Je bolje biti navaden policaj ali robocop? Bi kapitan Kljuka zamenjal kljuko za roko? Bi bili raje človek ali kiborg? … Za množico zdravnikov je zadeva očitno jasna: neustrezne dele telesa je najbolje odrezati in po potrebi nadomestiti z umetnimi. Zakaj? Po izjavah teh mojstrov sodeč zato, ker je s tem za vse vpletene manj dela …

Načela zdravstva v (vedno manj) razvitem svetu so: Ne preprečevati, kvečjemu svetovati! Ne zdraviti, ampak popravljati! Ne izboljšati, temveč zamenjati!

Že vse od časov starih Egipčanov, verjetno pa še od prej, so najbolj cenjeni zdravniki tisti, ki režejo, sekajo, vstavljajo in vežejo. Takoj za njimi so tisti, ki bolnikom v usta, žile ali druge luknje vnašajo raznorazne zvarke. Dosti mlajše in nekoliko manj cenjeno je zdravljenje duš, pri katerem gre za mesarjenje po človekovih spominih in čustvih ali njihovo bolj ali manj natančno odstranjevanje s pomočjo zgoraj navedenih postopkov. In tu se zdravstvo konča …

Zdravstveni postopki, ki se ustavijo na zunanjih mejah človeškega telesa, so zgolj pomožna področja. Ne mislim samo čaranja z rokami, iglami, kamni in drugimi predmeti, ki je šlo tako na živce naši sekundni ministrici za zdravje, ovešeni s kamni. Sem sodijo tudi veliko bolj priznani in uporabljani postopki: masaže, razgibavanja, delovne in ustvarjalne terapije – vse tisto, kar ljudem pomaga priti k sebi, potem ko so se zdravniki nehali igrati safari po njihovem drobovju … S tem spodobni zdravniki ne zapravljajo časa, z marsičem od tega pa ga sploh ne smejo …

Preprečevanje poškodb in bolezni je še nižje na lestvici. Po zaslugi neprestanega trobentanja samooklicanih strokovnjakov preko javnih občil »vsi vemo«, kakšno je zdravo življenje. A če se zdravniki (ki so s svojim znanjem za to daleč najprimernejši) spomnijo izvesti kakšno raziskavo o vplivu različnih čustvenih stanj, prehranjevanja in gibanja na nastanek, razvoj in potek različnih bolezni, je to prej izjema kot pravilo. Da izsledki takšnih raziskav nimajo nobenega vpliva na njihovo delo in stroko, je pa prej pravilo kot izjema …

Zdravniki pri svojem delu (razen pri ugotavljanju bolezni in poškodb) uporabljajo skoraj izključno morilsko orodje: britvice, nože, škarje, žage, igle, strupe in drugo. Za okrevanje – ki ga ne opravljajo zdravniki – pa se uporabljajo reči, ki bi bile enako ali še bolj uporabne pri zdravih ljudeh, da ne bi zboleli in se poškodovali. Zakaj je tako?

Malo zaradi tega, ker ti posegi v telo pogosto res pomagajo, malo pa zaradi prirojenega človeškega navdušenja nad zapletenimi ročnimi deli, ki nas je iz prazgodovine pripeljalo do sem, kjer smo (in nas bo verjetno vodilo vse do tja, kjer nas ne bo več) … Tudi zdravniki radi izdelujejo in oblikujejo. Nekateri raje prekladajo dele kože, kosti in žil z enega konca telesa na drugega, drugi pa vstavljajo umetne dele in strojčke. Prvo je malo bolj osebno od drugega, oboje pa je igranje s telesi in življenji …

Seveda so takole igrivi zdravniki rešili življenje marsikomu, ki bi brez mesarjenja in blagega zastrupljanja umrl ali živel dosti slabše. Vendar to ni opravičilo, da se brkljanje po človeškem podkožju uporablja za vse, za kar ga je možno uporabiti. Prav tako ni opravičilo, da se namesto brkljanja ne uporabi kaj drugega, če pomaga prav tako ali še bolje. Res so raziskave ovrgle mnoge 'čarovniške' postopke, mnogih pa tudi niso, vendar jih zdravstvo uradno kljub temu meče v isti koš. Primer je 'čaranje' z rokami, s pomočjo katerega je blejski bioterapevt Zdenko Domančić pred tremi desetletji v Zagrebu pred četico zdravniških strokovnjakov s četico merilnih naprav neizpodbitno odčaral gangreno s čete bolnikov, ki so jih nameravali žagati (vir). Kljub temu je žaganje še vedno uveljavljen postopek 'zdravljenja' gangrene, 'čaranje' pa ne.

Načelo zdravstva v (še) manj razvitem svetu je: Svetovati, zdraviti in izboljšati, ker za preprečevanje, popravljanje in zamenjavo ni znanja in sredstev! Sicer pa razmišljanje ljudi ni dosti drugačno. Tudi vrači radi kuhajo zvarke in opletajo z ostrimi predmeti, bolniki pa so nad tem navdušeni …

A prav ti vrači iz roda v rod prenašajo tudi več tisočletna znanja o zdravljenju. To so znanja iz časov, ko ostri predmeti poškodb niso celili ampak povzročali, rastline pa se niso zgoščevale, mešale in puščale na soncu ali v hladu, temveč so se žvečile in jedle sveže. To so znanja iz časov, ko smo bili še živali.

Živali se čuvajo. Družijo se, se crkljajo, gibljejo, delajo in se igrajo. Če ne živijo v bližini ljudi, jedo, kar je le mogoče zdravo: sveže, raznoliko in ravno prav dosti. Če zbolijo ali se poškodujejo, počivajo; če so del krdela, druge živali ta čas pogosto skrbijo za njih. In tako so dočakale 3,8-milijardo obletnico življenja na Zemlji, prav tako kot ljudje. Ko bo z zadnjim zdravnikom zdravstvo izumrlo, bo zdravljenje živelo naprej …

A dokler zdravniki ne izumrejo, bi lahko ugotavljali, kaj vse zdravi in kako, ter se igrali s temi postopki v iskanju najustreznejših. Zaenkrat ugotavljajo samo, kako odstraniti nezdravo, in se igrajo popravljalce strojev, pri čemer jih ti stroji kot celote sploh ne zanimajo …