Šport je enostaven, športniki pa preprosti. Poglobljeno poročanje o tem je, izgleda, nemogoče. Novinarji, ki jim v javnih občilih zaupajo pokrivanje tega področja, so z izjemo nekaterih odličnih zanesenjakov sposobni zgolj smiselno povezovati imena oseb z bolj ali manj nepomembnimi številčnimi podatki.

Sodeč po njihovih prispevkih je šport izključno boj za številke. Športniki so predstavljeni kot osebki, katerih edina vsebina je pehanje za dosežki in ki občasno povzročajo izgrede. Kljub uspehom, prihodkom in priljubljenosti jih doživljamo kot brezosebna bitja – kot stroje, namenjene zagotavljanju našega zadovoljstva, ki pa pogosto ne delujejo dobro in nam s tem prinašajo nezadovoljstvo.

A takšna predstava ni samo maslo novinarjev. Levji delež krivde zanjo nosijo športniki sami. Praviloma so brez izobrazbe, kajti odločili so se jo zanemariti na račun številk, ee, dosežkov. Za nekatere je tudi znano, da so si v šoli bolj prizadevali za izgrede kot za dosežke.

Ko odprejo usta, nam v ušesa udarijo vse posledice te odločitve. Športniki govorijo skoraj izključno neumnosti. Njihove izjave za javnost delujejo, kot da so se jih pred tekmo naučili na pamet, potem pa besedilo pozabili, ampak ga vseeno skušajo ponoviti. Izgledajo kot učenci, ki nimajo pojma, kaj jih je učiteljica vprašala, ampak kar nekaj govorijo, samo da niso tiho.

Če vzvišen slovnični skrajnež športnike ocenjuje zgolj po izjavah, jih lahko mirno označi za tepce. In to je poleg dobršne mere zavisti bržkone razlog, zakaj velike živine med pisatelji skoraj nikoli ne pišejo o njih. Kako naj mojster besede spiše zgodbo o nekom, ki ni sposoben spraviti skupaj niti enega smiselnega in lepo zvenečega stavka? … Kako odstreti globine človeške narave pri nekom, ki ima zgolj eno plast? …

Življenjepisi športnikov so kljub temu razmeroma hvaležna, vendar skrajno zlizana snov za filme. Po njih se da očitno ustvariti zgolj dve zgodbi. Prva govori o izjemno nadarjenem revnem otroku (lahko celo deklici), ki ga opazi velika živina in mu odpre vrata v svet, tam pa si s trdim delom izbori zmago na pomembni tekmi proti boljšemu in bolj izkušenemu nasprotniku. Druga je zgodba o nekoč najboljšem in najbolj izkušenem in sploh in oh športniku ali trenerju, ki je po spletu nesrečnih okoliščin pristal na dnu, nato pa ga nekdo ali nekaj brcne v rit, da se vrne in zmaga na pomembni tekmi.

S takšno zgodbo je težko prepričati koga, ki je starejši od 15 let, in praviloma tega nihče niti ne poskuša. Športne filme delajo drugorazredni ustvarjalci; ne takšni, ki bi jih opazila velika živina in jim odprla vrata v svet, ampak takšni, ki so jim vrata v svet zaprli s tem, da so jim omogočili delati to, čemur so dorasli. Na voljo so jim dali tudi drugorazredni mošnjiček, kajti prizorišča so postavljena, posebni učinki pa niso potrebni.

In kje bi v vsej tej plitki drugorazrednosti, v kateri se povrh vsega po mnenju večine revnih pametnjakovičev neupravičeno pretakajo veliki denarji, lahko našli globino?

Bojim se, da skoraj nikjer več. Včasih je bila globina v popoldanskem druženju dijakov, študentov, uslužbencev in starešin v športnih društvih. Saj so hodili na tekmovanja, tudi na svetovna prvenstva in olimpijade, ampak bistvo je bilo v delu na sebi. Nekoč športniki niso žrtvovali izobrazbe zaradi dosežkov, ampak so jih športni dosežki zavezovali k učni in značajski odličnosti. Žrtvovali so zgolj povzročanje izgredov, in to na račun dajanja zgleda … Izgradnja telesa je bila neločljiva od izgradnje osebnosti. Le spomnimo se Sokolov in Orlov …

»Pomembno je sodelovati, ne zmagati!« Nekoč to ni bila lepo zveneča puhlica, ampak odraz dejanskega stanja. Saj so se športniki tudi takrat trudili zmagati, vendar zgolj na vse pretege, ne pa tudi za vsako ceno. Če so bili utrujeni, so se spočili. Če so bili poškodovani, so si zacelili rane. Če so naredili napako, so jo priznali, če je nasprotnik ni naredil, pa je niso skušali izsiliti. Častni poraz je štel več od prigoljufane zmage – ne na lestvici, ampak v samopodobi športnikov.

Tak šport je imel ogromno plasti in veliko globino … Dokler ga niso zavzele številke …

Šport je ugrabljen. Danes so lahko vrhunski športniki vzor zgolj za izjemno nadarjene otroke vsaj zmerno bogatih staršev, pa še to le kot zbirke dosežkov, ne kot osebnosti. Vsi ostali odraščajniki so prepuščeni ulici, ee, računalnikom … Lahko se sicer vpišejo h kakšnemu športu, ampak če niso dovolj nadarjeni in hkrati ne trenirajo dovolj zavzeto, jih vaditelji na lep ali grd način izženejo.

Pod strokovnim vodstvom, a ljubiteljsko danes ni možno trenirati skoraj nobenega športa. Ljubiteljsko udejstvovanje v skupinskih športih je predvsem udejstvovanje v pitju po treningu. Ljubiteljski športniki posamezniki (alpinisti, gorski in poligonski kolesarji, rolkarji, turni smučarji, zmajarji in padalci …) pa so v veliki meri odvisniki od nevarnosti.

Edini pravi športniki današnjega časa, ki resnično gojijo zdrav duh v zdravem telesu, so tisti, ki ne tekmujejo in ne stremijo k izmerljivim dosežkom, ee, številkam. To so skoraj izključno ljubiteljski kolesarji, plavalci, pohodniki in tekači (razmišljal sem, ali bi vključil tudi dihalne telovadke – aerobičarke, jogijke in plesalke čudnih plesov – ampak ne poznam nobene, ki bi bila zdrava). Med njimi je neobičajno velik delež starejših, torej tistih, ki so odraščali v času, ko so športniki še bili osebnosti, in so se zgledovali po njih. Sledi jim nekaj mlajših samotarjev, ki pa jih vseživljenjsko garanje za službo ali obup brezposelnosti desetkata kot vojake na soški fronti. Gre za zadnje ostanke vrste na robu izumrtja, ki jo kot v grozljivki o zombijih nadomeščajo butasti stroji …