pasivnosti. Tega seveda ne bodo nikoli priznali, ampak bodo trdili, da hočejo od vas aktivnost, dinamičnost, podjetnost, kreativnost in ustvarjalnost, dodajanje vrednosti, inteligentna dejanja, inteligentne besede, modre izjave, pametne stavke. Larifari!

Izustite en sam pameten stavek, pa boste videli, kaj to pomeni. Na svoji koži boste izkusili, kakšna je gnojnica.

Celo v šole uvajajo predmete, kot so kritična pismenost, kritično mišljenje, filmska pismenost in druge oblike pismenosti, pa otroci v glavnem še vedno ne znajo povedati treh pametnih stavkov o filmih, ki jih gledajo, glasbi, ki jo poslušajo, slikah, ki jih opazujejo, fotografijah, ki jih delajo, knjigah, ki jih prebirajo, ne vedo, kdo je bil Sokrat, zakaj je moral umreti Bruno, kaj je odkril Descartes, o čem je razmišljal Marx.

Zlasti pa niso opogumljeni, da bi zmogli preseči vsaj enega izmed treh pravil, zaradi katerih so ljudje pasivni in nedejavni.

Izpostavljam prvega.

Ničesar ne bom storil, ker se bojim posledic, čeprav vem, da bi bilo moje dejanje pravično, dobro, smiselno in na pravem mestu. Ne morem torej dokazati, da neko dejanje, ki bi ga lahko storil, ni pravično, a ga vseeno ne bom storil.