O “hitrem“ spreminjanju slovenskega “levega” političnega prizorišča.

Emil Milan Pintar (na blogu) zelo pronicljivo analizira slovensko politično sceno in ugotavlja, da je videz o hitrem spreminjanju slovenskega političnega prizorišča le virtualna prikazen. V zavesti slovenskega volivca je precej nelagodja in nezaupanja: bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostaja vse nekako isto. Zato tudi toliko nezaupanja v nove stranke. Preprosti ljudje pa imamo počasi vsega dovolj.

Pred zadnjimi volitvami sta na levosredinski strani slovenske politike v zadnjem trenutku nastali dve novi, instant stranki, Jankovičeva Pozitivna Slovenija in Virantova Državljanska lista. Če danes pogledamo ti stranki, se nam razkrije porazno stanje: prva je razpadla na dva dela, druga je v zatonu in ji grozi izpad iz Parlamenta. Kako je to mogoče? Odgovor je treba iskati v načinu nastajanja teh strank. Očitno je namreč, da nista nastali po naravni poti, kot združevanje somišljenikov okrog močne politične osebnosti, nekakšnega naravnega vodje, liderja. Nastali sta »iz volilne nuje« in »spodbujeni iz ozadja«. Oblikovani sta bili na hitro, ljudi, ki so prevzemali vodilna mesta (najprej v stranki, nato v strukturi države) ni bilo mogoče preveriti, trlo se je povzpetnikov, ki politike niso poznali in je tudi niso zmogli. (Navsezadnje je politika vendarle stvar za odrasle ljudi, in izkušnje, znanje in modrost štejejo. Zlasti, če pod »politično modrostjo« razumemo sposobnost in pripravljenost na sodelovanje, iskanje dogovorov in potrpežljivo iskanje skupnih imenovalcev. Kajti ne glede na programske usmeritve je politika realnost mogočega. Kdor v njej išče bližnjice, običajno konča za plotom.)

Toda, če sta stranki nastali kot projekta volje do oblasti, ne smemo pozabiti, da so bili njuni botri mediji. Več kot očitno je bilo, da avtoriteta vodilnih kadrov v teh strankah ne izvira iz narave in ugleda njunih vodij (kot je to v primeru večnega predsednika SDS), temveč iz medijskega produciranja. Zato smo morali pričakovati, da se bosta ob prvi politični krizi zrušili sami vase, da bo prišlo do implozije vodilnega strankarskega managementa, hkrati pa bo opazen beg tistih, ki so v stranki vstopili iz dobičkaželjnosti. (Atraktivnih mest namreč ni dovolj za vse in podgane se pritajijo ter bežijo ob prvih nevihtah. Kar na hitro nastaja, tudi na hitro razpada.)

Pred prihajajočimi volitvami nam grozi drugi val instant strank: Solidarnost je ustanovljena, gospe Bratuškovi ne ostane nič drugega, kot da stranko ustanovi čimprej, na g. Cerarja prestrašeni politični »kolegi« vsako uro bolj pritiskajo, g. Šoltes, ki so ga kot velikega političnega liderja ustvarili predvsem mediji, ne ve, ali bi raje odigral to vlogo, ki ne ustreza njegovemu značaju, ali bi se raje skril kot evro-poslanec v Bruselj. Na samem obrobju političnega prizorišča je že oblikovanih nekaj novih strančic, ki so na teh volitvah obsojene na politično zakotništvo, saj jim je ne glede na politične programe, odtegnjena medijska relevantnost. Zadnje znake življenja, zadostne zgolj za vegetiranje, pa kaže še kak ducat nekdanjih bolj ali manj uspešnih političnih strank, ki so med tem postale nekakšne »tovarišije« ali kavarniška omizja.
Med nastajajočimi strankami najnaravnejšo pot razvoja ubira Solidarnost in s tem raste upanje, da to ne bo muha enodnevnica, temveč stranka, ki bo sposobna prenesti tudi kakšen volilni neuspeh. Na drugi strani predstavlja največji moralno-politični kapital, nujen za dobro stranko, nedvomno g. Cerar, a ga je kar nekako škoda za dnevnega politika, kjer se mogoče niti ne bo najbolje znašel, saj ni navajen suvati pod pas, kar je v slovenski politiki dnevna praksa. No, kot pravosodni minister nekako še, če naj bi bilo to šele pripravništvo za njegovo »pravo funkcijo«. Medtem pa se je gospa Bratuškova v tem letu nedvomno mnogo naučila in bi lahko odigrala vlogo povezovalke. Nekateri ji hočejo očitati, da je odstopila v nepravem času in s tem pokazala, da še ni dovolj »vešča«. Po drugi strani pa se je le držala dane besede, da si ne zna predstavljati vodenja vlade, če v stranki nima zaupanja in je to tudi storila. Sicer pa zakaj naj bi prav ona in samo ona reševala vprašanje neugodnega časa in vladne krize, če pa nihče drug ni hotel o tem nič slišati. Kje je bil Predsednik države, ki je šele po njenem odstopu ugotovil, da je bil čas za odstop »slabo ocenjen in težak«? Ali res ne zna nekaterih stvari izračunati za kak dan vnaprej? (Upamo, da so ga njegovi modni svetovalci in spin-doktorji že obvestili, da bo moral ob komentiranju volitev po 13. juliju nastopiti primerno zagorel!) Največja uganka v tem valu instant strank je prav gotovo g. Šoltes. Medtem, ko nekateri z lučjo pri belem dnevu raziskujejo njegova ozadja, drugi opozarjajo, da so bile vse njegove dosedanje politične funkcije zgolj izvajanje dogovorjenega in da je prav on (oz. njegova podoba političnega liderja) v največji meri zgolj »produkt medijev«.
SD je tipično sterilna, brezidejna stranka, je stranka naše preteklosti, ne naše prihodnosti. Je stranka ohranjanja svetinj preteklosti, s tem je tako obremenjena, da se ni sposobna učinkovito spopasti s sedanjostjo niti zazreti v prihodnost. PS je slepa ulica in slepo črevo našega razvoja. G. Jankovič na žalost ne bo nikdar sposoben razumeti, da je prav on spodkopal temelje Mercatorju. Ne samo, da je uničil vse manjše konkurente (Živila, Loka, Merx. Koloniale itd, itd,), da je uničil veliko dobrih dobaviteljev, on je z zahtevo po previsoki dobičkonosnosti in z monopolom Mercatorja direktno privabil v slovenski prostor bolje organizirane, bolj produktivne trgovine (Lidl, Spar, Interspar, Hofer, E.Leclerk … itd), ki so nazadnje postale njegovi grobarji. On na žalost ne bo nikdar sposoben razumeti, ob vsej svoji nesporni inteligenci, da je najslabša možna naložba v svoje potomstvo izsiljevanje njihovih izobrazbenih spričeval in poslovne uspešnosti. In nazadnje, on ne bo na žalost nikdar sposoben razumeti, da se države ne da voditi kot podjetja: tam odločajo lastniki, normalna država pa je in ostaja produkt »magna carte«.