Ustvariti hočejo pastoralni vtis, da je demokracija v Sloveniji povezana s pomladjo, z rožicami in s soncem, ta pa s politično desnico. Obnašajo se, kot da gre za naravne zakone, kot da živimo ljudje v naravnih okoljih, v katerih sicer živijo živali in rastline. Letnemu času primerno je zato tudi sklicevanje na sonce, toploto in rože, ki tradicionalno zaznamujejo prav pomlad, simbol prebujenja, plodnosti, rodovitnosti in rasti. Zaslepljenost ljudi, ki navijajo za ljubljenega vodjo, je sorazmerna: ko se nekomu zazdi, da mora Slovenija stopiti skupaj, je nenadoma zopet videti, da je skupno delovanje še najbolj povezano z naravnimi procesi in pojavi. Shod za demokracijo in majniško deklamiranje je zato toliko kot naravni pojav, ki ga sicer ne morete opaziti vsako pomlad oziroma vsako leto, zato pa ga lahko spremljate na četrt stoletja – ne po naključju.

To pa še zdaleč ni vse. Maj je ravno pravi čas za pozivanje k prebujenju, premikanju atrofiranih mišic in rasti. Ljudje naj se prebudijo, kot se sicer zbudijo ob zvoku budilke, oziroma kot se medvedi zbudijo po dolgem zimskem spancu. Namesto demokracije od spodaj imamo zato na pladnju naravne pozive od zgoraj. Ko se bo pomlad počasi prevesila v poletje, bo seveda vsega konec, kajti ljubljeni vodja bo zmagal na volitvah. Takrat ne bo več potrebe po skupnem delovanju vseh Slovencev in vseh Slovenk, saj bo celoto naddoločila zmaga naših.

Naša perspektiva je namreč tudi univerzalna in velja za vse, ki živijo v Sloveniji. Različnost je namreč zgolj za okras, kajti mi imamo vselej nujno prav, zato je tudi sklicevanje na demokracijo le retorični okrasek, ki ga uporabimo sem in tja, ko je ravno priložnost, ali pa ga uporabimo, ker ga je kratko malo treba. Naš partikularni interes je povezan z naravo in s tradicijo, oboje pa predstavlja nekaj nevprašljivega, nekaj, kar je treba molče sprejemati. V teh zemljepisnih širinah namreč vsako leto nastopi pomlad, medtem ko je tradicija že tradicionalno nekaj, kar je treba varovati, ščititi in negovati.

Tradicija je dobra sama po sebi, in je nihče ne sme postavljati pod vprašaj, pa čeprav je zaznamovana z bedo, alkoholom, nevednostjo, nizko stopnjo izobrazbe, vraževerjem, religijo in medsebojnim izkoriščanjem. Novorek je elastičen, zato ga nenehno spreminjajo in prirejajo razmeram, saj jim ne moremo očitati naivnosti. Ko zunaj sije sonce ter je po Zofiji in treh ledenih možeh končno čas za pomlad, sonce in življenjsko radost, se zberejo tradicionalisti, ki verjamejo, da je za družbene spremembe dovolj že sklicevanje na dogajanje na zelenih livadah, na katerih čebelice marljivo delajo od jutra do mraka, in na deklaracije. Sile od spodaj sicer delujejo, vsaj tako verjamejo, vendar je vprašanje in je dvom, da so dovolj prepričljive, zato se politiki po posvetu s piarovci odločijo, da je čas, da storijo zase nekaj novega in drznega, a ne preveč tveganega.

In natanko zanje gre. Ljudje so le nujna in morebitna podpora, zato jih je treba nagovoriti, saj brez njih na volitvah preprosto ne gre. Potem razobesijo naokoli velike plakate in nanje nalepijo svoje obraze, pod katerimi napišejo, da verjamejo v ljudi. A kaj tak slogan sploh pomeni?

Kaj pomeni verjeti v ljudi? Trditev je na prvi pogled povsem prazna, kajti v slovenskem jeziku bi bilo smiselno reč na primer tole.

Verjamem, da bo jutri sijalo sonce. Pravim torej, da obstaja precejšnja verjetnost, da bo sijalo sonce; ker ne vem in ne morem biti povsem prepričan, kakšno bo vreme, pač verjamem, da bo tako, kot je zapisano.

Kdor trdi, da verjame v ljudi, mora izhajati iz domneve, ki jo mimogrede podtakne poslušalcem ali bralcem oziroma sogovornikom. Ne moremo namreč smiselno trditi, da verjamemo, da ljudje obstajajo, ker ti obstajajo, pa če vanje verjamemo ali ne. Lahko rečemo, da verjamemo v duhove ali prejšnje življenje, ker pač ni nobenih dokazov zanje. Ko torej nimamo dokazov, pravimo, da zgolj verjamemo.

Ali torej Peterle & Co. verjamejo, da ljudje obstajajo? Mislim, da hočejo reči nekaj drugega. Če trdijo, da verjamejo v ljudi, ti pa zares, objektivno obstajajo, trdijo, da verjamejo, da nekaj zmorejo ali hočejo, saj niso zombiji, ki so, kot vemo, brez volje. Njihovo izjavo namreč lahko beremo takole: Verjamemo v ljudi, verjamemo, da nekaj zmorejo, da nekaj znajo, da nekako že vedo, na kaj mislimo, ko trdimo, da verjamemo vanje.

Rečemo na primer: Verjamem vate (zaupam ti, da boš zmogel, da boš uspel, da znaš, da si sposoben, da bo sreča na tvoji strani …). Če verjamem v ljudi, jim v nečem verjamem, jim zaupam, zato lahko stavim nanje, moje izjavljanje pa je bodrilno, spodbujajoče, saj verjamem, da bodo zmogli.

A zakaj potem izjava prihaja iz ust Peterleta in njegovih? Bolj smiselno bi bilo obratno, saj naj bi ljudje, volivci verjeli vanje in jim zaupali, da znajo, da bodo zmogli in storili nekaj zanje, ko bodo dobil sanjsko službo.

Peterle in drugi, ki verjamejo v ljudi, bodo morda res dobili sanjske službe. Bodo potem še verjeli vanje in jim zaupali? Seveda bodo: da jih bodo še kdaj izvolili, da jih bodo podpirali. To bi radi od njih, zato pravijo, da jim zaupajo in da verjamejo vanje.

Zaupajo jim, da bodo na njihovi strani, da ne bodo delali težav, da jih bodo podprli. Torej vendarle verjamejo, da so zombiji, kajti ljudje naj bi imeli svoje misli, svojo voljo, hrbtenico in vse drugo, kar jim omogoča svobodno razmišljanje in samozavest.     

Če bi jim torej zares verjeli, če bi zaupali, da zmorejo, bi jih spodbujali k novemu, k preseganju danega, k prestopanju meja tradicionalnega, postanega, sivega, dolgočasnega in nezanimivega, stokrat povedanega in tisočkrat ponovljenega.

Prav tega volivci ne bodo slišali. Politiki se namreč obnašajo, kot da imajo samo oni svobodno voljo, svoje misli in hrbtenico, kajti če bi verjeli, da imajo vse to tudi ljudje, se nanje ne bi obračali s tako bednimi slogani.

Zares zaupati ljudem namreč pomeni verjeti, da se bodo upirali izkoriščanju, neumnostim in bedastim pozivom, naj ostajajo hlapci. Toda v resnici ljudem nihče ne verjame, vanje nihče ne zaupa, ne zaupajo pa si niti sami, zato se udeležujejo procesij in navijajo za ljubljenega voditelja, ki bi sicer moral biti v zaporu.

Politiki bodo torej poskrbeli zase, saj jim je doslej še vedno uspelo, ker se ljudem ne ljubi misliti in so prestrašeni. Izogibati se morajo le racionalnim analizam, ki dokazujejo, kaj vse so doslej storili napak, a jim tega, prav zaradi pomanjkanja razmišljanja, še vedno nihče ne oporeka. Dvajset let in več so bili pri koritu, kot se reče, jemali so zase in prodajali meglo, sedaj pa bi radi še v Evropo, kjer jih čakajo sanjske službe.

Doma se bodo prepadi med ljudmi poglabljali, saj jih ne more premostiti niti sklicevanje na tradicijo niti obtoževanje raznobarvnih stricev iz ozadja. Maj bo minil, pomlad pa bo znova v teh krajih šele naslednje leto. Kapitalizem bo medtem še naprej deloval tako, kot v teh časih pač deluje, kar zlasti pomeni, da bo izkoriščal delavce, pripadnikom elit pa omogočal, da bodo še naprej živeli socializem.