Na Brdu pri Kranju je 6.5.2014 potekala mednarodna konferenca o deinstitucionalizaciji, saj je EU komisija Slovenijo označila kot eno najbolj institucionaliziranih držav v EU; lep primat v kršenju človekovih pravic! Konferenca je potekala v organizaciji Ministrstva za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti, namen le-te pa naj bi bil oblikovanje konsenza širše strokovne, laične in politične javnosti za pospešitev procesov razvijanja storitev v skupnosti, kar z drugimi besedami pomeni črpanje sredstev iz EU skladov. Vse bi lahko bilo lepo in prav, a kaj ko se je jasno pokazalo, da je razumevanje koncepta deinstitucionalizaciji ter hkrati razumevanje storitev v skupnosti, predvsem s strani strokovnjakov, vodilnih socialno-zdravstvenih kadrov ter oblikovalcev politik prirejeno ohranjanju obstoječih udobnih delovnih mest, starih praks le z novimi prijaznejšimi poimenovanji.

Zavode se preimenuje v Centre, stene se pobarvajo pastelno in pred vhodom se namestijo rožice pa je že vse čisto drugače; uporabnikom prijazno. Kakšno trpljenje in kršenje človekovega dostojanstva se dogaja znotraj zidov, nikogar ne zanima. Tudi varuhinja človekovih pravic ne dvigne svoje riti, da bi se odzvala pozivu stanovalcev DSO Bežigrad; ni dovolj PR-ovska akcija. Kar 27.000 posameznikov (12,5 na 1000 prebivalcev; EU povprečje je 2 na 1000 prebivalcev), ki so vključeni v institucionalno varstvo, jih je vsaj še enkrat toliko v domači oskrbi. Kaj so zagrešili, da morajo biti nameščeni daleč od doma in nimajo pravice do dostojnega, človeka vrednega življenja, da so drugo razredni državljani na katerih se lahko dobro služi in se jih po potrebi tudi lahko uporablja kot »sredstvo prosjačenja in smiljenja«?

Tako se kljub visoko letečim besedam in obljubam o spremembi smeri politik na tem področju še vedno gradi nove objekte za posebne ljudi. Primer je šola s prilagojenim programom na Ptuju, ki je povsem dotrajana in ni več primerna za uporabo. To bi lahko bila enkratna priložnost, da se učence te šole preusmeri v redne okoljske šole kjer bi bili skupaj s svojimi sovrstniki. A raje kot to, se vleče zgodba o manjkajočem denarju in volji za izgradnjo nove. Sekretar na Ministrstvu za šolstvo g. Pertinač pri tem izjavi, da prvič sliši za takšno možnost in idejo?! Drugi primer pa je Zavod za osebe s posebnimi potrebami na Debelem rtiču, ki ga nameravajo sofinancirati na kar MDDSZ, gre za enoto Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič katerega direktorica je Valerija Bužan. Prav ena izmed tistih plemenitih strokovnjakinj, ki so jih polna usta sladkih besed o integraciji ljudi s posebnimi potrebami, a na način, da moč in nadzor nad vsem ohranjajo sami. Tudi mediji so nemalokrat s svojim nekritičnim in solzavim pisanjem promotorji gradenj novih in novih objektov segregacije.

Kako bodo, če sploh kdaj, dejansko uresničene zaveze o namenu spremembe usmeritev na tem področju, saj je jasno, da so institucije in politika tesno prepletene v skupnem interesu, da se vse zgolj kozmetično prenavlja in nikoli zares nič ne spremeni? Jasno je, da nosilci sprememb ne bodo in ne morejo biti predstavniki velikih institucij, ki ta proces razumejo kot odpiranje novih stanovanjskih skupin, bivalnih enot, dnevnih centrov, varstveno delovnih centrov... Gre za velike denarje, ki niso podvrženi posebni kontroli in nadzoru, sploh pa ne oceni zadovoljstva uporabnikov in njihovi svobodni izbiri načina življenja.

Deinstitucionalizacija in neodvisno življenje za različne ranljive skupine, ki so sedaj nastanjene v raznih socialno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih in drugih institucijah, mora postati osrednja težnja in politična usmeritev države. Gre pravzaprav zgolj za zagotavljanje enakih možnosti, priznavanja in spoštovanja človekovih pravic. Segregacija posameznikov v institucije že sama po sebi predstavlja kršitev človekovih pravic. Zahtevo po tem utemeljujemo tudi v načelih in zavezah, ki izhajajo Konvencije ZN o pravicah invalidov, ratificiranje s strani naše države leta 2008 ter drugih mednarodnih zavezujočih dokumentih s strani RS. Deinstitucionalizacija je politični in družbeni proces, ki omogoča prehod iz t.i. institucionalnega varstva k neodvisnemu in enakopravnemu življenju posameznikov v skupnosti. Oseba, ki živi v instituciji mora imeti možnost, da postane polnopraven državljan in prevzame nadzor nad svojim življenjem, da iz pasivne vloge oskrbovanca, postane aktiven ob podpori palete raznovrstnih storitev v skupnosti med katerimi lahko izbira. Pomeni zgolj možnost, da otroci odraščajo v krogu svojih družin in da nikomur drugemu ni potrebno živeti v instituciji zgolj zato, ker je invalid, uporabnik psihiatrije, starostnik, ali kako drugače označen kot socialno problematičen.

Določbe ZN Konvencije o pravicah invalidov o nediskriminaciji, dostopnosti, pravici do aktivnega življenja v družbi/življenja v skupnosti, zaposlovanja, mobilnosti morajo postati merilo, vseh političnih pobud, načrtov, akcij, ki se sprejemajo tako na nivoju države kakor tudi na nivoju lokalnih skupnosti.

Nacionalna politika mora za uspešno izvajanje delovati medresorsko, horizontalno in vertikalno ter usklajeno, saj sama deinstitucionalizacija nujno zahteva tudi spremembo pogleda in spremenjen pristop; nikakor ne sme biti več domeni ali pristojnosti zgolj enega ali dveh ministrstev. Nujno je, da državne institucije in ponudniki storitev dojamejo, da je potrebno zagotoviti preusmeritev finančnih sredstev stran od institucionalne oskrbe in sredstva nameniti storitvam skupnosti, ki omogočajo neodvisno življenje posameznikov. Le na ta način bi se posameznikom zagotovila možnost enakopravnega življenja in participacije. Zaustaviti se mora investicije v institucije ter preprečiti prenos institucionalne kulture v skupnostne storitve!