Namesto vere v devico Marijo, namesto romanja na Brezje in namesto prošenj, naj nas zaščiti in varuje, predlagam marksizem. To ni vera v Karla Marxa, kot mislijo marksisti, ni ideologija, kot mislijo desničarji, in ni čarobni kotliček, v katerem se kuhajo magični nasveti za rešitev sveta, je pa intelektualna dediščina, o kateri velja razmišljati, saj je tega vredna, kajti življenja delavcev so preveč dragocena, da bi njihovo usodo prepuščali lastnikom kapitala, skrajnim desničarjem ali nesposobnim politikom. Misliti je kajpak nekaj drugega kot verovati, zajemati iz čarobnega kotlička in moliti vsak večer, naj nam nekdo ustreže in zadovolji kako željo.

Zadeva je vsekakor zanimiva in vredna vse naše pozornosti – tudi v luči preprostega dejstva, da gre ravno te dni zadnjih 1200 delavcev in delavk nekdanje Mure, ki so jo medtem že privatizirali, na borzo dela, kar pomeni, da so uspeli uničiti še eno blagovno znamko in še enega socialističnega velikana, ki je dolga desetletja dajal kruh več tisoč prekmurskim družinam.

Zastavlja se namreč vprašanje: Zakaj bi danes razmišljali o marksistični dediščini, če pa nekateri vztrajno ponavljajo, da je marksizem mrtev in da, hvalabogu, živimo v postmarksističnem času?

Odgovor je sorazmerno preprost in ga ponuja novo, produktivno vprašanje: Je Jezus Kristus odstopil od svojega mandata, ker se številni niso strinjali z njim ali pa ga kratko malo niso razumeli? Se je obračal v grobu, ko so ustanavljali inkvizicije in se šli križarske vojne? Se mu je obračal želodec, ko so preganjali jude in gnostike in protestante in katare in druge ter jih odstranjevali s tega sveta kot smeti? Ni odstopil in ni popustil, ker je vedel, da je mandat zgodovinsko nujen in neizogiben. Ni torej pomembno, kaj pravijo drugi, pomembno je, kar je zgodovinsko neizogibno. Pomemben je pogum, da naredimo, kar je treba narediti; to je edini pravi vzvod etike.

Spraševanje lahko nadaljujemo s psihološkimi zadevami. In se vprašamo, kakšne osebnosti verujejo v devico Marijo in kakšni ljudje razmišljajo o marksistični dediščini. So med njimi pomembne razlike, koliko je enih in koliko je drugih?

Je v Sloveniji enako število ljudi, ki razmišljajo o marksistični dediščini, kot je onih, ki vsak večer molijo k devici Mariji in zatrjujejo, da je mati vseh Slovencev? Ljudje, ki molijo k devici, doslej niso pomembno spreminjali sveta, ljudje, ki so razmišljali o dediščini Karla Marxa, so ga. Kdor verjame, da bo devica spreminjala svet, je zgolj nemočen, kdor ve, kaj je spoznal Karl Marx, obenem ve, da mora zavihati rokave in nekaj narediti za boljši svet tukaj in sedaj, saj se sam na bolje ne bo spremenil.

Če bi bilo razmišljanje o Marxovi dediščini tako nenevarno, kot so priprošnje k devici, naj bo milostna in dobrosrčna, se ZDA, ta najmogočnejša svetovna velesila, ne bi tako zelo bala prav teh, ki mislijo o Marxu in glasno govorijo, kako v resnici deluje ekonomija in kako poteka izkoriščanje delavcev, ki ijh je pravzaprav vse manj, saj je vse več nezaposlenih, ker jih kapital preprosto ne potrebuje.

Teh, ki molijo k devici, nihče ne preganja in se jih nihče ne boji, na one, ki mislijo dediščino Marxa, nenehno zlivajo gnojnico, kar veliko pove o enih in drugih.

Biti moramo skrajno pošteni. Režimi, ki so se tako ali drugače sklicevali na Marxa, so pobili in mučili in pohabili na milijone in desetine milijonov ljudi. Ti niso umrli zaradi Marxa, so pa umrli zaradi tepcev z orožjem, ki so se sklicevali nanj.

Devica Marija seveda ni kriva za inkvizicije in za njihove žrtve, ni kriva za preganjanje krivovercev, ni kriva, ker so Giordana Bruna živega zakurili na Cvetnem trgu, ni kriva in ni odgovorna, ker je na svet spravila moža, v čigar imenu so šli v smrt tisoči in tisoči.

Polja smrti, gulagi, koncentracijska taborišča, tajne policije, preganjanje, mučenje, pobijanje – vse to se je dogajalo desetletja dolgo. A koga so preganjali? Natanko ljudi, ki so mislili.

Inkvizicija ni preganjala ljudi, ki so molili k devici; preganjala je ljudi, ki so mislili.

In kapitalizem je v svoji zgodovini pobil neprimerno več ljudi kot vsi komunizmi in socializmi in marksizmi skupaj. Pomislite na osvajanje Zahoda in na pobijanje tamkajšnjih domorodcev, ki jih še sedaj imenujejo Indijanci. Pomislite na stoletja ropanja Južne Amerike in prevažanja njihovega zlata čez ocen z ladjami. Pomislite na milijone sužnjev, ki so jih prav tako z ladjami vozili iz Afrike, da so crkavali na plantažah. Pomislite na milijone delavcev, ki so garali v britanskem Imperiju v nemogočih razmerah. In pomislite na milijone suženjske delovne sile, ki prav ta trenutek dela za nekaj dolarjev na mesec v Indiji, Bangladešu, na Kitajskem in drugje po svetu, da lahko kupite kako cunjico za pet evrov.

Pa vendar hvalijo kapitalizem čez vse meje in ga kar naprej povezujejo s svobodo.

Ljudje imajo kajpak pravico moliti k devici. Imajo pa tudi pravico misliti.

Razmišljanje, ne verovanje, je pripeljalo ljudi do spoznanj o egalitarnosti ljudi, nevidnih in težko razumljivih oblikah izkoriščanja, o naravi indoktrinacij, propagande, piarovstva in psihološkega manipuliranja, ideoloških praks, ideološke interpelacije, množične psihologije in množičnih konsenzov, do spoznanj o podnebnih spremembah, ozonski luknji, kvantnih pojavih in razsežnostih vesolja.

Marxa lahko celo pustimo za trenutek ob strani. In se vprašajmo, zakaj ima tako velikansko število delavcev kljub trdemu delu, povečani produktivnosti in nenehnemu izobraževanju v rokah tako malo premoženja. Zakaj je očitno, da blagostanje delavcev ni niti približno najpomembnejša vrednota tega sveta? Zakaj ima Robert Reich prav, ko govori o neenakosti za vse? Zakaj se moramo strinjati z ugotovitvami, ki se nanašajo na nevarne mite o globalizaciji? Zakaj ima Michael Hudson prav, ko trdi, da je situacija hujša od te, kot jo opisuje Thomas Piketty? Zakaj Paul Krugman opozarja, da je okoli nas vse več oligarhij in je vse manj demokracije? Zakaj je vse več razprav o iskanju alternativnih valut, ker se države vse bolj bojijo zloma ameriškega dolarja? Zakaj so ZDA kljub vsej moči vse bolj podobne državam tretjega sveta? Zakaj je Michael Hudson že pred časom (2003) napisal knjigo z naslovom Super Imperialism, v kateri govori o amerikaniziranju svetovnega reda, o zmagoslavju finančnega kapitala, o novih institucijah ameriškega Imperija, o financiranju ameriških vojn, o razvijanju Imperija s pomočjo monetarnih kriz in o drugih temah, ki nam pomagajo razumeti, zakaj je svet natanko tak, kakršen je?

Saj ni treba slepo verjeti Marxu. Noben resno razmišljajoč človek ne verjame, ampak hoče vedeti. Na zapisana vprašanja je mogoče odgovoriti, zato ga zanimajo odgovori.

Prošnje, naj bo devica milostna, pri tem ne bodo pomagale. Do odgovorov pridemo le s trdim, napornim in discipliniranim umskim delom. In na koncu ne rečemo, da verjamemo Marxu, temveč rečemo, da vemo, da znamo pojasniti svet, v katerem živimo.