Desnica je torej na zadnjih volitvah na veliko zmagala. V resnici ni tako, a zmagala vsekakor je, saj je to objektivno dejstvo. Brez podpore volivcev kajpak ne bi zmagala, zato se je dobro vprašati, kakšen je volivec, ki je pomagal desnici k zmagi na volitvah. Začnimo na začetku.

Osnovna hipoteza je, da se volivci med seboj ne razlikujejo – razlika je zgolj v izbiri.

Volivci vedo v glavnem malo o delovanju evropskega parlamenta, ker je preveč odtujen od njih, preveč oddaljen, preveč kompliciran in preveč obsežen. Še manj vedo o delovanju političnih sistemov in gospodarstev znotraj Evropske unije, saj v glavnem ne študirajo ekonomije ali politične ekonomije. Ker vedo bolj malo, jim preostane zgolj to, da verjamejo.

Ljudje od nekdaj sledijo tem, ki jim verjamejo, pa naj bodo levi ali desni. Manj sledijo onim, ki vedo. Tako je to. Psihološke raziskave so že davno potrdile domnevo, da ni tako pomembno, kaj na primer voditelji pripovedujejo ljudem, saj je pomembneje, da jim ljudje verjamejo. Ni torej tako pomembno, kaj kdo pove, pomembno je, kdo govori.

V Sloveniji je to zelo očitno. Vsi politiki govorijo bolj ali manj isto: vsi so za socialno državo, tržno ekonomijo, blagostanje državljanov, gospodarsko rast, napredek, pravno državo, dodajanje vrednosti, učinkovitost, nova delovna mesta, vrednote, obče dobro … Vsi bi delali za ljudi, vsi so v sanjskih službah izključno zaradi državljanov, za katere garajo noč in dan.

V resnici hočejo ustvariti vtis, da bi jih morali imeti volivci neznansko radi. Torej gre za ljubezenska razmerja in za čarobne poteze, za katere imajo na voljo še piarovce ali spin doktorje.

Stanje duha jih je naklonjeno.

Nadnaravne energije, leteči krožniki, psihične energije, čarovnije, iluzije, magija in še milijon drugih trikov so tako dnevno na voljo ljudem, ki so pripravljeni verjeti. Magi, čarovniki, napovedovalci usode, pisci horoskopov, astrologi, jasnovidci, prerokovalci, zdravilci, šamani, kirurgi z golimi rokami in drugi zdravijo ljudi, jih operirajo, jim vračajo mladost, zdravje, energijo in vse drugo, vsi po vrsti pa jim tudi obljubljajo, kot sicer obljubljajo politiki. Nekateri za drag denar, drugi zastonj. Ljudje počnejo vse mogoče: prosijo, molijo, telovadijo, objemajo drevesa, rišejo magične kroge, kličejo duhove, delajo zapletene vzorce na pšeničnih poljih, se obračajo k devici, svetnikom, angelom, demonom in drugim bitjem, magičnim krožnikom, kotličkom, vrčem, čajnikom, kroglam, piramidam, stožcem in drugim geometrijskim telesom. Trije ljudje od štirih trdijo, da so že imeli nadnaravne izkušnje. In natanko toliko jih v Sloveniji ni odšlo na zadnje volitve.

Obstaja torej povezava med nadnaravnim in nezaupanjem ljudi do politikov?

Ali pa obstaja povezava med nadnaravnim in zaupanjem vanje. Janša se na primer pogosto sklicuje na Boga, božje zapovedi in navaja sveto knjigo, pridiga o resnici in svari pred navajanjem laži, pa še vedno hodi po svetu, čeprav bi moral biti v zaporu. Vsi vedo, kje živi, kje se dnevno sprehaja, toda poziva, naj vendarle že odide v zapor, mu nikakor ne morejo vročiti. Zna biti, da so posredi nadnaravne sile, ki nekatere ljudi preprosto varujejo pred vsem hudim.

Uri Geller je v prejšnjem stoletju trdil, da zna brati ljudem misli, upogibati ključe in žlice in vilice in druge jedilne pripomočke z močjo misli. Zatrjeval je, da ima tako močne misli, da ga snovni svet preprosto uboga. Postal je zvezda odrov in šovov in televizijskih oddaj in vsega živega.

Potem pa se je na njegovo žalost pojavil James Randi. In dokazal pred kamerami in ljudmi in osuplim Urijem Gellerjem, da lahko naredi isto kot on – s pomočjo trikov. Uri je pobesnel, saj kar naenkrat ni imel več nadnaravne moči. Logično.

Ni je imel zato, ker je nikoli ni imel. Dokler je imel pred seboj naivno občinstvo, je lahko ustvarjal iluzije, v katere so bili ljudje pripravljeni verjeti. Ko jih je Randi razkrinkal, so iluzije izginile, na mesto verovanja in verjetja je stopila vednost, ki pa seveda ni iz reda iluzij.

Vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, je kajpak na dlani: Zakaj imajo ljudje radi iracionalno?

Odgovor na vprašanje je izjemno preprosto povezan s človekovo zmožnostjo za racionalno razmišljanje. Zanjo morajo biti namreč izpolnjeni nekateri pogoji.

Da bi človek racionalno mislil oziroma razmišljal, mora biti koncentriran, zbran, imeti mora jasne misli, nadzorovati mora samega sebe, predpogoj za vse to pa sta disciplina in red. Človek, ki razmišlja, zato počne vse to, o čemer je govoril Sokrat: ne pije, ne zakaja se, ne drogira se, ne vnaša narkotičnih in drugih substanc v telo, ne zadeva se s poživili in drugimi molekulami, ne baše se s hrano. Človek, ki razmišlja, vsega tega preprosto ne potrebuje, zato se ne uspava z propagando, z reklamami, z neumnostmi, z vražami. Na kratko: razmišljajoči človek je vedno buden, priseben, zbran, koncentriran, pozoren, urejen in discipliniran.

Poleg tega oziroma prav zato trenira svoje kognitivne zmožnosti, kar pomeni, da bere, študira, razmišlja, rešuje probleme, išče detajle, odkriva novo, je kreativen in ustvarjalen, ukvarja se z različnimi duhovnimi dejavnostmi, skrbi za fizično kondicijo in zdravje.

To pa ravno ne pomeni, da je obseden z zdravjem, da je tesnoben, napet, anksiozen, vznemirjen, živčen, obsesiven ali celo paranoiden, ni nagnjen k depresivnemu razmišljanju in delovanju, pač pa se veseli življenja. Ni konformist, ne podreja se drugim ljudem in zlasti se jih ne boji.

Razumen človek torej želi živeti v realnem svetu, trudi se, da bi čim natančneje vedel, kakšen je svet v resnici, brez iluzij.

Kakšen je torej tipičen slovenski volivec?

Tipični slovenski volivec je navaden človek, za katerega je značilno to, kar je sicer značilno za navadne ljudje: pripravljeni so verjeti prevarantom, iluzionistom in magom, obenem pa so pripravljeni zaslepljevati tudi sami sebe.

Politiki to vedo, zato se jim ponujajo kot nosilci različnih vraž, iluzij, prevar in žargona. Na volivcu je, da zgolj izbere želeno iluzijo.

Tipični volivec hoče biti prevaran. Na sofisticiran način, seveda, a to ne spremeni zapisanega. Randi je nesporno dokazal, da so trije ljudje od štirih pripravljeni verjeti in zatrjevati, da je horoskop, domnevno napisan prav zanje, natančen ali celo zelo natančen celo v primeru, ko imajo vsi enakega.

Ljudje torej hočejo verjeti. Hočejo verjeti tako zelo močno, da so iskreno prepričani v nekaj tudi tedaj, ko dobijo na pladnju nesporne, objektivne dokaze, da tisto nekaj sploh ne obstaja.

Psihologija vsakdanjega življenja je vsekakor nesporna: ljudje radi verjamejo, da je nekaj res. Ne zanima jih vednost, ker se je zanjo vselej treba truditi. Danes bi sicer radi že otroke v šoli prepričali, da je učenje zabavno in lahko, vendar ni: učenje je vselej zahtevno, dolgotrajno, naporno in disciplinirano delo, zlasti pa pomeni premagovanje lenobe in odporov pred novim.

Torej je jasno, kaj bo tipični človek sprejel z odprtimi rokami: vednosti že ne.

Politika je predvsem manipuliranje z iluzijami, zato ima Badiou prav, ko trdi, da politiki ne mislijo. V resnici ne mislijo, saj vedo, da ljudi ravno razmišljanje ne zanima. Torej jim ponujajo, kar bi radi slišali oziroma videli.

In volivci jih nagrajujejo s sanjskimi službami. Na koncu izgubijo vse: verjamejo v iluzije, verjamejo, da imajo lastna življenja pod nadzorom, v resnici pa imajo nadzor nad njimi drugi – tisti pač, ki jim uspejo prodati svoje iluzije.